Zdravje le za premožne?

jun. '17

Vlada je po celoletnem omahovanju – nasprotovanje lobijev je bilo veliko – vendarle sprejela novelo zakona o zdravstveni dejavnosti in jo poslala v državni zbor. Zakon, eden izmed dveh ključnih za boljše delovanje zdravstva, naj bi preprečil delovanje zdravstva po načelih Divjega zahoda.

Zakon, ki ga sedanja vlada z novelo spreminja, je bil sprejet leta 1992, v kaotičnem času pobega iz prejšnje države in hkratnega vzpostavljanja kapitalističnega sistema. Predpisi so se takrat sprejemali na vrat na nos, pogosto s premalo vednosti o tem, kako postaviti zdravstveni sistem za povsem nove razmere. Čeprav so v njem nedopustno pomanjkljivo urejene tudi tako ključne stvari, kot so izdaja in odvzem dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, vsebina in postopek nadzora javnih in zasebnih ambulant ter bolnišnic pa tudi pravila o podeljevanju in izvajanju koncesij, je četrt stoletja zakon ostal nedotaknjen.

Kako to, da se kljub kričečim pravnim prazninam nobena vlada do zdaj ni lotila popravkov zakona o zdravstveni dejavnosti? Zdaj je na dlani: niso se želele zameriti Zdravniški zbornici Slovenije in njenim vplivnim članom. Pač nikoli ne veš, kdaj boš potreboval dobrega zdravnika ali pa morda kakšno drugo uslugo, po navadi finančno.

Prevelik delež javnega zdravstva

Stališče zdravniške zbornice je zdaj bolj ali manj znano vsem: za naraščajoče zagate slovenskega zdravstva je po njenem kriv prevelik delež javnega zdravstva. Edino zdravilo, ki bi odpravilo obstoječe slabosti, naj bi bilo izenačenje javnega in zasebnega zdravstva. Drugače povedano: nadaljnja privatizacija javnega zdravstva.

Sedanja vlada je imela drugačno stališče: zakonsko je treba drugače urediti tako javno kot zasebno zdravstvo. To je obljubila tudi v koalicijski pogodbi. Pri tem je imela srečo. Drobna, na videz krhka ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je izkazala veliko več dobronamernosti, temeljitosti in energije kot vsi njeni po večini moški predhodniki skupaj. »Zdravje je pravica vsakega posameznika, ne more biti privilegij premožnih. Hkrati je tudi eden izmed kazalcev socialne države. Potrebujemo zdravstvo, ki bo delovalo po načelih kakovosti storitev, varnosti pacienta, enake dostopnosti za vse. Slovenija lahko te cilje doseže le z uspešnim javnim zdravstvenim sistemom,« pravi ministrica.

Ob tem poudarja, da nobena država ne more ignorirati omejitev, ki jih ima pri svojih potencialih. Slovenija tako ne more zdravstva organizirati tako, kot ga organizirajo velike države. Navsezadnje ima le za malenkost več prebivalcev od Dunaja, več kot štirikrat manj od celotne Avstrije in kar 40-krat manj od Nemčije ... Takih omejitev ni mogoče preprosto spregledati.

Ob tako nizkih plačah in pokojninah, kot jih prejema slovensko prebivalstvo, zasebno zdravstvo tudi ne more zagotoviti zdravstvenih storitev večini prebivalstva. Potrebna je solidarnost. »Zasebno zdravstvo ne deluje v smeri večje dostopnosti, kakovosti in zmanjševanja čakalnih vrst. Dogaja se ravno nasprotno. Cene se zvišujejo, dostopnost do zdravstvenih storitev se slabša oziroma jo imajo predvsem tisti z boljšimi dohodki.«

Da zasebno zdravstvo za večino ljudi ni dobro, je veliko dokazov. Najbolj očitno se to vidi v ZDA, kjer je zdravstvo najbolj privatizirano. Čeprav za zdravstvo porabijo 17 odstotkov BDP, dvakrat več kot v Sloveniji, več deset milijonov ljudi ni zavarovanih in nima normalnega dostopa do zdravstvenih storitev.

