Tradicionalne vrednote in mednarodni dosežki družine Črtalič

Zgodbe | maj '17

Iz roda v rod

Črtaliči (z leve): otroci Anja, Jernej in Mojca, oče Bojan in mama Slavojka

K Bojanu Črtaliču sem prišla zaradi robotov, pa sem izvedela, da so ti le del strojev, ki jih uporabljajo pri podjetju FerroČrtalič. Na področju zahtevne tehnološke obdelave različnih vrst površin spadajo med podjetja z mednarodnim ugledom in priporočili. To potrjuje tudi dejstvo, da jim je zaupana obdelava podvozij za najnovejši model boeinga, ki je do zdaj tudi največje letalo te družbe. Seveda pa so že pred tem pri velikih poslih že sodelovali z njimi – med drugim tudi z visokoinovativnimi postrojenji za servisiranje letal. Sicer pa so prisotni tako rekoč v vseh vejah industrije – od bele tehnike do jedrske industrije, od avtomobilske, železniške in pomorske do najzahtevnejše letalske industrije, pa seznam še ni popoln. In prisotni so v vsej Evropi, Ameriki, na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in vse do Kitajske, kamor izvoz še povečujejo. In ko sva se z Bojanom Črtaličem pogovarjala o poslu, sva se hkrati pogovarjala tudi o družini: »Vsi smo vpeti v podjetje. Sam sem že kot otrok pomagal očetu, tako kot tudi moji otroci. Zdaj so na vrsti že vnuki ...«

Vse pa se je začelo leta 1964, ko je Novomeščan Jože Črtalič odprl ključavničarsko delavnico, in to v času, ki podjetništvu ni bil prav nič naklonjen. Pa je kljub temu uspel in prvotno delavnico kmalu povečal ter jo preselil na novo lokacijo – v Mačkovec. Jože Črtalič pa ni skrbel le za rast in razvoj svojega podjetja, ampak tudi širše za obrtnike, saj je bil v Novem mestu ustanovitelj in prvi predsednik takratnega obrtnega združenja že davnega leta 1969, kasneje pa je bil eden izmed štirih ustanovnih članov Obrtne zadruge Hrast. Bil je širok človek z izjemnim posluhom za družbena vprašanja, za težave podjetnikov in z velikim občutkom odgovornosti, zato je bil zelo spoštovan gospod. 

Strog in dosleden pa je bil tudi do svojih dveh otrok – Bojana in Mirjane. »Od nekdaj sem mu pomagal v delavnici – tudi ko mi to ni bilo najbolj pogodu, saj se nisem mogel žogati z drugimi otroki z ulice, toda če se mora ... Sicer pa je bilo moje otroštvo čudovito,« pripoveduje Bojan Črtalič. In tudi sam je svoje tri otroke od malega vključeval v delo, da so spoznali proizvodnjo, ki v določenih segmentih danes spada v sam svetovni vrh. »Oče me je po končani osnovni šoli vpisal v srednjo strojno šolo v Ljubljani, za kar sem mu še vedno hvaležen. Tudi študij sem nadaljeval v tej smeri. Takrat sem živel pri prijateljih svojih staršev in v njihovi novi hiši sem bil celo prvi stanovalec, saj so se oni preselili nekaj mesecev za mano ...« V Ljubljani je bil osem let, po diplomi pa se je zaposlil pri očetu. Ko pa mu je predal svoje uspešno podjetje, ga je Bojan še nadgradil z novim programom obdelave površin. V vasi Sela pri Dolenjskih Toplicah je zgradil stavbo s sodobno proizvodnjo, ki je pretežno pod zemljo, da zaradi hrupa ne moti okolice.

