Objela bi ves svet

Zgodbe | okt. '17

Svet je potreben objema, pravi pisateljica Darinka Kobal, ki je do zdaj napisala že 1100 različnih otroških pravljic, zgodb in ustvarjalnih nalog za otroke. Njen opus obsega 45 slikanic s pravljicami in 25 knjig v elektronski obliki. Z njimi obiskuje šole in knjižnice ter jih pripoveduje otrokom, pri tem pa ji pomaga lutka Pika Rokavička. Štiri so prevedene v hrvaščino, ena v srbščino in tri v angleščino. Poleg tega objavlja zapise v številnih revijah, tudi Vzajemnosti, in na Radiu Slovenija. Tako obsežen opus je lahko ustvarila zato, ker zase pravi, da je radovedna in disciplinirana, drži se načela, da vse, kar začne, tudi konča. Preživela je hudo bolezen, že več let je prostovoljka, polna je energije in veselja do življenja, kar kot nekdanja učiteljica rada deli z drugimi. 

Pedagoški eros, ki krasi dobre učitelje, je nekaterim položen v zibelko, drugi se morajo zelo truditi, pa jim ne uspeva, a Darinka je bila prav posebna učiteljica 'od nog do glave'. Diplomirala je na učiteljišču in začela učiti na majhni podružnični šoli v Litiji, čez leta v Litiji, Šmartnem in na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani. Otroci so jo imeli radi, starši so jo spoštovali, rada je učila od prvega do zadnjega dne. Potem pa se je zgodilo …

Srečanje z medvedom

Zgodilo se je usodnega dne leta 1991. »Otrokom sem želela čim bolj popestriti pouk, zato smo veliko peli in plesali, in to v slogu današnje ameriške šole Rona Clarka. A kaj, ko smo imeli v šoli en sam kasetofon, do katerega je bilo težko priti. Pa mi lastnik diskoteke v Ribčah ponudi denar za nakup lastnega kasetofona. Ko ga prevzamem na dvorišču, opazim tudi medveda, pa mu vržem jabolko. Takrat pa šok, medved je porinil gobec z velikimi zobmi iz kletke, zagrabil mojo roko, prstanec, jo hitro preprijel in mi odgriznil palec. Zavpijem in na pomoč mi priskoči moj mož, ki me želi izvleči iz medvedjega primeža, a ne gre. Roko imam razmesarjeno že do komolca. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi pomagal še eden od delavcev, ki me je iztrgal iz medvedjega primeža,« opisuje Darinka. Sledila je osemurna operacija, in ker ji roke niso želeli amputirati, so govorili o presaditvi prsta z noge na roko. Dolgo je bila v bolnišnici, še dlje v zdravilišču, jokala je, tudi zato, ker je kmalu spoznala, da ne bo mogla več poučevati. »Iskala sem možnosti, kako bi ostala povezana z otroki. Po joku in depresiji sem se zbrala in si dopovedovala to, kar je že davno rekel Ernest Deutsch: 'Kdor o sreči samo sanja, naj se nikar ne čudi, če jo bo prespal.' Zato sem vzela že napisane zgodbice in jih odnesla na založbo.« Izšla je njena prva knjiga, nato pravljica Radovedni medvedek, v kateri je opisala svojo izkušnjo 'srečanja' z medvedom. Misel, da bi srečala medveda, pa ji še danes nažene strah v kosti. Mislila je, da bo s knjigami pravljic spet lahko pristopila k otrokom v razredih in knjižnicah. In res se je zgodilo tako. »Med uro pravljic s Piko otrokom poveva zgodbico, potem pa se pogovarjamo, skupaj iščemo odgovore, rešitve, dam jim tudi kak nasvet, ker ne morem izstopiti iz svoje nekdanje učiteljske vloge. Srečanja z otroki mi neizmerno veliko pomenijo.«

Darinkini radovedni pravljični junaki

Poleg medveda je postal njen priljubljeni junak radovedni vrabček Čivi. Želi spoznati Srce Slovenije, Deželo kozolcev in na poti spozna nove prijatelje, ki mu pripovedujejo že skoraj pozabljene zgodbe iz teh krajev in predstavijo stare običaje ter druge zanimivosti. Knjigo o čudovitih krajih je napisala zato, »ker je Srce Slovenije en sam, prelep narodni park. Mogoče tako razmišljam zato, ker nisem gledala samo z očmi, ampak tudi s srcem. Bilo mi je tako toplo pri srcu v teh krajih in s temi ljudmi, v vseh teh malih in velikih hišah, da sem hvaležna vrabčku, ki me je 'popeljal' s seboj in mi pokazal toliko zanimivih lepot ter predstavil toliko srčnih ljudi, da sem si želela vse to predati otrokom.« Vsi njeni pravljični junaki so radovedni. Tudi krokodilček, sovica, različni škratje, na primer škrat Memo (v štirih knjigah z aktualnimi temami: ekologija, lakota, zavržena hrana, zobostrahci in pomen spanja pri otrocih oziroma gledanja televizije pozno zvečer), pa Pajčica, čebele Ela, Špela, Frčafela. »To o čebelah sem pisala zaradi ljubezni do narave, zaradi brezvestnih ljudi, ki zastrupljajo svoja polja, čebele pa umirajo zaradi močnih škropiv in strupov proti plevelu.« Izmislila si je Šušuja, Brkca, pisala o rudarskem škratu Perkmandeljcu, za katerega legenda pravi, da jih varuje, ko kopljejo rudo in premog globoko pod zemljo.

