Partnerstvo, ne konflikt
Medgeneracijski konflikt, o katerem je večkrat slišati v javnosti, ne obstaja, je pa mlajši in starejši generaciji skupno to, da sta obe odrinjeni na rob družbenega dogajanja in izločeni iz odločanja o zadevah, ki zadevajo prav njih.
Prvim očitajo, da so premladi, drugim, da so prestari. A le z okrepljenim medgeneracijskim partnerstvom bomo kos vsem izzivom sodobne družbe, je temeljno poročilo posveta o medgeneracijskem sodelovanju in solidarnosti, ki ga je pripravil Mladinski svet Slovenije (MSS) v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Na njem so sodelovali Tin Kampl, predsednik MSS, mag. Marijana Bednaš, namestnica direktorja Urada za makroekonomske analize in razvoj, Janez Sušnik, predsednik ZDUS, in Peter Pogačar, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Medgeneracijsko sodelovanje in solidarnost obstajata od nekdaj, začneta se v družini, v širšem okolju se kažeta na najrazličnejše načine – od sodelovanja šol in mladinskih organizacij z upokojenskimi društvi in domovi za starejše pri projektih, ki potekajo v okviru Zdusa, do številnih prostovoljskih dejavnosti. Ne nazadnje naš pokojninski in zdravstveni sistem temeljita na medgeneracijski solidarnosti!
A demografske spremembe zahtevajo krepitev medgeneracijskega sodelovanja na različnih področjih. Pomembni so zagotovo trg dela in izobraževanje, kjer se lahko uveljavlja skozi vseživljenjsko učenje, mentorski sistem, usposabljanje za nove poklice in podobno. Spremembe so nujne, ne gre za to, da bi mladi in starejši drug drugemu jemali delovna mesta, temveč bo že čez dvajset let delovno aktivnega prebivalstva mnogo premalo. Mladi pozno vstopajo na trg dela (v povprečju s 27 leti), potem pa jih čakajo negotove razmere, po drugi strani imamo v starostni skupini od 55 do 64 let najmanj zaposlenih v vsej Evropski uniji. Dobrodošle so spremembe na področju stanovanjske politike, kot sta medgeneracijsko sobivanje, gradnja medgeneracijskih sosesk ... Kot nujno pa so razpravljavci poudarili enakovredno vključevanje vseh generacij v družbeno dogajanje, predvsem pa v procese odločanja. Zapostavljeni so zlasti mladi, ki na primer ne morejo sodelovati pri razpravah o pokojninski in zdravstveni zakonodaji, čeprav gre za njihovo prihodnost.