Delo s srcem

Ob začetku poslovne kariere je veliko delal z Iskro; tako je imel sveže informacije tudi z mednarodnega trga – kaj ta pričakuje, kako se trendi obračajo itd. In ker je zelo inovativen, je za vsako idejo našel tudi rešitev. Podjetje je zacvetelo v novih dimenzijah, toda zaradi širitve bi potrebovali veliko več tudi visokoizobraženega kadra, pa je bilo število zaposlenih pri obrtnikih omejeno na deset. Zato je ob očetovem podjetju tudi sam ustanovil svoje podjetje, kasneje ga je ustanovila še njegova žena Slavojka in skupaj so ustvarili odličen tim sodelavcev. Tako kot oče tudi Bojan zelo spoštuje zaposlene, saj imajo ti skoraj status družinskih članov. In to je povzela tudi njegova hčerka Mojca Andolšek, ki ji je pred časom, ko se je upokojil, predal direktorsko funkcijo. Sam pa se z veseljem posveča novim inovativnim izzivom in izboljšavam. «Mojca je opravila nekaj usposabljanj in danes je odlična direktorica. Njeno področje so mehkejše vsebine, seveda tudi organizacija, kadrovska politika in finance. Pri vsem, kar počne, pokaže izjemen posluh za ljudi in podjetje,« pripoveduje oče. V komerciali je zaposlena najmlajša od njegovih treh otrok – Anja. »Anja je ciljno usmerjena in zato prava oseba za komercialo. Sam sem pripravljen popuščati, če se mi obeta delo, ki me zelo veseli, Anja pa sledi cilju in pri tem je dobra pogajalka.« Sin Jernej pa ima sestrsko podjetje Blastehnik s sedežem na prejšnji lokaciji – v Mačkovcu. Oče Bojan pravi, da sta si s sinom preveč podobna, da bi delala skupaj, mama Slavojka pa doda, da je Jernej iz stare delavnice naredil pravi »cukrček«, da sledi dedovim in očetovim vrednotam in je zato tudi zelo uspešen. To, kar očetovo podjetje proizvaja, Jernej uporablja v svoji dejavnosti.

Slavojka je v podjetju poprijela za mnoga dela in pri tem vključevala otroke tudi tako, da jih je vzela s seboj na poslovna potovanja, ko je šla k dobaviteljem. »Uživali smo, ko nas je mamica s kombijem peljala na pot,« se spomni Anja. Prav posebno veselje pa je bilo, kadar se je z očetom peljala s tovornjakom.

Družina je zakon

Vsi trije otroci so poleti delali pri očetu – barvali dele, pomagali mami v pisarni, lepili nalepke na prospekte itd. Anja pravi, da je bila velika bratova zaveznica – če je kaj ušpičil, ga ni nikoli zatožila. S starejšo sestro Mojco, ki je bila včasih tudi v vlogi mame, pa sta dobri prijateljici – različni, vendar usklajeni. Vsi trije otroci imajo lepe spomine na svoje otroštvo. Včasih jim je dedek dovolil, da so z njegovo ribiško palico lovili ribe, bil je tudi lovec in pripovedi iz gozda so bile zelo zanimive ... Stari starši so živeli v sosednji hiši, dovolj blizu tudi za babico, ki je lani ovdovela, da je na svojem in hkrati v varni in ljubeči bližini sina in snahe. Babica Milesa je vseskozi skrbela za družino – za zelo zaposlenega moža, sina in hčerko. Za 70. rojstni dan ji je mož podaril 70 jablan, ki rastejo na družinskem posestvu v Kostanjevici. Za to družinsko »srebrnino« zdaj skrbi Bojan. Ko smo se pogovarjali, je bila babica na obisku pri hčerki Mirjani, ki živi v Škofijah. Skrbno negujejo tradicijo, da se za velikonočne praznike vsa družina sreča pri njej, za božične praznike pa pri Bojanu.

