Vodenke, breskvice in nedotike
Iz semena lahko pri navadni vodenki (Impatines valleriana) vzgojimo nove rastline, vendar je to navadno pisana mešanica različnih barv in tudi višina ni izenačena.
Tokrat postavljamo na vrtnarsko modno brv rod lepotic, ki že s svojim imenom kaže na skupno lastnost, da se njihovih dozorelih plodov ni dobro dotikati, če nočemo tvegati eksplozivne reakcije. Njihovo rodovno ime nakazuje na nestrpnost plodov, ki komaj čakajo, da z lahkim pokom razmečejo semena kar meter in več po okolici. Tako si narava pomaga ohranjati življenje. Zato je ime nedotika več kot posrečeno, ko pa hočemo za svojo rabo nabirati semena, moramo biti dovolj spretni, da semena ulovimo v svojo dlan.
Vse vodenke, ki so jih vsaj nekoč gojili izključno kot lončnice, imajo svoje ime po krhkih in vodnatih steblih. To pomeni, da ne prenesejo nekoliko daljše presušitve, kar znatno omejuje njihovo uporabnost. Kot ljubljenke naših babic in prababic so bile komaj malo izboljšani različki prvobitne vrste Impatiens valleriana. Ta raste kot pritlehna zelika v Tanzaniji in Mozambiku, sicer pa je znanih kar več kot 800 sorodnih vrst v toplih delih sveta. Ne smemo pa zamolčati, da se pri nas nekaj vrst nedotik pojavlja kot udomačeno rastlinje v divji naravi, vendar jih nimamo za del prvobitnega slovenskega rastlinstva, temveč so že udomačene priseljenke. Vodenke svojo nežno lepoto v resnici ohranijo le v senci, saj jih močnejše sonce hitro osmodi. Za to skupino nedotik velja, da se odlično obnesejo v družbi fuksij nekje v severnem ali vzhodnem balkonskem zatišju. Odlične so za zasajanje vlažnih in senčnih kotičkov na vrtu, kjer jih družimo s trajnicami, kot so sorte plazečega skrečnika, zimzelena, host ali praproti. Pri običajnih vodenkah je cvetje sorazmerno majhno, pri redkih sortah celo polnjeno, kar pomeni, da smo pri razmnoževanju rastlin s sterilnimi cvetovi vezani izključno na potaknjence. Drugače pa je za pridelavo barvnih mešanic setev prav uspešna.
Novogvinejke s Salomonskih otokov
Novogvinejske vodenke v mnogih sortah so uporabljene kot lončnice, a tudi v parku in vrtu. Njihova velika prednost je, da dobro prenašajo sonce. Nekatere imajo celo pisano listje.
Proti koncu 19. stoletja so v Papui Novi Gvineji in na Solomonskih otokih odkrili vrsto Impatiens hawkeri. Lepota njihovega cvetja je bila spodbuda žlahtniteljem, da so brskali in brkljali, križali in odbirali, dokler ni bilo mogoče poslati med široke množice vrtnarskih zagnancev popolnoma nove skupine vodenk, ki prenašajo tudi sonce in jih poznamo pod imenom novogvinejske vodenke. S sodobnimi sortami novogvinejk smo lahko vrtnarsko mnogo bolj ustvarjalni kot z nekdanjimi lizikami, kot še vedno marsikje imenujejo navadne vodenke. Novogvinejke so na voljo v pisani barvni paleti cvetja, ki sega od belega, rožnatega, rdečega in vse do vijoličastega. Po velikosti znatno prekašajo cvetove navadnih vodenk. Posebnost novejše ponudbe so sorte z valovito nakodranimi cvetovi, kar daje videz posebno bogatega barvnega učinka. Njihova najpomembnejša vrlina pa je, da dobro uspevajo tudi na soncu, ki bi navadne vodenke v kratkem osmodilo. Njihovo listje ni vedno samo zeleno. Lahko je zagorelo rdeče ali rumeno-zeleno pisano, kar je dodatna mikavnost. Pisanolistne sorte sicer zacvetijo tudi v senci, lepota njihovih obarvanih listov pa zares zaživi šele na soncu.
