Slovensko izročilo
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Les za kres
Kresovi, ki gorijo v kresni noči, so prastara šega, a ne le v naši deželi, vsa Evropa pozna skrivnosti kresne noči. V tej noči je mogočno prastaro sončno božanstvo slavilo praznik svoje največje moči.
V decembrskem času, ko je sončni bog Svarog izgubljal svojo moč in je bil mraz vse hujši, je naš davni ded na visokem hribu – čim bližje Soncu – kuril kres. S toploto in svetlobo ognja je pomagal staremu Svarogu, da je vzdržal toliko časa, da se je rodilo mlado Sonce, mladi Svarožič, mladi bogec – božič, in odrešil svet pred mrazom in temo. Mlado Sonce je nato zraslo v mladega, močnega Jaroslava, Jarnika, ki je rasel in rasel, dokler ni zrasel v mogočnega Kresnika, ki pa je v kresni noči spet začel izgubljati svojo moč.
Kresovanje je bilo predvsem v Beli krajini eden izmed najbolj spoštovanih praznikov. Nekaj dni prej so kresnice, v belokranjsko nošo oblečena dekleta, obhodile vse domačije in polja in s petjem prosile: Daj, Bog, Marija, daj dobro leto ... Spremljal jih je fant s piščalko. Ob kresu so prepevale skupaj z vaščani. Ena najbolj dragocenih pesmi je pesem o treh ptičicah, ki so obletele morje.
Prva nosi klasek od pšenice …
Druga nosi jagodo od grozdja …
Tretja nosi zdravje in veselje ...
Da b' ga, Bog daj, v naše selo dela ...
Ob kresu je bilo slišati pesmi, vrisk, hrup, smeh, šale, ta trušč pa naj bi pregnal zle demone z vaških polj.
Za zdravje in ženina
Kresni kresovi se imenujejo tudi ivanski ali šentjanževski kresovi. Krščanstvo je starim poganskim praznikom dalo imena po svetnikih, tako 24. junija goduje sveti Janez Krstnik – sveti Janez – šent Janez – šentjanž. Drugo ime za Janeza je Ivan – od tod ivanski kresovi in tudi ime kresne cvetice ivanjščice.
Za kres je vsaka hiša v vasi prispevala drva. Ogenj vse očisti in varuje pred boleznijo, zato so skakali čez kres pa tudi živina je zakorakala čez žerjavico.
V kresni noči je bilo mogoče dobiti tudi cekine, vendar je bilo treba imeti nekaj poguma. Opolnoči je bilo treba na križpotju z enoletno leskovo šibo zarisati ris okrog sebe in klicati vraga. Če bo zlodej prišel, moraš imeti toliko poguma, da ne bežiš iz varnega risa. V tem primeru bi te res lahko vrag vzel.
Koroško dekle pa si je v kresni noči raje poskušalo izprositi srečo. Ob Zilji so fantje nekdaj »prožili šibe«. Deščici iz bukovega lesa so na sredini izvrtali luknjo, jo nataknili na palico in zalučali v macesen z besedami: Prva kresna vrh macesna!
Dekle je za fantovo šibo zagnala venec rož z besedami: Prva kresna vrh macesna, da bo moja sreča resna.
Dekle, ki si je želela ženina, pa je v kresni noči stopila k brezovemu grmu in govorila: Bez beza, daj moža, le mlada, nikar stara.
