Hruška nasiti vsakogar

Zgodbe | maj '17

Vejica cvetoče hruške, jablane ali češnje je na starosvetni slovenski domačiji cvetela že na božični mizi. Na dan sv. Barbare (4. decembra) je hišna mati utrgala vejico in jo dala v vazo, da je v topli izbi vzbrstela. S cvetovi je sporočala družini, da bo kmalu prišla zelena pomlad.

Ljudski reki dokazujejo, da je bila hruška našim dedom nekakšno merilo zrelosti, odgovornosti, pameti in modrosti.

Kadar je hruška zrela, ji ni treba vetra.

Zrela hruška sama pade z drevesa.

Zrelih hrušk ni treba otresati.

Zna nekaj več kot hruške peči.

On dobro ve, po čem so hruške.

Saj ni s hruške padel!

Zrel kot hruška.

Hruškovo drevo je seglo tudi v zgodovino našega naroda. »Zaklad pod hruško« se nam morda danes zdi neki pojem iz pravljice, a nekdaj je bila to resnica vsakdanjega življenja. Dolga stoletja nevarnosti turških vpadov, roparskih vitezov, tolovajev, rokovnjačev in navadnih razbojnikov so prisilila kmeta tlačana, da je skrival svoje borno imetje. Ko je na sosednjem hribu gorela grmada, je bilo treba hitro odpeljati živino na skriti kraj sredi gozda in nato zakopati kak prihranjen krajcar. Kam? Pod korenine hruške pred domačo hišo. Če se je po boju s Turki lastnik »skritega zaklada« srečno vrnil iz taborske trdnjavice pri farni cerkvi, je odkopal svoj zaklad, če pa se ni vrnil, je morda njegov zaklad še danes zakopan pod hruško.

Tepka za reveže

Vrsta hruške, ki je dobila ime tepka, naj bi nasitila vsakogar, ki je pešačil po cesarski cesti v času, ko so bile hruške zrele. Namreč cesarica Marija Terezija je izdala zakon, da morajo kmetje ob robu zemljišč, ki se končujejo ob cesarski cesti, nasaditi drevorede hrušk. V ta namen so kmetje dobili sadike brezplačno. Kdor pa tega cesaričinega ukaza ni ubogal, je bil menda tepen. Zato so hruške tepke dobile tako nenavadno ime. Za številne berače je bil ta cesaričin ukaz zelo dobrodošel. Večinoma so bili to stari vojaki in vojni invalidi, ki so bili po zakonu cesarja Jožefa II. dolžni opravljati dosmrtno vojaško službo. Če je kakemu vojaku po vseh bitkah, lakotah, mrazu in ranah uspelo ostati živ, se je vrnil v domače kraje kot berač, a naše ljudstvo mu je vedno pomagalo po najboljših močeh. Odgnati berača je v našem ljudskem izročilu velik moralni prekršek.

Suhe hruške so bile skupaj z jabolčnimi krhlji najpogostejše darilo obhodnikom, ki so ob vseh večjih praznikih hodili od hiše do hiše (koledniki, pustne šeme, jurjaši …).

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media