Golavabuka, kjer ohranjajo tradicijo

Prosti čas | maj '17

Domačija Lešnik

Pod obronki Velike in Male Kope me je presenetilo ime raztresenega naselja – Golavabuka. Do njega se je bilo treba podati skozi Slovenj Gradec in potem po cesti, ki vodi do turističnega središča Kope. Ko se začnem izgubljati v prvem gozdu, me na slabo opaznem razpotju ličen kažipot usmeri po manj prometni cesti v Golavabuko. Kmalu se pojavijo prvi travniki in sem ter tja kakšna hiša na razglednih gričih. 

Po navedbah jezikoslovca dr. Silva Torkarja so v stari slovenščini golšasti (pritlikavi, krivenčasti) bukvi pravili voljava bukev in iz te besedne zveze naj bi v nekaj stoletjih nastalo ime Golavabuka. Domačini pa navajajo še eno možnost. Ime naj bi nastalo zaradi bukovih gozdov, ki so nekoč prevladovali na gričevnatih pobočjih. Gozd so izsekavali in nastala so gola območja – od tod prvi del imena golava. Drugi del imena pa nakazuje na bukove gozdove. Les so nekoč potrebovali za kurjenje oglarskih kop. Namesto bukev danes prevladujejo smreke.

Na kmetiji Lešnik

Kraj predstavlja dobrih 10 km2 gozdov, jas, travnikov in nekaj ducatov raztresenih hiš, v katerih živi okoli 175 prebivalcev. K prvemu postanku me pritegne domačija, katere hiše in gospodarska poslopja so nanizani okoli mogočne lipe. »Menda ima okoli 250 let,« pokaže na dobrih 40 metrov visoko in zaščiteno lipo gospodarica Irma Javornik Hartman. »Verjetno izhaja iz istega časa kot hiša in tista bodika pri čebelnjaku.« Razkaže mi notranjost zgledno obnovljene hiše, v kateri je bila med svetovnima vojnama urejena gostilna. O starosti pričajo delno ohranjene freske na stropu kmečke sobe, ki danes služi kot jedilnica. Na pretekle čase spominja pohištvo njenih starih staršev, vključno z leseno posteljo. Dragoceno zapuščino predstavljajo tudi številni zapiski, pesmi in stari recepti. Zadnje je Irma s pridom oživila, saj se že skoraj pozabljene jedi pogosto znajdejo na krožnikih številne družine. Nad njimi pa se navdušujejo tudi mnogi gostje. Domačija Lešnik je namreč urejena kot turistična kmetija. Bila je ena prvih na tem koncu Pohorja. Pred skoraj pol stoletja so začeli sprejemati turiste tudi na višje ležeči kmetiji Turičnik, kjer še danes oddajajo apartmaje.

Prijetno urejena soba za goste

Lešnikovo domačijo dopolnjujejo kašča s prešo in mlinom, lesena hiša, kapelica, vodnjaka in 90 let star kozolec toplar, pokrit s skodlami. Zgornji del kozolca je urejen tako, da je mogoče na njem prespati. Tudi na senu, če si zaželite. Osrednji del kozolca je z domiselno razstavo namenjen spoznavanju olesenelih rastlin, ki rastejo na domačiji. V okolici je po želji mogoče kampiranje, dobrodošli pa so tudi gostje z avtodomi. Irma in njen mož Albert Javornik sta zaposlena v šolstvu in tako imata poseben posluh za otroke. O tem priča prostor za izobraževanje in delavnice, ki ga večkrat oživijo šolske skupine. Zeliščni vrt, krave, zajci in druge živali pa pripomorejo k temu, da je to prava učna kmetija. Za zabavo zna poskrbeti Albert, ki je učitelj fizike in tehnike. Izdelal je več poučnih lesenih igrač, ki predstavljajo trd oreh celo odraslim. Otrokom predstavijo tudi različne stare kmečke igre. Kadar domači otroci utegnejo, goste zabavajo z glasbo: hči Karmen igra na citre in flavto, sin Andrej frajtonarico, bariton in trobento, Martin pa kitaro.

Zmagovite pohorske jedi

Cerkev sv. Filipa in Jakoba

Na kmetiji vztrajajo pri tradicionalni domači hrani s pridelki iz ekološke pridelave. Ena izmed jedi, ki jih je vredno pokusiti, so 'kvočevi nudlni' – testeni žepki, nadevani s suhimi hruškami in smetano. Suhim hruškam namreč na Koroškem pravijo 'kvoce'. Včasih je bila to samostojna jed s kompotom, danes pa je lahko priloga k mesu ali sladica.

Irma v Osnovni šoli Šmartno že vrsto let vodi kuharski krožek Kuhamo-pečemo, za katerega je precej zanimanja tudi med fanti. Šolska ekipa Pohorski kohi je pod njenim mentorstvom pred leti postala državni prvak v lokalni kulinariki, tudi po zaslugi starega recepta za 'kvočeve nudlne'. Zmagali so tudi na natečaju Hrana za zdravje in delovna mesta, in to v konkurenci kar 155 ekip.

Družina živi v prenovljeni brunarici – preužitkarski hiši, ki je bila zgrajena po vojni za stare starše. »V takšno hišo so se nekoč umaknili ostareli gospodarji in prepustili glavno hišo naslednikom. Pri nas pa je ravno obratno,« se nasmehne Irma, ko razkazuje posestvo. Zraven gradijo nov objekt, v katerem so pritlične sobe prilagojene invalidnim gostom. Le nekaj metrov stran pa stoji čebelnjak, nad katerim so uredili sobo za goste. V njej lahko izvajajo apiterapijo. Za ta namen odprejo zadnje stranice panjev in po zraku se širi vonj po propolisu, ki je naravni antibiotik. Z vdihavanjem tako obogatenega zraka je mogoče zdravljenje stresnih obolenj in bolezni dihal.

Od cerkve do cerkve

Na ekološko kmetijo prihajajo gostje z vseh koncev sveta, celo z Japonskega in Irana. Irma omeni starejšega gospoda iz Münchna, ki jih je prvič obiskal leta 1970 in se vsako leto vrača. Že s kmetije se ponujajo lepi razgledi proti Peci in Uršlji gori, v daljavi pa se bleščijo Savinjske Alpe. Kmetija predstavlja odlično izhodišče za pohodniške izlete. Mimo vodi 7 kilometrov dolga kulturno-etnološka pot domačih obrti. Začne se v Šmartnem pri Slovenj Gradcu in zaključi v kraju Legen. Spotoma je mogoče spoznati nekaj mojstrov domače obrti, obiskati Herčevo žago in mlin, kužno znamenje in še kaj.

Skozi Golavabuko vodi tudi šmarška farna pot, ki povezuje osem cerkev nadžupnije. Za dobrih 29 kilometrov dolgo pot je potrebnih vsaj sedem ur časa. Golavabuška cerkev sv. Filipa in Jakoba morda ni med najveličastnejšimi, a se ponaša z idilično osamljeno lego na manjšem griču. Po domače ji pravijo Šentlipš. Prvič je omenjena leta 1431, ladja izvira iz 13. stoletja, zvonik pa je bil postavljen šele ob koncu 18. stoletja. V notranjosti vzbuja pozornost poslikan strop, ponosni pa so tudi na več kot sto let stare orgle. V cerkvi so maše le še trikrat letno. Če bi jo radi obiskali, hranijo ključ na bližnji kmetiji Pri Mežnarju.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media