SVETUJEJO VAM

OBVLADOVANJE JEZE 

Jeza je običajno čustvo, prav takšno, kot sta žalost ali veselje. Vendar pa lahko stopnja jeze prestopi prag zdravega, učinkovitega izražanja in izgubimo nadzor nad samoobvladovanjem. To pa vodi v različne težave, a ne samo s samim seboj, ampak tudi v konflikte z družino in drugimi ljudmi.

Izražanje jeze na negativen način se kaže z napadalnim vedenjem, to pa je že stopnja, ko se ne moremo obvladovati in nas lahko tako vedenje privede do najrazličnejših težav. Ovira našo sposobnost razmišljanja in razsodnost. Če jezo dalj časa tlačimo v sebi, se to lahko kaže v motnjah prehranjevanja, samopoškodovanju, zasvojenosti z drogami ali alkoholom. Ljudje, ki težko govorijo o tem, kaj čutijo, kako se počutijo in ali so v preteklosti doživeli travmatični dogodek, pogosto obrnejo jezo navznoter. Ne glede na to, kam je to čustvo usmerjeno, je oboje nezdrav in negativen način izražanja. Vsakdo ima pravico, da izrazi svoje občutke, je obravnavan s spoštovanjem, sam odloča o sebi, dela napake, spreminja svoje mnenje, pove, ko česa ne razume. Vpraša, ali si kaj želi, zavrne odgovornost za težave drugih ljudi, reče ne brez občutka krivde. Povezuje se z drugimi ljudmi, ne da bi se pri tem čutil odvisnega od drugih ali iskal njihovo potrditev.

SVETUJEJO VAM

ČUSTVA, KI BOTRUJEJO BOLEZNIM

Čustva so duševni procesi, s katerimi doživljamo poseben odnos do pojavov, predmetov, oseb, njihovo privlačnost ali odbojnost, njihovo svojevrstnost in barvitost. Čustvovanje daje našemu življenju polnost, smisel in lepoto.

Brez čustev bi bili podobni robotom. Brez njih ne bi bili motivirani, da se izognemo tistim dejavnikom in objektom, ki v nas sprožajo negativna čustva (nelagodje, strah, gnus, žalost), in se usmerjamo k tistim, ki spodbujajo v nas pozitivno, torej ugodje, veselje, ljubezen, estetske užitke ... Po moči doživljanja so lahko močna ali šibka. To je odvisno od situacije in posameznika ter stopnje vzburjanja ali pomirjanja. Jeza, strah, veselje so čustva, ki vznemirjajo, žalost pomirja.

SPREMINJANJE NAVAD

Ljudje smo nekakšna zbirka navad. Naše vedenje, čustva in geste so z leti postali stalni in utečeni. Naučili smo se, da je ravnati in misliti na določen način edino pravilno. Da pa bi spremenili svojo osebnost in izboljšali samopodobo, se je nekaterih navad dobro znebiti oziroma jih zamenjati z boljšimi. To naredite tako, da se zavestno odločite za spremembo.

Vzemite si čas, mogoče boste potrebovali nekaj dni, da boste dobro pobrskali po preteklosti in odkrili, kaj vas moti pri sebi. Najdite tudi najmanjše podrobnosti, ki jih nikoli ne bi zaupali drugemu. Napišite seznam, in ko ga boste prebrali, si recite: »Čistim svojo preteklost. Vsakdo ima svoje slabosti in jaz ne bom dovolil, da mi moje uničujejo občutek lastne vrednosti!« Vzemite vžigalnik in obredno zažgite svoj seznam. Naj bo to simbolična gesta, tako ste preteklosti obrnili hrbet.

PSIHOTERAPIJA

Ljudem je večinoma jasno, zakaj se vedejo ali odzivajo tako, kot se. Včasih pa se zgodi, da jih lasten odziv preseneti in si ne zmorejo razložiti, zakaj so se tako obnašali. Zato si zaželijo, da bi sami sebe bolje razumeli. Pri tem lahko pomaga psihoterapija.

Vse, kar delamo, počnemo iz nekega notranjega razloga, ne naključno. Poleg racionalne razlage ima na nas vpliv nezavedno, ki nam ni dostopno brez pomoči strokovnjaka. Za odločitev za terapijo ni dovolj, da ima človek čustveno težavo, ki je ni zmožen rešiti ne sam ne ob pomoči bližnjih. Potrebno je zaupanje, da mu terapevt res lahko pomaga. Ljudje z negativnim odnosom do tega znanja na terapijo sploh ne bodo prišli. Tudi marsikateri psihiater meni, da so vse tovrstne motnje izključno gensko pogojene, gre torej samo za nepravilno delovanje...

SVETUJEJO VAM 

ZDRAVILNOST POSLUŠANJA

Devetdesetletna naročnica, ki je še kar dobrega zdravja, mi je potožila, da pogreša biti slišana, kajti njeni najdražji pridejo, poskrbijo za hrano, čistočo, na hitro povprašajo, ali še kaj potrebuje, in odbrzijo po opravkih ali domov.

