Lajnarji, igralci zgodovine

Zgodbe | jun. '17

Ko lajnar zavrti ročico na svoji lajni, navadno zaslišimo kakšno prelepo staro melodijo, ki med ljudi, še posebno med tiste malo starejše, prinese spomin na otroštvo. Včasih tudi vonj po kruhu iz krušne peči ali pa spomin na babico in dedka ter na tiste čase, ki jih ni več, pravi Maks Viher, lajnar, ki živi na kmetiji Primož na Pohorju v občini Vuzenica.

Je oče treh sinov. Ko je najmlajši prevzel kmetijo, se je upokojil. »Imam ženo, ki me razvaja, in ljubico, na katero rad zaigram v prostem času. To je lajna, ki je tudi moja sprostitev, rekreacija ter moj konjiček.« Pove nam, da lajnar ni glasbenik. Je pa vsekakor človek, ki zna nastopati, torej je nekakšen amaterski igralec, ki se zna pokloniti, nasmehniti in razveseljevati ljudi. Ko nastopa, je vedno oblečen v črn frak, na glavi ima klobuk in na rokah bele rokavice.

Maks Viher ima v lasti staro lajno, ki jo je podedoval. »Izvirala naj bi iz Češke in je stara od sto trideset do sto petdeset let.« Nanjo ne igra. »Z njo ne hodim okoli. Je je škoda. Jo pa doma občudujem, negujem in hranim za spomin.« Sedanjo lajno, ki je novejša, mu je izdelal Vlado Nunčič, tudi sam znan in imeniten lajnar, iz Šmarja pri Jelšah. »Naredil mi je čudovit izdelek, saj iz svoje nove lajne izvabim zelo lepe zvoke. Marsikomu se ob napevih, ki jih z njo ustvarjam, zarosi oko, saj ga ponese v čase, ko še ni bilo radijskih, televizijskih aparatov, gramofonov in še številnih drugih novodobnih škatel.«

Z Vladom Nučičem sta letos nastopala tudi na 4. mednarodnem festivalu znanja in kulture starejših v Šmarju pri Jelšah. »V glavnem pa nastopam v domačem kraju, pravzaprav grem vedno tja, kamor me povabijo.« Vesel je, da lahko tudi drugim prikaže to čudovito glasbilo, ki to v resnici ni, čeprav lepo igra, če vrtiš njegovo ročico.

Nekdaj so lajnarji z lajno, ki so jo imeli obešeno okrog vratu ali pa so jo prevažali na vozičku, hodili od vasi do vasi in igrali. Potem so čakali, da so jim poslušalci v klobuk vrgli kakšen novčič. Zato so v socializmu lajnarstvo prepovedali, češ da lajnarji hodijo okoli in igrajo samo zato, da potem lahko prosjačijo oziroma beračijo. »Danes nihče več ne razmišlja tako. Pravzaprav smo lajnarji povsod, kamor pridemo, dobrodošli, pri ljudeh vzbudimo pozornost in veliko nostalgije. Zato sem vesel, da so lajnarstvo sredi osemdesetih let na Slovenskem znova obudili.« Pravi, da lajne najlepše zazvenijo v prazničnem času in ob posebnih priložnostih. Etnolog dr. Janez Bogataj meni, da je delo lajnarjev, ki jih je v Sloveniji malo, mogoče šteti za izjemen kulturni prispevek, ki ga je treba posebej podpirati.

In kakšen mora biti lajnar? Maks Viher pravi: »Potrebuje samo eno stvar. Rad mora imeti ljudi, saj drugače ne more biti lajnar. Lajnar je človek, ki prinaša med ljudi glas topline in domačnosti ter okoli sebe širi pozitivno energijo, ki jo dandanes vsi potrebujemo.«

V svetu in pri nas so lajne drage. Stanejo od tri tisoč do petnajst tisoč evrov in več, odvisno od velikosti in števila registrov. Najboljše izdelovalce imajo v Nemčiji, kjer tudi naši lajnarji pogosto naročajo trakove, na katere izdelovalci prenesejo melodije, ki jih lajnar želi. Teh zapisov ni mogoče kopirati. Na srečo pa trak, ki stane od 100 do 120 evrov, kar vzdrži, razen če ga namoči dež. Melodije, ki prihajajo iz lajne, tako meni Maks Viher, v resnici nikoli niso zlajnane.

Neva Železnik