Bojan se spomni, kako ga je, ko se je vrnil od vojakov, mama spodbujala, naj si najde resno dekle. Osem let je bil od doma in nato še v vojski, zato doma te »scene« ni prav dobro poznal, je pa slišal, da v drogeriji dela »ena luštna, ki je nihče ne more zavrteti«. Mami ni povedal, katera je, le kje dela, in ko se ji je zazdelo, da bi to utegnila biti Slavojka, mu je zagrozila, da se z njo ne sme igrati, ker je zelo dobro dekle. Najprej jo je povabil na večerjo v takrat najboljši novomeški lokal, sam pa si je izbral krvavice in zelje. Slavojki se je za trenutek zazdel »neotesan«. Toda le za trenutek, saj je hitro spoznala, da je Bojan svetovljan, zato domače še toliko bolj ceni – tudi pri hrani in pijači.

Od tržnic do elitnih restavracij

Bojan ima malo časa – svet je njegov prostor, še zlasti pa je navezan na Iran. Postreže z iranskim čajem, iranskimi oreščki, rozinami ... »To je zanimiva in zelo kulturna dežela. Ljudje imajo ogromno znanja, so prijazni, posebni ... Le pri poslu so neizprosni.« Zaradi poslov, ki jih sklepa po vsem svetu, je veliko prepotoval. Pred kratkim je poslovnim partnerjem v Dubaju za darilo odnesel salame, ki jih je naredil sam; to mu uspeva zadnja leta in pri tem uživa. Tako kot uživa v odlični hrani: »V tujini grem rad na tržnice – na koncu teh so majhne kuhinje, kjer spečejo, kar kupiš na tržnici, in to je zagotovo najbolj sveža hrana.« Sicer pa so med njegovimi prijatelji tudi najboljši kuharji – Ana Roš, Tomaž Kavčič, Tomi iz Debeluha pa Damjan Fink. Raziskuje in pokuša, zato ve, kje so v Sloveniji so najboljši čevapčiči, ribe, kje so najboljši vampi ... Ceni sveže, domače, okusno – v elitni restavraciji, vaški gostilni ali pa na tržnici.

Z ženo veliko potujeta tudi zasebno. To so tematska potovanja – kulinarična in vinska: »Nekajkrat sem bil na takih potovanjih po Franciji, ki pa je precenjena. Lani sva s Slavojko v Južni Ameriki odkrivala zanimive vinske poti, kleti, odlična vina ... Lahko se kosajo s francoskimi in drugimi najboljšimi vini, so pa občutno cenejša.« Predvsem pa so Nova Zelandija, Južna Afrika, Avstralija in Kalifornija raj za vinokusce ... 

Vnuki

Bojanovi otroci so zaposleni v domačem oziroma sestrskem podjetju, njihovi partnerji, ki jih Bojan zelo pohvali, pa imajo svoje dejavnosti. Raste pa že nova generacija. »S Slavojko imava štiri vnuke. Jernej ima osemletno Taro, Anja ima leto in pol staro Sofio, Mojca pa ima dva sinova: Teo Tim je star 12 let, Leo pa je že študent. Tudi v podjetju pomaga, toda zdaj je predvsem usmerjen v študij stare grščine, latinščine in italijanščine. Želel si je študirati tudi španščino, pa je žal ni v tem paketu.« Dedek pravi, da je Leo izrazito družboslovno usmerjen, toda morda se bo pa kljub temu nekoč zaposlil prav v domačem podjetju, ki uživa mednarodni ugled. Za druge vnuke pa je še čas, da se odločijo. Ko bodo dovolj veliki, bodo tudi oni del počitnic preživljali v podjetju. Tako bodo spoznavali izzive, ki so dedka spodbudili, da je razvil najsodobnejšo tehnologijo tako na področju livarstva, kjer so v svetovnem vrhu med dobavitelji za določene dele bele tehnike, kot tudi pri obdelavi površin za letalsko industrijo in druge industrije. Toda ob vseh dosežkih je Bojan najbolj ponosen na svojo družino.

Lidija Jež, foto: arhiv družine Črtalič


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media