Slakov in Beneški fant

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jun. '17

Dobre stare viže

Glasbeno življenje Nika Zlobka, od nekdaj spoštovanega kitarista in klarinetista domače glasbe, je bilo sila raznoliko. Otroštvo je preživel na Čatežu, njegov oče je bil šolan cerkveni organist, mama pa je pela prvi sopran. V bližnjih Brežicah je obiskoval gimnazijo in glasbeno šolo, s svojo skupino pa je kmalu nastopal na različnih prireditvah.

Po končani gimnaziji je odšel v Ljubljano študirat pravo, istočasno pa je obiskoval tudi srednjo glasbeno šolo, kjer je študiral igranje na oboo. Takrat je Matija, brat Lojzeta Slaka, šel k vojakom in Lojze je potreboval nekoga, ki bi v ansamblu igral na klarinet. »In tako sem se spoznal z Lojzetom Slakom. Z njim sem igral približno dve leti,« pravi Niko Zlobko. Novo poglavje na njegovi glasbeni poti se je začelo, ko je Lojze Slak za nekaj časa nehal nastopati. Niko se je pridružil Beneškim fantom, še enemu izmed najbolj priljubljenih slovenskih narodno-zabavnih ansamblov, in tako je nekaj let igral tudi z njimi. V ansambel je pripeljal tudi bratranca, pevca Ludvika Urekarja. Nastopali so po vsej Sloveniji, imeli veliko koncertov, nato pa se je zgodilo, da je Lojze Slak zmagal v oddaji Pokaži, kaj znaš, in spet se je začelo sodelovanje, tokrat je postal Slakov kitarist. Združili so se še s Fanti s Praprotna, ki so prav tako zmagali v tej oddaji, in začeli so na veliko nastopati – bili so tudi v ZDA in Kanadi, peli in godli so po Evropi in Avstraliji. »Nastopov je bilo tedaj res veliko, žena je bila mlada in ji moja stalna odsotnost seveda ni bila najbolj všeč, a se je pomirila, saj sem ob vrnitvi vedno prinesel tudi nekaj cekinov,« se spominja in se nasmeji.      

Glasba gre iz roda v rod

In nastopanje sploh ni bilo naporno, saj so bili mladi in so radi peli, se spominja Niko Zlobko, ki spremlja tudi današnji razvoj narodno-zabavne glasbe. Kot marsikdo tudi on opaža, da igranje na diatonično harmoniko doživlja neverjeten razcvet. To glasbilo seveda zelo dobro pozna in o tem pove: »Spomnim se, da mi je nekoč Lojze dal harmoniko, da sem jo vzel domov, jo pregledal in 'prešlatal' ter ugotovil, kaj lahko sploh nanjo zaigra, saj drugače ne bi mogel z njim tako dobro sodelovati pri zvočnih ureditvah skladb.«                                                                                                        

»Ko sem se pridružil Lojzetu Slaku, sem lažje skrbel za priredbe, saj sem že imel ustrezno izobrazbo. V drugo sem z Lojzetom ostal četrt stoletja,« se spominja oče dveh prav tako izjemno glasbeno nadarjenih in tudi uspešnih otrok. Hčerka Mojca je izredna profesorica na ljubljanski akademiji za glasbo, podiplomski študij harfe pa je končala v Berlinu. Nastopa pa ne le doma, ampak tudi po drugih celinah z znanimi solisti in orkestri. Sin Tomaž pa je profesor igranja na klarinet, zaposlen kot samostojni solist v Orkestru Slovenske vojske. Živi v Trebnjem, ima že 19 let svoj big band in je kar nekaj časa dirigiral tudi novomeški mestni godbi.

Niko Zlobko ni skrbel samo za priredbe glasbenih viž za trio Lojzeta Slaka, ampak tudi za pevce, za Fante s Praprotna. »Moj oče je bil zborovodja, a Fantje s Praprotna so znali peti, še preden so prišli k nam, zato z njimi ni bilo težko sodelovati,« pove. Sicer pa ga je glasbena pot kasneje pripeljala tudi do igranja v hišnem ansamblu Avsenik, igral je tudi tenorski saksofon v sinovem ansamblu Zlobko Big Band, občasno pa napisal tudi kakšno skladbo in priredbo za različne ansamble in zasedbe. S sinom sta ustanovila ansambel Rom pom pom, ki je na narodno-zabavnem področju doma in v tujini uspešno deloval kar pet let. S Tomažem in vnukinjo Ano pa je sestavil tudi družinski ansambel, ki je zazvenel sicer nekoliko drugače, a vsekakor po domače.

A ni bil le imeniten kitarist, temveč tudi izjemen mojster, ki je skrbel za priredbe Slakovega ansambla. »Za skladbo V dolini tihi nismo vedeli, kdo je njen avtor, očitno je bila že tako stara, da je šel avtor v pozabo in je postala ljudska. A preden smo jo posneli, jo je bilo treba opremiti z instrumentalnim delom, jo prirediti za moški zbor. Pri ansamblu Lojzeta Slaka smo se dogovorili, da to naredim jaz. In ob prelomu stoletja je bila ta skladba imenovana za vižo stoletja,« se spominja starih in lepih časov nepozabni mojster glasbe Niko Zlobko.

Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media