Tu pa so, pravi ministrica, tudi dokazi iz bližnje okolice. »Zagovorniki zasebnega zdravstva pri nas kot zgled domnevno dobrega delovanja osnovnega zdravstva navajajo Avstrijo. Študije nasprotno kažejo, da je njihovo osnovno zdravstvo slabše dostopno, saj je Avstrija v EU uvrščena med najslabše države. Na zemljevidu kakovosti je obarvana rdeče, medtem ko je Slovenija obarvana zeleno, kar pomeni, da spada med najboljše,« pravi ministrica.

Nazoren primer, kam pelje privatizacija, poznamo tudi pri nas. V zobozdravstvu je že več kot polovica zobozdravnikov zasebnikov, dostopnost do zobozdravstvenih storitev pa se ni povečala, ampak zmanjšala. »Čedalje več je doplačil in samoplačništva, česar si večinski del prebivalstva ne more privoščiti.«

Hiša brez temeljev

Katere ključne spremembe prinaša dopolnjeni zakon? Omejimo se na najpomembnejše.

Prva se nanaša na izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Do zdaj je predpis urejal le dovoljenje za zasebne zdravnike s statusom samostojnega podjetnika. Po novem bo enak postopek pridobivanja dovoljenja veljal tudi za tiste, ki zaradi poklicnega nudenja zdravstvenih storitev ustanovijo podjetje. Natančno je tudi določeno, kdaj se dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti lahko odvzame, česar zakon do zdaj ni vseboval.

Zakon tudi ureja, kdaj lahko zdravniki in drugi zdravstveni delavci, zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih, delajo zunaj njih. Potrebujejo predhodno soglasje, ki se lahko izda za največ 12 mesecev. Po novem je določena tudi količinska omejitev takega dela. Zdravniki in drugo osebje naj bi zunaj javnega zavoda, kjer so zaposleni, delali največ 8 ur na teden. Tako bodo zadosti spočiti za redno delo, pacienti pa ne bodo izpostavljeni tveganju, da bi preutrujenost zdravnikov vplivala na njihovo zdravstveno stanje ali celo kaj hujšega.

Drugače bo urejen tudi nadzor nad opravljanjem zdravstvene dejavnosti. Do zdaj je bil zelo razdrobljen in bolj ali manj šibek. Pri zasebnikih je strokovni nadzor izvajala zdravniška zbornica. Za javne zavode je bil obvezen interni strokovni nadzor, ki ga je torej izvajal javni zavod sam, njegova vsebina in potek pa nista bila določena. Kakšen je bil dejansko, je bilo tako odvisno od javnega zavoda samega. Posledica: internih nadzorov je bilo malo, njihova kakovost zelo različna. Za nekatere storitve nadzora sploh ni bilo.

Poleg tega ministrstvo za zdravje, v očeh prebivalstva odgovorno za dobro delovanje zdravstva, nad internimi strokovnimi nadzori sploh ni imelo nobenega pregleda oziroma pristojnosti. Največ, kar je lahko storilo, je bilo, da je tedaj, ko so v posameznih javnih zavodih ali zasebni dejavnosti izbruhnile afere zaradi zdravniških zmot ali napak, zahtevalo izredni nadzor. Tipičen je bil razvpit primer zdravnika Zimmermanna pri mazaških operacijah krčnih žil. »Po novem bo nadzor celovit. Do takih primerov ne bi smelo več prihajati,« zagotavlja ministrica za zdravje.

Pomembne pa so tudi spremembe pri koncesijah, ki zasebnim zdravnikom in zobozdravnikom omogočajo opravljanje storitev javnega zdravstva. Pacienti teh storitev ne plačujejo iz lastnega žepa, pač pa jih poravnava Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki mu prebivalstvo celotno delovno dobo plačuje obvezno zavarovanje. Dosedanja ureditev koncesij je bila zelo površna, kar je omogočalo veliko ribarjenja v kalnem. Najprimernejši koncesionar se ne išče z javnim razpisom kot v drugih dejavnostih, pač pa se koncesije podeljujejo le na osnovi zdravnikove želje, ki veljajo na vekomaj. Imetniki koncesij jih zdaj celo prodajajo ali oddajajo za velike zneske, čeprav so jih sami od države pridobili brezplačno.

