Vzgoja otrok naj bo naloga staršev

Dobro počutje | jun. '17

Odnos med starimi starši in vnuki je neprecenljiv. Stari starši so tisti, ki povezujejo otroka z družinsko zgodovino, in odnos z njimi otroku poglablja občutek ukoreninjenosti in pripadnosti. Ko vnukom pripovedujejo zgodbe iz starih časov, jim poleg tega prebujajo tudi zavest o širši skupnosti, ki ji pripadajo, in preteklosti družbe, v kateri so se rodili.

Stari starši so tisti, ki imajo običajno več časa za igro z vnuki kakor njihovi starši pa tudi za to, da jih učijo in jim predajajo vrednote. Zato se med njimi splete nežna ljubeča vez, ki ostane vse življenje. 

Kot je v svoji knjigi Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo zapisal Bogdan Žorž, so vnuki, kadar so stari starši topli in ljubeči in za otrokovo ljubezen ne tekmujejo s starši, v njihovem varstvu na varnem. Njihov odnos se poglobi in je tako za vnuke kot za stare starše neprecenljiv. Vendar nikoli ne nadomesti ljubezni do staršev. Otroci – ne glede na starost – natančno vedo, kdo so njihovi starši, zato je bojazen, da bi imeli vnuki stare starše raje od staršev, popolnoma odveč. To je mogoče le tam, kjer starši hudo zanemarjajo svoje otroke, stari starši pa so njihovi prvi skrbniki in dejansko prevzamejo vlogo staršev. Pa še v teh primerih bodo ti otroci neizmerno hrepeneli po svojih starših. Še celo več: če so stari starši pretirano posesivni in se na vnuke čustveno prisesajo, tvegajo, da jih kasneje zagotovo izgubijo.

V življenju pa se dogaja marsikaj in odnosi v razširjeni družini so, ne glede na to, ali generacije živijo skupaj ali ne, velikokrat zapleteni. Meje med vlogami starih staršev in staršev so dostikrat slabo začrtane. Mladi starim očitajo, da se vtikajo v njihovo vzgojo. Po drugi strani pa so tudi mladi pogosto tisti, ki preprosto pričakujejo od svojih staršev, da bodo svoj prosti čas namenili vzgoji in skrbi za vnuke. Kot da je to nekaj samoumevnega. Pa je res?

Od starih zamer do preživetih vzorcev

V medsebojne odnose med starši in starimi starši se lahko vpletajo tudi stare zamere, odraslim otrokom se prebudi občutek prikrajšanosti iz otroštva, stari starši pa ob vnukih včasih želijo popravljati napake, ki so jih naredili, ko so vzgajali svoje otroke. Ali pa pretirano vztrajajo pri starih preživetih vzorcih vzgoje, pri čemer se porajajo nepotrebni konflikti. In tudi starši so včasih tisti, ki se vtikajo v to, kako stari starši ravnajo z vnuki, in pretirano vztrajajo pri tem, da mora biti vse po njihovo. Kje so torej meje in kako jih postaviti, da bo za vse najbolje?

Za odgovore na te dileme smo se obrnili na mag. Tatjano Verbnik Dobnikar, psihoterapevtko geštaltistične in geštalt izkustvene smeri ter predsednico Slovenskega društva za geštalt terapijo (SLOGES). Že na začetku je povedala osnovno pravilo: vzgoja in skrb za otroke je naloga staršev. Stari starši so tisti, ki jih pri tem podpirajo. »Razlika pa je, ali je otrok pri starih starših vsak dan ali pa le enkrat na teden. Enkrat tedensko »razvajanje« ne bo pokvarilo otrok, staršem pa tudi ne bo omajalo njihove avtoritete. Če generacije živijo v isti hiši in je otrok v dnevnem varstvu pri starih starših, ti pa ne podpirajo vzgoje staršev, nastane težava. Stari starši morajo torej podpirati vzgojo staršev, tudi če se z njimi povsem ne strinjajo. To je ena težjih stvari v tem odnosu. 'To je tvoja mami/oči, in tako je rekel,' mora biti stališče starih staršev. Razen izjemoma, če gre seveda za nekaj, kar je zelo narobe. V tem primeru stari starši zaščitijo otroka, svojega vnuka.«

Opaža, da se nerazrešena vprašanja, konflikti v odnosu med starši in starimi starši, morda celo neopravljene razmejitve in druge razvojne naloge še iz časa njihovega odraščanja prenašajo v odraslo dobo in se potem zrcalijo v odnosih med njimi in vnuki.