Vse novogvinejke so hvaležno sezonsko cvetje, ki cveti vse poletje. Čisto brez gnojilnih dodatkov seveda ne gre, glede zalivanja pa so neprimerno manj zahtevne kot njihove konkurentke starejšega porekla. Z enakim uspehom in dekorativnim učinkom jih uporabljamo na parkovnih ali vrtnih gredicah, pokopališčih, v betonskih zabojih sredi mestnega asfalta in seveda na domačem dvorišču v simpatično ostareli čebrici ali robustni vrbovi košari. Navadno vrtnarji novogvinejske vodenke množijo s potaknjenci in v spomladanski sezoni so že na voljo rastline s prvimi cvetovi. Preizkuševalci svojih vrtnarskih spretnosti lahko tudi doma poskušajo prezimiti mlade zakoreninjene rastline ali pa se lotijo setve. Rastline iz zgodnje setve na toplem pokažejo prvo cvetje nekako tri mesece po vzniku. Vse sorte, odbranke s posebno lepimi cvetovi ali listi, moramo razmnoževati s potaknjenci, ki se radi in hitro zakoreninijo, če jih potikamo v peščen substrat.
Plodovi kot breskvice
Breskvice ali balzamine so vrtne enoletnice, ki so sorodne vodenkam. Njihova stebla so pokončna in precej sočna. Plodovi so kosmati in se ob dozorelosti eksplozivno razpočijo.
Nekoč so bile na vrtovih to pogostejše enoletnice, a tudi danes zaradi svojega dolgotrajnega cvetenja in nezahtevnosti niso potisnjene čisto na rob. Svoje ime imajo zaradi ne ravno velikih značilno podolgovatih in prišiljenih plodov, ki so na zunaj nakosmateni in tako v resnici nekoliko spominjajo na večino breskev, če izvzamemo tiste, ki jim rečemo nektarine. Breskvice ali balzamine (Impatiens balsamina) so pri nas za mraz občutljive zelnate rastline, pri katerih smemo glede na oskrbo in sorto računati na 20 do 70 cm višine. Njihovo steblo je odebeljeno, vendar sočno, le zmerno razvejano in vedno precej stebričasto strnjeno. Cvetje je rdeče, rožnato, bledovijoličasto ali belo in žuželke jih rade obiskujejo. Ko plodovi dozorijo, se tako kot pri drugih nedotikah, eksplozivno odprejo in v okolico raztrosijo semena. Zato moramo semena pravočasno pobrati, sicer ostanemo praznih rok. Pri nas na prostem semena ne prezimijo, kar je razumljivo, saj so breskvice doma v Indiji in južni Aziji, v Mjanmaru in Bangladešu. Zato pa so kot podivjane rastline pogoste na toplih otokih Oceanije in celo v južni Franciji. Sejati jih moramo na toplem, jih presaditi na vrt takrat kot paradižnike ali pa jih ob koncu aprila sejemo kar na stalno mesto.
Tako kot skoraj vse rastline tudi breskvice vsebujejo več zanje značilnih kemijskih sestavin, ki jih azijski domačini cenijo in jih uporabljajo v zdravilstvu. Uradna medicina se res ne strinja z vsem, kar počnejo zdravilci, a iztisnjen sok listov in stebel uporabljajo celo kot ljudsko zdravilo pri kačjih ugrizih. Tradicionalna korejska medicina to rastlino uporablja za zdravljenje prebavnih motenj in želodčnih vnetij. Laboratorijske študije so pokazale, da so predvsem izvlečki iz semen učinkovali na eno izmed bakterij, ki je odporna proti sicer uradno uporabljanim antibiotikom.
Metrski plevel
Med navadnimi vodenkami je tudi nekaj polnoenocvetnih sort, a poznamo tudi takšne s pisanimi listi. Vršički radi koreninijo tako v vodi kot v peščenem substratu.
Bledorožnato cvetje žlezaste nedotike (Impatiens glandulifera) je številčno in privlačno, zato je rastlina sprva veljala za okrasno rastlino, zdaj pa je že kar nadležna. Z več kot metrsko postavo in spremenljivo rožnatimi cvetovi je k nam prišla izpod Himalaje. Naše podnebje pa ji očitno zelo ustreza, ker njena semena prezimijo ter se vsako leto spomladi spet prebudijo v številčno potomstvo. Posebno všeč ji je na zapuščenih in obvodnih krajih, ki si jih je prisvojila v novi evropski domovini, in danes velja kljub enoletni kratkoživosti za nadležno podivjano invazivno rastlino. Vendar pa je s svojo dvometrsko postavo na vrtu nekako pregroba gostja. Naj kar ostane tam, kjer ji v naših divjinah ustreza okolje in od koder je že ni več mogoče odstraniti.
