Polži, nedolžna ali huda nadloga?

Prosti čas | jun. '17

Polži predstavljajo gospodarske škodljivce na vrtu, polju in sadovnjakih v razmerah, ki so zanje zelo ugodne. To so mile zime in čas z obilico dežja. Tako pa je tudi letos, zlasti ker je obilico vlage spremljala še zmrzal na začetku maja. Mladi poganjki, ki so pravkar pokukali iz stebel, so idealna hrana za te škodljivce. Prav je, da začnemo takoj ukrepati.

Največ gospodarske škode naredijo polži brez hišic iz družin slinarjev (Limacidae) in lazarjev (Arinoidae). Uvrščamo jih med vsejede živali, ker so tako rastlinojedi kot mesojedi. Dejavni so v glavnem ponoči in v oblačnem deževnem vremenu. Hranijo se z odmrlimi rastlinskimi ostanki in sadikami, nato se lotijo mladih rastlinic, listov, mladih poganjkov na drevesnih steblih, raznih semen ipd. Torej so v nevarnosti vse vrtnine, poljščine, sadno drevje, grmovnice, trava, zelišča, okrasne rastline pa tudi razna semena na vrtovih in njivah. Njihovo prisotnost opazimo po najedenih listih, pregriznjenih steblih sadik, objedenih plodovih, tudi po golih njivah in gredah, kjer so polži pojedli seme ali pa celo že nakaljeno seme in mlade rastlinice ipd. Nekatere sadike preprosto izginejo.

Zavedati se moramo naslednjih dejstev: najnevarnejši so lazarji različnih barv in velikosti. Zrastejo celo do velikosti 100 ali 150 mm. Svetlejše barve so tisti, ki živijo v toplejših podnebnih razmerah, in temnejši tisti s hladnejših območij. Rdeči lazarji spolno dozorijo po 4 do 6 tednih. Parijo se septembra in ves čas toplega jesenskega vremena in nato odlagajo jajčeca do decembra. Pogoj je le, da so temperature nad 5 stopinj. Jajčeca so belkasto sive barve in ovalne do okrogle oblike. Merijo 3 do 4 mm v premeru in prezimijo. Od januarja naprej se izlegajo mladiči. Število lazarjev se začne hitro večati aprila, imajo en rod na leto in živijo od 12 do 14 mesecev. Populacija se veča do konca maja. Premikajo se s pomočjo izločanja sluzi, ki predstavlja 98 odstotkov vode, in iščejo hrano. Spomladi se razvijejo 3 do 4 rodovi lazarjev. Dva iz jesenskega obdobja, dva pa že iz spomladanskega. Po izleganju jajčec poginejo. Prezimijo tako, da se zarijejo v zemljo ali pa v odmrle dele rastlin.

Vedeti je treba, da le nekaj polžev uniči ves pridelek na površini kvadratnega metra, saj se lotijo tudi posevkov na njivah. Raziskave kažejo, da so jim najljubše naslednje rastline: zelena solata, zelje, korenje, rdeča pesa, redkvica, peteršilj, jagode, sadje in fižol, ne marajo pa sončnic, detelje in krompirja. Polži so tudi mrhovinarji, saj se hranijo z mrtvimi živalmi.

Pristop k reševanju tega problema bi lahko razvrstili takole:

1. Naravni način s pobiranjem. To pride v poštev le pri manjših površinah. Posadimo rastline, ki jih polži ne marajo, kot so origano, pelin, origano, dobra misel, teloh, česen, ali pa zastremo z akacijevim lubjem ali hrastovim listjem (te rastline ne uničijo polžev, ampak jih le odženejo).

