Položaj psihoterapije je neurejen

maj '17

Tomaž Flajs

Ob svetovnem dnevu zdravja so strokovnjaki opozorili, da se duševne stiske poglabljajo tudi zato, ker ljudje nimajo dostopa do učinkovite in pravočasne pomoči. V zahodni družbi je na tisoč prebivalcev potreben en psihoterapevt. Pri nas bi jih torej potrebovali okoli 2000, v resnici jih imamo usposobljenih okoli 200, a niti ti se s psihoterapevtsko prakso ne ukvarjajo vsi poln delovni čas. Psihoterapija je (razen znotraj storitev javnega zdravstva) rezervirana za tiste, ki si jo lahko privoščijo, pa čeprav je cena urne postavke usposobljenega psihoterapevta v večini primerov nerazumno nizka.

Na področju psihoterapije pri nas vlada kaos. Z nazivom psihoterapevt se lahko okiti vsakdo, tudi tisti, ki se je s katero izmed terapevtskih metod srečal na tečaju ob koncu tedna ali pa ima osebno izkušnjo in se mu zdi, da lahko tisto, kar se je naučil kot klient, uspešno prodaja naprej. V resnici je pot do psihoterapevtskega poklica dolga in naporna. Zahteva veliko ur teoretičnega izobraževanja, veliko ur osebne izkušnje z lastno psihoterapijo ter še več ur dela s klienti pod supervizijo izkušenega psihoterapevta supervizorja. Tudi po uspešno končanem večletnem izobraževanju sta potrebni še nadaljnje izpopolnjevanje in učenje – to se za psihoterapevta nikoli ne zaključi.

Omejenost dostopa do psihoterapije

Dostopnost psihoterapije je močno omejena, ker je pač večinoma plačljiva storitev. Na napotnico zdravstvenega zavarovanja lahko delajo le psihiatri in klinični psihologi, ki so zaposleni znotraj zdravstvenega sistema, a jih je odločno premalo, zato so čakalne dobe nerazumno dolge. In tudi ko je nekdo sprejet pri psihiatru ali kliničnem psihologu, terapija ne poteka dovolj pogosto, da bi bila lahko učinkovita. Psihoterapija različnih smeri pa je v celoti plačljiva storitev – v nasprotju z večino evropskih držav. Na primer v Avstriji klienti za psihoterapijo ne plačajo nič in država v celoti pokriva stroške za kar 22 različnih psihoterapevtskih pristopov. Leta 1991 so sprejeli zakon o psihoterapiji in z njim so v sistem javnega zdravstva vključili pravico vsakega avstrijskega državljana do psihoterapije. Po desetih letih so začele tudi zavarovalnice plačevati psihoterapevtom v zasebni praksi. Posledica sprejetja zakona je bila, da se je povečal priliv sredstev iz proračuna, povečalo se je število psihoterapevtov in izboljšala se je dostopnost do psihoterapevtskih storitev.

Pri nas pa ...

Po več kot desetih letih od izdelave prvega predloga zakona o psihoterapiji ta še vedno leži v predalu, saj politika na to dejavnost ne gleda nič drugače kot le na strošek. Pa bi morala, saj so izračuni v drugih državah pokazali, da so stroški psihoterapije za družbo kot celoto znatno nižji kakor brez nje. Interes družbe, da bi psihoterapevtsko področje uredila in bi imeli ljudje dostop do psihoterapije tudi na osnovi zdravstvenega zavarovanja oziroma na napotnico, je velik. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 2013 pozvala evropske vlade, da podprejo akcijski načrt za duševno zdravje, v katerem je velik poudarek namenjen ugotovitvam, da so različne duševne motnje najpogostejša kronična zdravstvena obolenja, ki prizadenejo Evropejce. Največje breme povzročajo depresija in motnje, povezane z alkoholom. Svetovna zdravstvena organizacija celo napoveduje, da bo do leta 2020 depresija drugi glavni vzrok za bolezni v razvitem svetu.

V tujini s študijami dokazujejo, da je psihoterapija večji prihranek kakor pa strošek. Na primer študija v Veliki Britaniji leta 2006 je pokazala, da je rezultat psihoterapije manj izostankov z dela, večja delazmožnost, hitrejše ponovno vključevanje v družbo … Zaradi zakonsko neurejenega področja ostaja neuresničena tudi ideja o ustanovitvi psihoterapevtske zbornice, ki bi na tem področju v celoti skrbela za izpolnjevanje strokovnih in etičnih standardov pri pridobitvi in izvajanju tega poklica ter tako ščitila tako klienta kot tudi psihoterapevta. To za zdaj ostaja znotraj posameznih krovnih strokovnih združenj, pri nas imamo dve – Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo in Slovensko združenje psihoterapevtov. Lani so se v kolegij povezale tudi fakultete, ki izvajajo psihoterapevtski študij.

Kateri terapevt je vreden zaupanja?

Klienti torej nimajo vnaprejšnjega zagotovila, da je psihoterapevt vreden njihovega zaupanja in je strokovno zadosti usposobljen. Tomaž Flajs, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo ter direktor Inštituta GiTa, pove, da je pri nas vprašanje kakovosti psihoterapevtov urejeno le na ravni posameznih strokovnih organizacij. »Pri Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo smo uredili register psihoterapevtov z evropsko in slovensko diplomo iz psihoterapije. Ti, ki so v registru, so torej zagotovo prešli celoten potreben proces usposabljanja za ta poklic. Za psihoterapevta je pomembno, da je član strokovnega združenja, ki ima svoj etični kodeks in pravilnik o delovanju častnega razsodišča. Tako je klient zaščiten in ima možnost pritožbe. Prek tega razsodišča se lahko obravnavajo mogoče kršitve kodeksa in strokovnost posameznega terapevta. Ponuja resno strokovno ozadje, žal pa nima pravne veljave. Vsako društvo, ki je član naše krovne strokovne zveze, to lahko postane na osnovi tega, da sprejema in upošteva standarde Evropske zveze za psihoterapijo. Člani društva so tako lahko tisti, ki so v procesu izobraževanja v skladu s temi merili ali pa so zaključili takšno izobraževanje.«

V registru (objavljen je na spletni strani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo) je objavljenih 56 psihoterapevtov. Tomaž Flajs: »Toliko je trenutno nosilcev evropske ali slovenske diplome iz psihoterapije. Jih je pa precej več v procesu izobraževanja.«

Če bi bil sam v vlogi klienta, na kaj bi gledal pri izbiri psihoterapevta? »Zagotovo bi gledal njegove strokovne reference, torej katero izobraževanje je opravil, ali je član strokovne organizacije in čemu se zavezuje pri svojem delu, ali ima etični kodeks svoje strokovne organizacije, upošteval pa bi tudi priporočila drugih ljudi, njegovih sedanjih in nekdanjih klientov. Seveda to še ni vse, pomembno je tudi, ali bi se s terapevtom osebnostno ujela. Morda bi na uvodni razgovor šel tudi k več terapevtom.« Vendar pa običajno ljudje, ki so v stiski, težko ocenijo, ali se s psihoterapevtom ujemajo osebnostno, saj je velikokrat tako, da krivdo za 'neujemanje' prevzemajo nase. Velikokrat tudi niso zadosti informirani. »Prav zato je tako zelo pomembno, da bi bilo to področje normativno bolje urejeno,« še poudari Tomaž Flajs.

Besedilo in fotografija: Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media