Primere iz psihološke svetovalnice predstavlja Zdenka Peloz
PROMETNA NESREČA
Po pomoč je prišla bralka, ki je pred tedni nehote povzročila prometno nesrečo, v kateri je bil poškodovan pešec, ki je še na okrevanju v bolnišnici. Obiskala ga je in se mu opravičila. Poškodovanec ji je obljubil, da je ne bo tožil, ker bi se kaj takega lahko zgodilo vsakemu vozniku. Sama pa se nikakor ne more pomiriti, veliko joče, razdražljiva je, boji se usesti za volan, ponoči se zbuja in dogodek vedno znova podoživlja … Ker si ne zna več pomagati, se je odločila za strokovno pomoč.
Ljudje običajno mislimo, da bomo zmogli sami, vendar se pogosto dogaja, da nas doživeto začne ovirati v normalnem življenju. Še posebej, če se srečujemo z občutki krivde in razočaranja. Mogoče nam uspe vse skupaj potisniti v podzavest, vendar se posledice lahko začnejo dogajati šele čez nekaj let v obliki panične motnje in napadov anksioznosti, ki jih zlepa ne povežemo s tem, kar se nam je takrat zgodilo. Iščemo vzroke v sedanjosti in se čudimo, zakaj se nam to dogaja. Za preživljanje posledic takšnih dogodkov ali celo t. i. posttravmatske stresne motnje so značilne tudi vsiljive misli. Te se pojavijo nepričakovano, medtem ko delamo nekaj običajnega, nas prestrašijo in vznemirijo in ne moremo se jih zlahka otresti. Nazadnje smo tako razrvani, da ne moremo več mirno živeti.
Strokovnjak vam pomaga priti do teh rušilnih misli tako, da ugotovi, kaj jih vzdržuje, in jih skuša odpraviti. Zelo pomagajo tehnike sproščanja in čuječnost, ko zavestno preusmerimo misli v sedanji trenutek, v tukaj in zdaj. Bralka se je začela izogibati vožnji, kar ni dobro. Pomembno je, da gre spet na cesto, vendar postopno in na krajše razdalje. Pomaga tudi, če je ob njej sovoznik, ki nanjo deluje pomirjujoče in mu zaupa. Dobro se je tudi vključiti v skupino za samopomoč, kjer ugotovimo, da se s takimi občutki spopadajo tudi drugi. V takem okolju lahko govorimo o tem, kaj čutimo in doživljamo, in nas drugi ne prizadenejo še dodatno, ko nas poskušajo bodriti v smislu, saj ni tako hudo, lahko bi bilo slabše, saj bo minilo, ne delaj tragedije iz tega … Vse takšne izjave zlomljenega človeka še bolj bolijo. Koristijo pa objem, dotik, podpora in poslušanje. Najpomembneje pa je, da se ne zapremo vase in gremo v življenju naprej.
