Živahno trgovanje botrovalo krajevnemu imenu

Zgodbe | maj '17

ODSTRTE PODOBE – TRŽIŠČE

»Ker ne poznamo izvora krajevnega imena in tudi ne letnice njegove prve pisne omembe kot Tersische, si lahko pomagamo le z ustnim izročilom, ki njegov nastanek povezuje z dejstvom, da se je na tem območju od nekdaj veliko trgovalo,« je 77-letni upokojeni inž. org. dela Janez Valant začel opisovati Tržišče. To gručasto središčno naselje leži na pobočju vzhodno nad Tržiškim potokom, preden ta vstopi v zoženi del Mirnske doline, ob cesti Trebnje–Sevnica, od katere se tu odcepi cesta proti Malkovcu in Slančjemu Vrhu.

Pri tem pa naš sogovornik ni imel v mislih le pričevanj, da so Tržiščani, ki so se večinoma ukvarjali s kmetijstvom in vinogradništvom, v ne tako oddaljeni preteklosti prodajali predvsem govejo živino, vino, sadje, maslo, prašiče, perutnino in les, ampak so zaslužili tudi s kopanjem naravnih bogastev v bližnjih vaseh. »V Škovcu je bil rudnik svinca in cinka, v Pavli vasi rudnik železove rude, v Krmelju in Šentjanžu rudnik rjavega premoga. V Bojniku so imeli grofje z gradu Klevevž obsežne vinograde, v katerih so pridelovali vina, s katerimi so zalagali dunajski dvor. Nedaleč stran pa je iz Radeč čez Brunk vodila rimska cesta, po kateri so tovorili najrazličnejše trgovsko blago,« niza argumente, ki govorijo v prid trditvi, da je verjetno prav živahno trgovanje botrovalo zemljepisnemu imenu njegovega kraja, ki je zdaj sedež ene izmed enajstih sevniških krajevnih skupnosti z 22 naselji in 27 zaselki.

Bogata vinogradniška tradicija

Na tržiško vinogradniško tradicijo opozarja tudi krajevni grb, ki prikazuje tako vinsko trto kot grozd, medtem ko je podoba cerkve vrh grička povezana s sv. Urbanom, zavetnikom vinogradov, vinske trte in vinogradnikov. In prav 25. maja, ko goduje najbolj znan Urban (po papežu in svetniku Urbanu I. iz 3. stoletja), praznujejo Tržiščani svoj krajevni praznik. »Prebivalci živijo z vinsko trto, mnogo družin obdeluje svoj vinograd, krajani se pri tem družijo, si med seboj pomagajo in se trudijo pridelati dobro vino,« je v lični zloženki Turističnega društva Tržišče zapisala bivša predsednica Irena Lindič. Obenem je opozorila na vedno boljšo kakovost pridelanega vina, o čemer pričajo tudi kralja cvička Marjan Pirc (2006) in Andrej Tratar (2009), cvičkova princesa Andreja Simeonov (2013) in ambasador cvička, zdaj že pokojni Ivan Pungerčar.

Zagnan vinogradnik je tudi Janez Valant, ki nadaljuje družinsko izročilo in ima na Malkovcu posajenih dva tisoč trsov žametne črnine, kraljevine, laškega rizlinga, portugalke, modre frankinje in vrtlinca, iz katerih prideluje zvrstni vini cviček in dolenjsko belo. Ko sva se zapeljala med skrbno obdelane vinograde na malkovški gorici, sem se lahko prepričal, koliko skrbi in ljubezni lastniki posvečajo vsaki trti posebej, zato listni in grozdni nastavki znova obetajo dobro letino. To se prenaša iz roda v rod, saj je naš polihistor Janez Vajkard Valvasor že v 17. stoletju v svoji drugi knjigi Slave vojvodine Kranjske hvalil prav vino z leg na Malkovcu, Telčah in Bojniku.

Ob sogovornikovi slikoviti pripovedi o obdelovanju vinograda in negovanju vina sem mu brez pomisleka verjel, da veliko časa preživi tu, v zidanici in vinogradu, med 320 vinogradniki, s katerimi se druži v Društvu vinogradnikov Tržišče-Malkovec. Ob tem je dejaven še v tržiškem društvu upokojencev s 360 člani in je častni predsednik 172-članskega Kluba starodobnih vozil Mirnske doline Hrast Tržišče. Doma hrani dvajset povsem obnovljenih starih motociklov ter kot član podsekcije Duletova četa zbira staro vojaško tehniko in neguje tradicijo NOB. Hkrati je s sevniškimi planinci ali domačimi upokojenci prehodil vse bližnja in daljna hribovja.