Starši so na prvem mestu

Starši so torej tisti, ki so pri otroku prvi. Dogaja pa se, da na primer babica vstopa na mesto mame, in takrat med njima zavlada boj. Tatjana V. Dobnikar: »Z ene od družinskih terapij se spominjam, da je mama stopala prek meja svoje hčerke, matere svojih vnukov. Bodisi je zahtevala nekaj od otrok, česar mama ni, bodisi je otrokoma prepovedovala nekaj, česar jima njuna mama ni. Babica je bila torej zelo aktivna pri vzgoji, tudi v odnosu do svoje hčerke: ukazovala ji je, hodila ji je pospravljat, govorila ji je, da ne vzgaja prav. Ko je njena hči nekaj rekla svojim otrokom, je vtikala s svojimi komentarji in podobno. Celo tako daleč je šla, da se je samovoljno odpravila na pogovore v šolo. Vemo pa, da so starši tisti, ki se v šoli pogovarjajo glede svojih otrok. Razmejitev med vlogama babice in mame je bila zelo težavna. Hkrati je bila ta hči finančno odvisna od svoje matere, zato si ni mogla privoščiti, da bi se z otroki odselila od nje. Tako sta bili nenehno v sporu.« Toda kaj se je zgodilo pozneje? »Otroci so se, starejši ko so bili, bolj in bolj odmikali od svoje babice. Ni jim bilo prav, da babica tako ravna z njihovo mamo, postali so mamini zagovorniki.«

Obstajajo pa tudi drugačni primeri. Na primer ta iz prakse naše sogovornice, ko je babica večinoma skrbela za svojega vnuka in je bila v skrbeh glede dogajanja doma: njena hči je otroka zanemarjala, večino časa je sploh ni bilo doma in otrok je začel izostajati iz šole. »Babica je bila torej tista, ki je na problem opozorila v šoli in je resnično želela pomagati. Formalnopravno pa ni imela nobene moči, saj ni bila skrbnica. Menim, da bi morala obstajati možnost, da bi tudi stari starši glede na situacijo lahko postali skrbniki oziroma bi imeli prednost pri rejništvu. Iz odločanja so izključeni, čeprav so včasih prav oni tisti, ki so najbolj aktivni glede otroka in skrbi zanj.«

Ko so pričakovanja prevelika

Sodobni starši, vsaj pri nas, prepogosto prenesejo vlogo staršev na stare starše. Bodisi so v službi zelo obremenjeni bodisi niso pripravljeni na izzive, ki jih prinaša starševstvo. Od svojih staršev pričakujejo, da so dolžni skrbeti za svoje vnuke, kakor da bi bili njihovi otroci. Tatjana V. Dobnikar: »Ta pojav je kar pogost. Še posebno takrat, kadar živijo v isti hiši. Nekako samoumevno se zdi, da je majhen otrok v varstvu pri starih starših tja do tretjega leta. Potem ga dajo v vrtec, a je spet stara mama tista, ki ga vodi v vrtec in hodi iskat. Včasih slišim od staršev izjave, ki so kot očitki svojim staršem, da preveč skrbijo zase in premalo za vnuke.«

Kako pa se lahko stari starši temu uprejo in postavijo meje? Po eni strani vedo, da so starševsko vlogo že preživeli. Po drugi strani pa jim pritiski in pričakovanja – tako njihovih otrok kot tudi okolice – glede tega, koliko časa bi morali preživeti z vnuki, grenijo življenje in jim nemalokrat vzbujajo občutek krivde. »Stari starši se temu zelo težko uprejo. Imajo namreč občutek dolžnosti, tudi njihovo notranje prepričanje, da bi morali skrbeti in pomagati, je zelo močno. To obsega tako finančno pomoč mladi družini kakor tudi praktično pomoč pri vzgoji in skrbi za otroke. Dostikrat tem pritiskom podležejo in skrbijo do točke, ko dejansko ne zmorejo več. Lahko se že prej pritožujejo, a hkrati se jim zdi povsem samoumevno, češ, komu pa bom pomagal, če ne svojim otrokom. Takšni stari starši tudi ne iščejo pomoči v zvezi s tem problemom. Nimam izkušnje, da bi eden izmed starih staršev prišel k meni in rekel, naj mu pomagam postaviti mejo in se postaviti zase. Dogaja pa se ravno obratno: pridejo po pomoč, ker želijo še bolj pomagati ali želijo rešiti situacijo, v kateri so se znašli njihovi odrasli otroci. Težko uvidijo, da so šli prek svojih meja,« pove Tatjana Verbnik Dobnikar.

