Mostovi med preteklostjo in prihodnostjo

Zgodbe | okt. '17

V Lokovici pri Šoštanju je na hribu v idiličnem okolju domačija, ki ji je Marija Irman vdihnila bogato življenje – s pivovarno in žganjekuho, muzejem, ki je poklon njenim staršem in starim staršem ter izraz spoštovanja tradicije, pa tudi z urejeno okolico, kjer mnoge malenkosti same po sebi govorijo, da ima ta prostor posebno dušo.

Družina Irman je nekoč živela na kmetiji v Braslovčah, kjer so imeli živino, na kmetiji v Lokovici pa so obdelovali nasad hmelja, travnik, sadovnjak in gozd. Med počitnicami sta oba otroka, Marija in Marjan, pomagala tako v Braslovčah kot Lokovici. »Danes poslušamo, kako hudo je nekaterim otrokom, ker ne morejo na morje. Midva z bratom sva večino počitnic delala na kmetiji in se nisva prav nič pritoževala nad tem.« Ker sta bili doma posebni vrednoti delo in poštenje, sta s tem dobila najboljšo popotnico za življenje, zato sta kasneje tudi oba veliko dosegla.

Marjan je specialist za očesne bolezni in motnje vida ter očesni kirurg. Študij medicine je končal več kot leto dni pred kolegi. Že v času specializacije na očesnem oddelku v Celju je ustanovil in vodil kabinet za kontaktne leče, po končani specializaciji pa je uvedel – med prvimi v takratni Jugoslaviji – mikrokirurško tehniko operacije sive mrene s pomočjo ultrazvoka (phaco). V 90. letih ga je zanimala refraktivna kirurgija, ki je bila šele na začetku razvoja. Verjel je v prihodnost laserske korekcije dioptrije. Končal je vsa potrebna izobraževanja pri najuglednejših evropskih specialistih, tudi pri Pallicarisu in Tegrothu. Leta 1996 pa je izvedel prvo lasersko korekcijo dioptrije pri nas. Danes ima svoj očesni center v Žalcu.

Kmetija je na novo zaživela

Tudi Marija je na svojih poslovnih poteh žela lepe rezultate. Z nekdanjim možem sta bila med prvimi, ki so se opogumili in odprli svojo trgovino, ukvarjala se je z računalničarstvom in se dodatno izobraževala za finančno svetovanje in vlaganja. To delo je opravljala »tako, kot bi želela – če bi bila sama stranka – da nekdo svetuje meni«. Ko pa je podedovala kmetijo v Lokovici, se je odločila, da bo obudila nekdanjo žganjekuho, da bo imela nekaj ovac in bo vse svoje sile in denar namenila domačiji.

 Čeprav kot mladenka niti pomislila ni, da bi živela na kmetiji, je danes zelo srečna v Lokovici. Živi sredi narave, skoraj v raju. Je edina ženska v Sloveniji, ki vodi svojo pivovarno, skrbi za žganjekuho, obdeluje nekaj zemlje, skrbi za ovce, ki jih obiskovalci ne morejo spregledati, tako lepe so. Pravi, da se z njimi pogovarja in vsako posebej pozna po glasu. Po ločitvi je obnovila staro hišo, v kateri je zaživela. V veliko pomoč sta ji bili hčerki Anija in Monika – prva z magisterijem iz mednarodnih odnosov, druga z magisterijem iz arhitekture, ki je na kmetiji pustila svoj lepi pečat predvsem v funkcionalno obnovljenem stanovanjskem delu. Obe hčerki z družinama radi prihajata k mami, kjer je vedno lepo in zabavno, še zlasti za štiri Marijine vnuke, peti pa je na poti.

Spoštovanje do preteklosti

V nekdanji izbi je uredila spominsko sobo. Opremila jo je s starim pohištvom, mnogimi detajli in fotografijami prednikov, tudi s fotografijo prababice in pradeda, ki sta imela 11 otrok in sta se v te kraje – kdove zakaj – preselila iz Avstrije. Okna so odeta v vezene zavese, na stari mizi je knjiga z zapisi navdušenih obiskovalcev. Teh je veliko, zato je druženju namenila prostor pred spominsko sobo in ga opremila z veliko klopjo, ki je izdelana v »enem kosu iz celega debla starodavne lipe«.

