Plačevanje doma za ostarele
V zadnjem času se v javnosti znova veliko govori o težavah domov za ostarele. Številni so bojda tik pred finančnim zlomom, še bolj skrb vzbujajoče pa je, da si čedalje več uporabnikov sploh ne more privoščiti plačevanja domske oskrbe. Marsikaj naj bi uredil zakon o dolgotrajni oskrbi, na katerega pa letijo številne kritike, saj naj bi bil preveč neživljenjski, predvsem zaradi neupoštevanja možnosti financiranja številnih rešitev, ki jih ponuja.
A poglejmo si raje sedanjost. Trenutno je neizpodbitno dejstvo, da si številni uporabniki enostavno ne morejo privoščiti plačevanja domske oskrbe. Cene domov so glede na višino razpoložljivega dohodka povprečnega uporabnika enostavno previsoke.
Zato v marsikaterem primeru pri plačilu pomagajo sorodniki. Zakon o socialnem varstvu namreč k plačevanju institucionalnih storitev poleg uporabnikov zavezuje tudi druge zavezance. To pa so večinoma zakonci in polnoletni otroci.
Dolžnost preživljanja staršev sicer izhaja iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ta v 124. člena določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.
Dolžnost preživljanja staršev in posledično plačilo domske oskrbe lahko tako padeta tudi na ramena že odraslih otrok, ki izhajajo iz vse prej kot idiličnih družin, saj starši niso skrbeli zanje in so medsebojne stike prekinili že pred desetletji.
Zakon zato določa izjemo, v skladu s katero polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki zaradi neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (drugi odstavek 124. člena ZZZDR). Samo pretrgane družinske vezi in slabi odnosi s starši, če so ti preživninske obveznosti do otroka izpolnjevali, pa polnoletnega otroka še ne razbremenijo dolžnosti njihovega preživljanja.
Oprostitev plačila
Institucionalne storitve plača uporabnik sam. Če to plačilo presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Znesek, za katerega je oproščen plačila, mora plačati zavezanec, razen v primerih, ko teh ni. Zavezanec, ki je fizična oseba, ima prav tako pravico do oprostitve plačila, in to pod pogojem, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost. V primeru oprostitve upravičenca oziroma zavezanca plača razliko do vrednosti storitve praviloma občina.
Ker lahko plačevanje storitev institucionalnega varstva dodobra načne družinski proračun, je treba vedeti, da lahko tako uporabniki kot tudi zavezanci uveljavljajo pravico do oprostitve plačila, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve.
O morebitni delni ali celotni oprostitvi plačila storitve, ki se uveljavlja z vlogo oziroma zahtevo za oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev, odloča pristojni center za socialno delo. Oprostitev je sicer odvisna od vrednosti opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve.
Pravico do oprostitve lahko po vrstnem redu uveljavljajo uporabniki in zavezanci. Zavezanci niso le družinski člani, temveč gre za osebe, ki jih veže preživninska obveznost (npr. odrasli otroci, ki jih uporabnik ni več dolžan preživljati), ali pa izvršljiv pravni naslov ali pravni posel (npr. pogodba o dosmrtnem preživljanju).
