Prastara splavarska tradicija
Turistični splav v pristanu Savus v Radečah
Radeče so bile od davnine pomembno pristaniško in splavarsko središče. Prastaro tradicijo splavarjenja po reki Savi obiskovalcem redno predstavljajo od meseca maja do konca oktobra.
Na muzejskem splavu etnološki strokovnjak turista popelje z besedo skozi zgodovino splavarjenja na Slovenskem. Zvedavim popotnikom pripoveduje, da je bilo splavarjenje dolga stoletja pomembno gospodarsko opravilo predvsem na Savi, Dravi in nekaterih njunih pritokih. Lastniki splavov so bili nekoč premožni kmetje, lesni trgovci, lastniki žag, mestni trgovci in poklicni splavarji. Splavarske delavce so najemali med manj premožnim prebivalstvom.
Splavi so bili plovila, sestavljena iz povezanih lesenih hlodov ali desk, namenjenih prodaji v krajih ob rekah. Premikal jih je rečni tok. Spredaj in zadaj so bila lesena vesla za krmarjenje. V pristanih ob rekah in na tako imenovanih placih so splavarji med plovbo postopno prodajali deske in tesani les, na koncu splava ni bilo več. Le redko so prodali vsega naenkrat. Poleg lesa so v Radečah nekoč nalagali na ladje železno rudo, ki so jo kopali v svibenski in radeški okolici.
Na splavu zaplešejo folkloristi iz Radeč.
Splavarjenje je bilo težaško, a tudi veselo opravilo. Tu in tam so se okrepčali in poveselili v tradicionalnih obrečnih splavarskih gostilnah. Na nekaterih plovilih so bile zasilne kolibe za prenočevanje in zavetje pred nalivi. Prevozniki so bili zdoma tedne, celo mesece, saj so les iz Savinjske doline nekoč vozili vse do Beograda ali celo Črnega morja
Splave je nadomestil vlak
V Radečah je nekoč deloval brodarski urad. Ko se je leta 1862 začel tu odvijati železniški promet iz Zidanega Mosta proti Zagrebu, je začel promet po reki Savi upadati.
Spomin na splavarjenje so začeli obujati na umetnem jezeru, ki je nastalo z novo hidroelektrarno Vrhovo. Prvi turistični splav je zaplul po skoraj enajst kilometrov dolgem jezeru leta 2001. Turiste sprejmejo v pristanu TRC Savus. Po stari slovanski tradiciji splavarska »frajla« v znak dobrodošlice ponudi sol in kruh in eden izmed splavarjev ponudi »frakelj« domačega borovničevca. »Kormaniševa« duhovita pripoved popelje obiskovalce skozi življenje in delo splavarjev. Po stari tradiciji postrežejo s splavarskim golažem in domačim vinom. Zanimiv je krstni obred »zelenca«, to je tistega, ki se je prvič znašel med splavarji. Vožnja od Radeč do Zidanega Mosta in nazaj poteka dobri dve uri in pol. V tem času ob zvokih harmonike zaplešejo domačini, oblečeni v narodne noše, in popotniki se jim radi pridružijo.
Radeče so manjše mesto z 2.300 prebivalci. Poleg splavarjenja je tu najti še druge zgodovinske in etnološke zanimivosti. Na tem območju je najdišče prazgodovinskih gomil. Številne so tudi rimske izkopanine. Najdeni so oltarji vodnih božanstev Neptuna, Savusa in Adsulade. Že v rimski dobi je bil kraj pomembno pristanišče za trgovino po Savi. Tu je stala 34. postaja na rimski prometni cesti Oglej–Sisek. S to cesto se je tu križala pot, ki je povezovala pomembna rimska mesta na našem in drugih ozemljih. Blizu Radeč je dvor Hotemež, graščina s parkom. Zanimiv je ogled etnološke zbirke Ključevšek na Počakovem. Člani družine so v več letih zbrali več kot 1400 primerkov pripomočkov, ki so nekoč služili prebivalcem pri delu na kmetijah in v obrti.
Prijetno doživetje je posedeti v senci najdebelejšega kostanja v Sloveniji, ki raste na Močilnem ob domačiji Gašperja Kiška. Drevo je visoko 18 metrov in še vedno obilno rodi. Obseg debla znaša skoraj enajst metrov.
INFORMACIJE:
Kulturno-turistični rekreacijski center Radeče, Ulica Milana Majcna 1, 1433 Radeče, tel. št.: 03 56 87 941, 051 312 558, e-poštni naslov: info@ktrc.si