Potem ko si je natančno ogledal starejšo panoramsko razglednico Tržišča, nas je najprej opozoril, da jo je pred dobrimi sto leti založil France Prijatelj, ki je imel v svoji hiši v vaškem središču trgovino, gostilno in pošto. To dejavnost sta do leta 1970 nadaljevala sin Jože in po njegovi smrti žena Ema, ki je bila zadnja gostilničarka. Nad vasjo stoji župnijska cerkev sv. Trojice, po kateri se je včasih imenoval ta del naselja. Cerkev je bila v gotskem slogu zgrajena na začetku 16. stoletja in je postala župnijska leta 1862. Po ustnem izročilu so jo sezidali iz kamenja gradu, ki je domnevno stal poleg cerkve in na katerega naj bi spominjalo ledinsko ime Pod zidom; pri kopanju na tem mestu so namreč naleteli na temeljno zidovje. Zanimivost tržiške župnijske cerkve je dvopolni osmerokotno sklenjeni poznogotski prezbiterij s štirimi šilastoločnimi okni in križnorebrastim obokom v notranjosti, ki počiva na geometričnih konzolah. Zvonik, ki je v osnovi kvadraten in v tretjem nadstropju preide v osmerokotnik, je iz 17. stoletja in ima v vrhnjem nadstropju dvodelna okna s stebričkom.

V spodnjem delu vasi (na desnem robu fotografije) je podružnična cerkev Marije vnebovzete (ta je še bolje vidna na razglednici iz leta 1935), ki je današnjo podobo dobila v 17. stoletju, ko so prvotno romansko cerkev povečali. Njena posebnost je kapela sv. Florijana, ki se ponaša z izjemno lepo ohranjenimi freskami, pripadajočimi furlanski smeri, iz okrog leta 1400. Poslikan je tudi rahlo šilasti romanski slavolok, ki drži v kapelo. Oprema cerkve je pretežno iz 19. stoletja, le nekaj kosov je starejših.

Po 128 letih sodobna šola

Nasproti cerkve stoji staro šolsko poslopje, ki ga je na starejši razglednici posebej označila odpošiljateljica Anica Goli. Ta je prišla v Tržišče učiteljevat leta 1908, kartico pa je namenila kolegici Gusti Lunder z Rake, kjer je bila pred tem suplentka. Začetek šolstva v Tržišču sega v leto 1869, ko sta župnik Jožef Suhadolnik in organist Jožef Repič v sobi nad cerkvenima kletema zraven župnišča otroke učila branja, pisanja in računanja. Ko je bil leta 1883 tu nameščen prvi stalni učitelj Viljem Gebauer, je javna ljudska šola še nekaj let delovala v začasnih prostorih, dokler niso 21. oktobra 1888 odprli novega pritličnega poslopja z učilnico in stanovanjem za učitelja. Pri gradnji, ki se je odvijala v času županovanja trgovca Franceta Prijatelja, založnika objavljene razglednice, sta z denarno pomočjo sodelovala tudi duhovnik, jezikoslovec, pedagog, pisec in prevajalec šolskih in nabožnih spisov Franc Serafin Metelko iz Škocjana in dobrotnica na področju kulture in zlasti šolstva v Krškem Josipina Hočevar. Zaradi naraščanja števila šoloobveznih otrok so stavbo večkrat povečali, zlasti po drugi svetovni vojni, ko jo je bilo treba skoraj povsem predelati, saj je bila leta 1943 požgana. Tudi pozneje so zgradbo še nekajkrat obnovili, tako da je pouk v njej potekal vse do lani, ko se je 121 učencev in 22 delavcev po 128 letih naposled preselilo v sodobne šolske prostore s telovadnico, primerne za izvajanje devetletke.

Na Vrhku, razloženem naselju severno od Tržišča, so leta 1986 odkrili eno izmed štirih nahajališč rumenega sleča, ki je del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. Na rdečem seznamu ogroženih vrst se uvršča med ranljive rastline in je od leta 1976 zavarovan. Rumeni sleč (Rhododendron luteum) ali tudi pontska azaleja (Azalea pontica) raste na kislih tleh brez apnenca, poraslih z gozdovi, v katerih prevladujejo bukev, pravi kostanj in graden. Še pred olistanjem se na grmih razvijejo veliki živorumeni cvetovi. Od okrog 1300 znanih vrst slečev jih v Evropi poznamo le šest. Od teh imamo v Sloveniji tri: poleg rumenega pri nas rasteta še rjasti in dlakavi sleč, ki sta vedno zelena in rdeče cvetoča.

Boris Dolničar