»Pravijo, da so moje pravljice za male in velike, ker nosijo sporočila o življenju, iz življenja, za življenje.« Nič se ne boji pisati o perečih temah, ki bolijo male in velike, pa naj je to o ločitvi staršev (Kraljestvo miru), o smrti in izgubi mlade mamice in žene (Očka, poglej, najlepša zvezda na nebu je mami), o raku, ki ga ima deklica, pa je sestrico neizmerno strah za njeno zdravje in življenje (Mami, povej), o tem, kako otroke odvrniti od predolgega sedenja pred računalnikom in jim povedati, da je gibanje koristno (Matiček, junak z žogo). Napisala je tudi zgodbo o beguncih, kjer se deklici Ana in Zenobija iz Sirije objameta in verjameta v ljubezen med ljudmi. »Brez strpnosti, ljubezni, sodelovanja med ljudmi na svetu ne bo šlo, brez tega ta planet preprosto ne bo več zmogel preživeti, pa ne zato, ker tako govorijo planeti, ampak zato, ker je med nami vse preveč zlobe, jeze, negativnih čustev, vsaj tako mislim in vidim sama, ko opazujem in razmišljam o življenju in svetu.«

Vsebine pravljic pa otrokom približajo tudi lepe in ustrezne ilustracije njenih knjig. »Imam srečo, da mi vsi založniki dovolijo, da sama izberem ilustratorko, in zato so vse knjige izvrstno ilustrirane. Sodelujem z Alenko Vuk Trotovšek, Polono Kosec, Erno Pucihar, Barbaro Koblar, Dašo Simčič, Živo Pahor, Katarino Kalc in Ivano Soban, ki prav zdaj čudovito ilustrirajo moje zgodbe v reviji Galeb.«

Darinka pa se je pridružila tudi tistim, ki izdajajo elektronske knjige. »Veliko se vozim z vlakom in opazujem mlade, ki se igrajo, berejo … a vse samo s tablicami in računalniki. Hotela sem se jim približati, podati zanimive vsebine, jih spodbuditi k razmišljanju.« Sicer pa je postopek enak: od zgodbe do ilustracije, vpisa v NUK, le vse je v samozaložbi. Stroške pokrijem sama, knjiga pa je vpisana v Cobiss in plačana kot vsaka izposoja v knjižnicah.«

Vera v življenje in boljši svet

Čeprav je Darinka že dopolnila več deset pomladi, se ne misli ustaviti in nehati pisati. Ne čepi doma, ampak jo lahko pogosto srečate na vlaku, ko se pelje iz Litije v Ljubljano po opravkih in nakupih, ker verjame, da je treba jesti zdravo in z glavo, druži se s prijatelji, vnučki, rada ima naravo in glasbo.

»Ne strašna prigoda z medvedom ne huda bolezen mi nista vzeli vere v življenje in nove priložnosti. Med zdravljenjem sem napisala 7 knjig. Po bolezni sem postala prostovoljka v domu ostarelih v Litiji, ker mislim, da je življenje dar, zato že tri leta pomagam drugim, jih bodrim, naj ne obupajo.« Piše zgodbe, ki jih pripovedujejo varovanci. »90-letniki so mi povedali mnoge prekrasne zgodbe, ki čakajo na izid v knjigi z naslovom In vedno znova pride pomlad.« Pridno piše življenjepis izjemne ženske, ki je bila poročena z Alžircem muslimanske vere, zaključuje knjigi zgodbic o Palčku Oglarčku in V objemu gozda in gozdnih dreves. Pred izidom je pereča zgodba o begunski deklici, v kateri na primeren način otrokom predstavi to občutljivo temo, piše Soimenjake za revijo Galeb in ni še konca. Zdi se, da bi rada s pisanjem pomagala otrokom, ljudem in svetu, ki ni videti prav. »Res je, na svetu je preveč pohlepnih, nadutih, vsemogočnih, prevzetnih bogatašev in njihova moč oziroma moč njihovega kapitala je vse močnejša in nevarnejša. Zločesta kot rak rana, ki resnično žre žive ljudi, in to boli.« Želi si, da bi bil svet mnogo bolj duhoven, kot je zdaj. Da bi bilo čim več ljudi, ki bi ravnali tako, kot je rekel dalajlama, ko so ga vprašali, katera religija je najboljša. »To je tista, ki iz tebe dela boljšo osebo, bolj sočutno, bolj nepristransko, bolj izpolnjeno z ljubeznijo, bolj humano, odgovorno in etično. Resnično pomembno je obnašanje do prijateljev, družine, v poslu, družbi in na svetu.« Takšen svet si želi Darinka. »Takšna sem jaz po spremembi, po ozdravljenju raka. In takšen naj bi bil vsak izmed nas, pa se nam ne bi bilo treba bati prihodnosti. Z veseljem bi objela ves svet, ker je neizmerno potreben objema in ljubezni,« zaključi Darinka.

Neva Brun