V sobi je veliko malenkosti, ki pritegnejo pozornost: pogled se ustavi na veliki sliki ameriškega vojnega letala, ki je bilo leta 1944 sestreljeno v bližini njihove kmetije, ko so Angleži peljali pomoč našim ljudem. Marijin oče, ki je imel izreden posluh za tehniko, je nekaj ostankov letala pobral in shranil. Hčerki je povedal, da so angleške oblasti takoj po koncu vojne poslale svoje ljudi po ostanke teh nesrečnih fantov, da so jih odpeljali počivat v domačo zemljo.

Pivo, žganje in viski

V spomin na nekdanje čase je Marija ponovno posadila hmelj. »Nekoč je tu že bila pivovarna, pravzaprav so imeli vsi okoliški kmetje nasade hmelja in svoje pivovarne. Baje naj bi jih bilo nekoč v Sloveniji kar 15 tisoč!« S partnerjem Hermanom sta postavila najsodobnejšo pivovarno in zelo resno obudila nekdanjo tradicijo. Po njihovo pivo, ki ga prodajajo kar v sodčkih, prihajajo kupci od blizu in daleč. Sicer pa Marija še hrani sode, ki jih je nekoč izdelal njen oče. Tudi drevesa, ki jih je oče skrbno negoval, so še vedno živa. Kuhal je žganje iz hrušk in sliv (teh raste kar 64), in tudi Marija nadaljuje to tradicijo. Oče žal ni dočakal popolne obnove domačije, mama, ki je umrla lani, pa je bila še priča tudi na novo postavljeni pivovarni ter žganjekuhi. Za njihov viski je osnova ječmenov slad. Sicer pa so hruškovec, slivovka in viski iz Lokovice že na vseh koncih sveta, saj k njim prihajajo gostje z vseh celin. Navdušeni so tudi nad muzejem.

Ko Marija pripoveduje o mami, ki je bila polna idej, in o očetu, ki je bil sposoben marsikatero od teh idej uresničiti, je jasno, da je podedovala kar obe njune lastnosti. Kako se privlačijo določene sile, pa pove tudi dejstvo, da ima Herman veliko podobnih lastnosti, kot jih je imel njen oče – je zelo iznajdljiv, delaven, inovativen, vedoželjen … V muzeju žganjekuhe je ustvaril primer Teslovega transformatorja, da otrokom pokaže, »kako se lahko z alkoholom prižge strela«, veliko zanimanja pa požanjejo tudi baloni, napolnjeni s toplim zrakom, ki se dvigajo. V »marofu«, kot rečejo skednju, pa je muzej predmetov, ki jih je po večini izdelal Marijin oče.

Oče je bil zelo spreten in inovativen; če je videl kaj zanimivega – v živo ali pa na sliki – je nato to izdelal, celo prototip mlatilnice. Zato so bili pri njih doma »dobro opremljeni« in velik del njegove zapuščine je v muzeju. Vsak kos nosi svojo zgodbo in vsakega posebej je skrbno spravila, da predstavi nam in prihodnjim rodovom nekdanje življenje na hribovski kmetiji, kjer so se morali dobro znajti, da so preživeli. Med razstavljenimi predmeti niso le poljedelski stroji, ampak tudi radio, spovednica, pred »marofom« je lesena klop, ki jo obdajata mlinska kamna. Nič ni zavrgla, tudi velikih kosov lave, ki jo je kdove koliko stoletij ali tisočletij nazaj bruhal bližnji Smrekovec, najmlajši evropski ognjenik, ne. Lava se je oblikovala v lepe »podobe«, najlepši in največji kos pa je kot veliko jajce, zato ga je poimenovala Nojevo jajce.

Sprehodimo se po domačiji, kjer je vsaka malenkost urejena in smiselna. Vse to pa nenehno vodi nazaj v lepe spomine – kako so v mrzlih večerih sedeli na peči in pripravljali krhlje za sušenje, kako je mama skrbela, da sta bila otroka vedno lepo oblečena: »Za šolo je bila ena obleka, za doma druga, za hlev tretja, za mašo pa nekaj zelo lepega …« To je Mariji ostalo, saj je še vedno rada lepo oblečena in urejena.

S Hermanom bosta zagotovo še marsikaj načrtovala in ustvarila, saj sta oba polna elana. Morda bo že prihodnje leto – poleg sončne ure, ki jo je Herman naredil letos – nastala še kakšna zanimivost, ki bo kot most med preteklostjo in prihodnostjo. Kajti kmetija v Lokovici je polna mostov – iz plemenite tradicije v inovativno prihodnost, vse pa v »sodelovanju z naravo«. Iz Lokovice niso le lepi pogledi na okoliške kraje, ampak tudi svetel pogled v prihodnost.

Lidija Jež