Po starem zakonu občine ali ministrstvo, ki koncesije podeljujejo, pri določanju obveznosti koncesionarja nimajo odločilne besede. Kaj bodo delali, kaj pa ne, odločijo koncesionarji sami, pa čeprav jim za opravljene storitve plačuje javna zdravstvena blagajna. Koncesijske pogodbe tako zdaj praviloma ne določajo sodelovanja koncesionarjev pri dežurstvu, nujni medicinski pomoči, preventivi. Če pacienti potrebujejo tako storitev, morajo na urgenco v javni zavod oziroma zdravstveni dom, ki morata tako rekoč ob vsakem času dajati storitve, ki jih potrebujejo bolni ali poškodovani.

Po novem bo drugače. Koncesijske pogodbe bodo veljale 15 let z možnostjo podaljšanja za enako obdobje. Podeljevale se bodo na podlagi javnega interesa v primeru, da javni zavod ne bo mogel sam zagotoviti določenih zdravstvenih storitev ali njihove zadostne dostopnosti. Podlaga za javni razpis bo dokument z razlogi in pogoji za podelitev koncesije. Koncesionarji bodo morali z zdravstvenimi zavodi skleniti pogodbo o sodelovanju pri dežurstvu in drugih nalogah v korist pacientov, ki zahtevajo timsko delo.

Raje nič kot red

Prav novosti pri koncesijah so naletele na največje nasprotovanje. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Zdenka Čebašek Travnik meni, da bi moralo biti opravljanje javnih storitev zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov urejeno tako, kot je v Avstriji. Mnenja je, da popravljenega zakona, ki ni upošteval tega in drugih predlogov zdravniške zbornice, državni zbor ne bi smel sprejeti. Naj ga spravijo v predal in v miru pripravijo novega.

Še ostrejše je Združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, ki ima z Zdravniško zbornico Slovenije in zdravniškim sindikatom Fides skupno domovanje v luksuzno urejenih prostorih nedaleč od središča prestolnice. Grozi, da bo uporabilo vsa pravna sredstva, da bi preprečilo sprejem in uveljavitev popravljenega zakona.

Združenje zasebnikov v odprtem pismu, ki so ga naslovili na vlado, predsednika države in druge institucije, vlado obtožuje, da z zakonom ukinja koncesije. Ministrica za zdravje to zanika. »To absolutno ne drži. Koncesije ostajajo, le da bo njihovo podeljevanje v prihodnje pregledno. Res pa je, da bodo tisti, ki koncesijo že imajo bodisi kot samostojni podjetniki ali lastniki podjetja, poslej morali imeti odgovornega nosilca dejavnosti z ustrezno licenco, s čimer bosta zagotovljeni kakovost storitev in varnost pacientov. Do zdaj ni bilo tako. Obstajajo zasebna podjetja, kjer večino zdravstvenih storitev opravljajo po pogodbi specialisti, ki pa so sicer redno zaposleni v javnem zavodu.« Ministrica zavrača tudi obtožbo, da so koncesionarji v podrejenem položaju. »Tudi to ne drži. Vsaj za koncesionarje, ki jim ZZZS opravljene storitve plačuje s pavšalom, prej velja nasprotno. Javna blagajna jim plača pavšalni znesek za storitve, ki vključujejo zaposlitev zdravnika, medicinske sestre, zdravstvenega tehnika, določen del laboratorijskih preiskav in drugih stroškov, čeprav dejansko vseh teh zaposlitev in storitev nimajo oziroma ne opravljajo.«

Združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov tudi zatrjuje, da bo novi zakon podaljšal čakalne vrste, samoplačništvo pa se bo še povečalo. Ministrica tako bojazen zavrača. Za zmanjševanje čakalnih vrst bo poskrbljeno z organizacijskimi ukrepi, ki jih prinaša novi zakon o pacientovih pravicah. Poleg tega pa je vlada v zadnjih dveh letih za zmanjševanje tega problema namenila dobrih 40 milijonov evrov. Sprejela je tudi nekatere druge ukrepe, s katerimi se bo povečalo število zdravnikov.

Mija Repovž