2. Druga možnost je naselitev naravnih sovražnikov polžev, kot so race, kokoši, gosi, zlasti učinkovite so race.

3. Uporaba kemikalij. Zgodovina uporabe le-teh je že zelo dolga, saj so se pojavile že konec 19. in na začetku 20. stoletja. Uporabljali so razne kemikalije od apna, soli, saj, lesnega pepela, karbolne kisline, žaganja in tobaka, po prvi svetovni vojni so postali popularni še bakrov sulfat, železov sulfat, naftalin in živosrebrov klorid. Nekatere od teh snovi pa so okoljsko nesprejemljive, ker se kopičijo v zemlji. Leta 1934 so odkrili metaldehid, ki je okoljsko sprejemljivejši in učinkovitejši. Uporabljali so še več snovi, od katerih so zdaj mnoge zaradi vpliva na okolje nesprejemljive in nimajo dovoljenja za uporabo. Zanimivo je, da nekatere kemikalije, kot sta železov tripolifosfat in gnojilo Bioorganik, zaradi svojih lastnosti polže odganjajo. Torej rešijo problem trenutno, na dolgi rok pa ne, saj populacija polžev ostaja, ležejo jajčeca za naslednje leto, problem pa ni rešen.

Na trgu je veliko izdelkov, s katerimi naj bi preprečili prihod polžev na gredo. To pa je huda zmota, saj polži s svojimi jajčeci prezimijo tudi v gredi, zato je uporaba bariernih sredstev, kot so razna lepila in geli, praktično nesmiselna. Zmoten je tudi nasvet, da sredstva trosimo le okoli gred in vrtov – žal tudi to ne drži.

Problem pri izdelkih proti polžem je slaba obstojnost v vlagi, to je v okolju, ki ga imajo polži najraje. Vsi preparati namreč v vlagi razpadejo in postanejo neučinkoviti, okolje pa še vedno obremenjujejo. Posledično je treba postopek s takimi preparati pogosto ponoviti, kar pa postane hud problem za okolje, saj tako vnašamo v zemljo še več aktivnih snovi, stroški pa rastejo. Običajno je bilo treba na površino enega hektarja potrositi približno 15 kg teh preparatov. Ta problem je rešila druga nova generacija zatiralcev in vab za polže, ki vzdrži v vlažnem okolju in dežju tudi več tednov in zelo zmanjša potrebo po uporabi teh sredstev, saj zadostuje že 8 do 10 malih zrnc na kvadratni meter, deluje pa do enega meseca. Poraba preparata se je tako zmanjšala na le tretjino potrebne običajne količine, pa čeprav je vsebnost aktivne snovi precej manjša kot pri znanih limacidih. Na primer prej smo za večjo učinkovitost porabili do 15 kg/ha. Pri sredstvih druge generacije z odpornostjo proti vlagi ter vodi pa se je ta poraba zmanjšala najmanj za polovico do dveh tretjin, saj je predvidena poraba Mesurola le 5 kg/ha. Trosimo ga precej manj pogosto in pri drugi ali tretji uporabi tudi količinsko precej manj oziroma le 3 do 5 kg/ha. Pomembne so tudi prava tehnologija izdelave, ki zmanjša potrebo po visokih koncentracijah, in ustrezne snovi, ki polže privabljajo tako, da se vsako zrnce ali briket ustrezno porabi. Zato je sredstvu dodana oljna repica kot vaba, ki se ji polž ne more upreti. Ko vabo poje, začne spuščati neznanske količine sluzi in se pri tem izsuši, tako da odmre. Populacija polžev se tako občutno zmanjša in polži praktično več ne vplivajo na kakovost celotnega pridelka. Posledično je naslednje leto izleženih manj jajčec. Število polžev se zmanjša, obremenjenost okolja pa tudi, saj naslednje leto potrebujemo še manj aktivne snovi.

Prav je, da vrtičkarji in kmetovalci po lastni presoji izberejo svojo pot, jo preizkusijo in se potem ponovno odločajo, saj tako ugotovijo, kaj je najboljše in cenovno najugodnejše. Pomembno pa je, da lahko za večje površine nabavijo preparate v večjem pakiranju, ki so po navadi cenovno ugodnejši.

Franc Grošelj