Po izkušnji sogovornice dajejo stari starši velikokrat dvojna sporočila oziroma dajejo dovolj jasnih sporočil, kaj v resnici želijo. »Ja, ja, ni problema, kar pripelji jih,« reče stara mama svoji snahi. Ko ta otroke res pripelje, pa potarna, kako jo boli hrbet in kako je utrujena. »Težko jim je. Poleg tega prihajajo v obdobje, ko vidijo, da bodo tudi sami kmalu potrebovali pomoč. In zdi se, da posredno izražajo pričakovanje, da bodo njihovi otroci skrbeli zanje. Včasih to pričakovanje prenesejo celo na svoje vnuke, za katere so dalj časa skrbeli in jim tudi nameravajo zapustiti svoje premoženje. Pričakujejo, da bodo vnuki na starost skrbeli zanje.« Zakaj je to problematično? »Predvsem zato, ker so pričakovanja bolj implicitna, prikrita, kakor da je skrb za vnuke naložba za njihovo prihodnost. Otrok pa ni imel možnosti odločati o tem, to ni dogovor, ki bi ga sprejel, ampak se preprosto kar znajde v njem.«

Ko stara mama postane mama

Življenje prinese tudi posebne situacije. V isti hiši so živeli babica, sin in vnuk. Mama, torej snaha, je umrla v prometni nesreči. Babica je sčasoma prevzela skrb za vnuka in stopila na mesto umrle mame. To jo je zelo izčrpavalo, vnuk je bil čustveno zahteven, potreboval je tudi psihiatrično pomoč. Babica kar ni mogla izpreči in povedati svojemu sinu, da mu lahko daje le podporo. In kakšna bi lahko bila rešitev? »V tem primeru sta bili dve možnosti: da bi oče vendarle prevzel svojo starševsko vlogo in bi tako zaščitil svoj očetovski teritorij. Druga možnost pa bi bila, da bi se stara mama zavedala svoje vloge in svojih meja, povedala, koliko konkretno lahko pomaga in sodeluje pri skrbi in vzgoji otroka. Do kod lahko, od kod naprej pa ne more ali ne želi več. Da bi sama povedala, koliko je lahko na voljo. Pri tem pa bi se vzdržala poseganja v očetovsko vlogo svojega sina, opustila izjave, na primer: ti boš naredil to in to, ti ga boš peljal tja in tja ... Povsem jasno je, da je oče on in da je starševanje njegova naloga.«

Starši naj včasih stopijo nazaj

Starši se dostikrat tudi preveč vtikajo v to, kako stari starši vzgajajo njihove otroke. Načelno velja, da naj bi stari starši podpirali vzgojo staršev. A imajo stari starši in vnuki poleg tega svoj odnos. Tatjana Dobnikar meni, da če ne gre za kršenje ključnih pravil, potem naj tudi starši nekoliko stopijo nazaj in dovolijo manjša odstopanja od reda, ki so ga postavili. Starši naj, ko pustijo svoje otroke pri dedkih in babicah, naročijo otrokom, naj jih ubogajo, kakor da bi bili to oni sami. Svojo avtoriteto naj prenesejo na stare starše. Ko jih pridejo iskat, pa so spet oni tisti, ki imajo glavno avtoriteto pri otroku. »Ta prenos avtoritete je pomemben,« poudarja.

Če stari starši ne zmorejo in ne znajo postaviti svoje meje, ni dobro za nikogar: niti zanje, niti za njihove otroke, niti za vnuke. V teh primerih psihoterapevtka priporoča, naj starši sami to opazijo in svojim staršem pomagajo držati mejo. Če na primer pri svoji mami opazijo, da je utrujena, naj povedo, da so to opazili, in skušajo varstvo urediti drugje.»Tako bi se vsi izognili kopici slabih občutkov. Oboji pa bi morali imeti jasno postavljeno, čigava je skrb za otroka,« še poudari Tatjana Verbnik Dobnikar.

Besedilo in fotografija: Maja Korošak