V resnici si gospa želi, da bi ji nekdo namenil pozornost tako, da bi si vzel čas za poslušanje. Sicer ljudje veliko poslušamo, a gre večina tega časa v nič, ker to počnemo slabo. V resnično poslušanje moramo vložiti napor, se popolnoma vživeti v sogovornika in odložiti trenutne zaposlitve. Ne moremo namreč poslušati svojih staršev ali svojega otroka mimogrede. Čas pravega poslušanja mora biti namenjen samo izbranemu drugemu; to mora biti čas, posvečen le njemu. Ni nujno, da traja ne vem kako dolgo, gre za to, da nas sogovornik začuti in mi njega, gre za kratko in intimno povezanost, kot da bi nekoga pogledali globoko v oči in mu rekli: vidim te v celoti.

SOCIALNA FOBIJA

Naročnico bega hčerkino vedenje. Veliko dela od doma, vendar opaža, da se ne druži več s prijateljicami, že obisk trgovine je zanjo prava muka. Prišlo je tako daleč, da nikomur ne odpre vrat, celo pošte ne dviguje. Pove pa, da jo je strah in se počuti nelagodno, zato se izogiba stikom z ljudmi. Socialno fobijo velikokrat napačno razumemo kot strah pred odprtimi prostori in množico ljudi. Neizmerna tesnoba se pojavi že ob misli, da bi se znašli v situaciji, ko na videz ni rešitve pri roki.

KLJUČ DO POLNEJŠEGA ŽIVLJENJA

Praznični čas, ki je za nami, je bil za marsikoga zaradi osamljenosti ali slabih družinskih odnosov vir žalosti, nezadovoljstva in nesreče. Pa vendar verjamem, da ne glede na to, kaj se nam dogaja, je v veliki meri odvisno od nas, kako se na dogodke odzovemo. Življenje namreč sestavlja deset odstotkov tega, kar se nam zgodi, in devetdeset odstotkov tega, kako se na to odzovemo. Če želimo živeti polno in kakovostno življenje ne glede na omejitve, ki jih morda imamo, se moramo odločiti, čemu bomo namenili pozornost in čemu ne.

IGRICE

Babica in dedek sta prišla na pogovor zaradi dvoma, ali ravnata prav z vnukoma, ko sta pri njiju na daljšem obisku. Zdi se jima, da preveč časa preživita pred zasloni tabličnih računalnikov ali telefonov, povsem sta odsotna, in ko jima za nekaj časa ne dovolita uporabe, doživita neljube verbalne napade iz otroških ust.

Različni strokovnjaki dokazujejo, da pretirana uporaba tehnoloških sredstev slabo vpliva na razvoj možganov. S tem pa tudi na razvijanje nujno potrebnih kognitivnih in socialnih spretnosti, ki jih ljudje izvajamo izključno v medosebnih odnosih, brez umetnih dražljajev, ki jih prinaša tehnologija. Pretirano brskanje po telefonu slabo vpliva na razvoj motorike, povzroča slabovidnost, ker se očem ni treba prilagajati, kot se na primer v medvrstniški družbi med igranjem iger z žogo. Tu so bistveni razvoj koordinacije, lovljenje in metanje, ocenjevanje razdalje ter seveda tudi gibanje.

JOGA SMEHA

Kjer je smeh, ni jeze, strahu, skrbi in tudi bolezni ne. Smejemo se lahko brez razloga, saj je dobra volja vir zdravja in povezovalnih odnosov. Iz Indije je že pred časom prišla k nam metoda smejalne terapije. Pri svojem delu jo uporabljajo v različnih poklicih, med drugimi tudi psihoterapevti in psihiatri.

Joga smeha je metoda celostnega preporoda telesa in duha. Je zabavna in enostavna vadba, s katero izjemno povečamo količino kisika v celicah telesa ter se naučimo pravilnejše in polnejše dihati. Sestavljena je iz kombinacije gibalno-vokalnih vaj, iger in globoke sprostitve. Radost in smeh sta ena najhitrejših poti k pozitivni naravnanosti uma. Ta sprostitvena dejavnost dokazano uravnava krvni tlak, sprošča mišice, izboljša krvni obtok, poveča vsebnost kisika v telesu in okrepi imunski sistem.

UPANJE

Vnuk ene naših naročnic je prišel na svetovanje. Kot kaže, študija ne bo dokončal niti na drugi fakulteti, na katero se je vpisal. Sicer sta bili obe fakulteti želja njegovih staršev, ne njegova. Ker nima prave motivacije, je obupal in postaja depresiven. Ne vidi izhoda, očita si, da je len in nesposoben.

Najprej sva se pogovorila o upanju, ki je povod za spremembo nekega stanja. Brez njega se samo predamo. Naj navedem zgodbo v premislek: Po pomoti so nekega moškega zvečer zaprli v hladilnico. Zavedal se je, da do naslednjega dne tja ne bo nikogar, in pomislil je, da je to njegova smrtna obsodba. Ni imel upanja, da bi pri zelo nizki temperaturi preživel vso noč. Svoji družini je napisal poslovilno pismo. Naslednje jutro so ga našli mrtvega. A pristojnim je bila njegova smrt nerazumljiva. Ponoči je prišlo do izpada hlajenja in bi pravzaprav moral preživeti. Umrl je zaradi svojega prepričanja, da nima več možnosti za preživetje – nehal je upati.