Meni nobenih mlajev!

Prosti čas | maj '17

»Lojz ima pa letos okroglo, ne?« se je pred trgovino smejal Jože in ji pomežiknil. »Se bom kaj oglasil!«

»Kaj sta pa imela?« jo je Lojze vprašal, takoj ko je odprla vrata avtomobila.

»Kaj bi imela z njim?«

»Nič se ne delaj, sem videl! Da se ne boš kaj menila z njim! Ga poznam! Meni nobenih mlajev, si slišala?«

Oh, slišala. Tako občutljiv, kot je bil Lojz to leto, ni bil še nikoli – kot bi se mu nekaj premaknilo v stari glavi, tečnaril je za vsako reč. Če pa je dobil občutek, da se kaj menijo o njegovem rojstnem dnevu, je še posebej zagrizel in ni odnehal, dokler mu ni skoraj prisegla, da bo poskrbela za to, da se ne bo nič zgodilo proti njegovi volji.

Vse skupaj je bilo res čudno, ko je vendar vse življenje z veseljem praznoval svoje praznike – on že ni bil tak kot ona. Ona je na število let, ki se ji je vsako leto neprijetno povečalo, res rada pozabila – on pa ne! Za abrahama so tako počeli, kot da je on edini dočakal to častitljivo starost ali kot da bo svetopisemskega očaka zares srečal. Priprave so že bile take in praznovanje se je vleklo in množilo kar ves mesec – doma, v službi, z žlahto, prijatelji, planinci … Pred hišo je ves mesec stal veličasten mlaj – možakarji so privlekli največjo smreko in jo postavljali vso noč ob petju in vriskanju, da vsa vas ni mogla spati. In Lojz se je veselil z njimi, zelo. Zdaj pa, ko bi si mlaj res že bolj zaslužil, vztraja pri neki novi skromnosti.

»Kaj, če bi šla midva konec maja v toplice?«

»Rojstni dan imaš takrat!«

»Saj zato!«

Naj je še tako vlekla iz njega, ni prišla nikamor, ni se hotel pogovarjati o tem.

»Mogoče ga je zagrabil strah pred staranjem,« je pripomnila najstarejša hči.

»A v teh letih? To bi lahko opravil že pred desetletji!« se je zasmejala mama.

»Kdaj pa si ti opravila s tem strahom?« se je oglasil najmlajši.

Pa res! Nje še ni popadla groza ob pogledu v ogledalo, ob dejstvu, da gre težko po stopnicah, in ob opažanju, da se zjutraj zbuja utrujena. Vsaj tako je trdila otrokom in vsem, če jo je kdo kdaj kaj vprašal – pa saj se o tem niso nikoli pogovarjali.

»Vsi smo mladi,« je po navadi Lojz spodbujal otroke na poti v hrib. Po navadi? Saj že dolgo niso šli skupaj v planine – kar nekako izmuznila se jim je ta navada. Bolezen vnukov, slabo vreme, prezaposlenost – še opazili niso, kako se je dedek izmuznil s tisoč izgovori.

»Mogoče pa ne more, saj vidiš, kako ga daje sapa!«

»Lahko bi povedal, če mu kaj je!«

»Lahko bi tudi kar sami opazili, mogoče ti, ki si zdravnica!«

In so sklenili, naj ga res povpraša o zdravju.

»Kakšna vprašanja pa so to? Dobro se počutim!« je rekel hčerki, ko je »neopazno« poskusila narediti zdravniški pregled.

»Pa ne hodiš več od doma! Pa tako rad si opazoval naravo!«

»Imam še doma preveč dela, pa tudi narava je na našem vrtu okoli in okoli – za opazovanje še preveč. Vedno se mi izmuzne kakšna rastlina in se razcveti, še preden opazim, da pripravlja popek. Tudi doma je lepo, veš.«

Temu ni mogla nasprotovati – sedeti na domačem vrtu in gledati cvetje in bujno zelenje res ni bilo dolgočasno.

»Ampak, ata, zakaj pa ne maraš pogovora o rojstnem dnevu? Okroglo boš imel in včasih si rad praznoval ...«

»Vsaka doba prinese svoje. Glej, zdaj me veseljačenje in norčije ne veselijo več. Naj mladi norijo in zapravljajo sladki spanec za zabavo, jaz si je ne želim več. Ne moreš razumeti tega?«

»Pravzaprav lahko,« je rekla hči, ki je bila v resnici bolj po materi in ni nikoli marala zabav, še posebej ne, če bi jih prirejali njej v čast. Tudi njeni rojstni dnevi so se mirno izmikali pozornosti drugih.

»No, tudi mama na mara zabav,« je rekel oče, kot bi uganil njene misli. »Daj, povej ji, da sem ji na stara leta postal podoben – meni noče verjeti. Povej ji, naj odžene vse dedce, ki hočejo noreti na moj račun.«

Hči se je zasmejala in pobožala očeta po glavi: »Saj ti jaz verjamem. Rada te imam in ne bom dovolila, da ti delajo mlaje in vse drugo – ničesar ne bo, česar ne želiš.«

»Boš poskrbela?«

»Bom.«

»No, potem pa še rezerviraj toplice, tja bi pa res rad šel. In nič se ne bom branil, če nama bodo v hotelu posebej postregli za moj rojstni dan – veš, to spada v ponudbo, če ravno tako pride, da praznuješ pri njih.«

Zasmejal se je in tudi hči se je zasmejala in rekla:

»Ja, tudi za to bom poskrbela.«

Še enkrat sta se zasmejala, si pomežiknila in oba sta vedela, da je vse prav.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media