Zbudim se z mislijo na čebele

okt. '17

Boštjan Noč

Boštjan Noč je predsednik Čebelarske zveze Slovenije že več kot deset let. Pod njegovim vodstvom je začela in izpeljala mnoge zanimive projekte, ki so postali del slovenske tradicije ter tako pomembno prispevali k prepoznavnosti slovenskega čebelarstva in čebelarjev ter seveda slovenskega medu in drugih čebeljih pridelkov. Napisal je dve knjigi na temo čebelarstva, in sicer Rojen za čebele in Čebelarski priročnik 1. Poleg tega je eden izmed treh vodilnih avtorjev in vodja projekta pri knjigi Brez čebel ne bo življenja.

Kaže, da je čebelarstvo vaše poslanstvo, morda kar usoda.

Brez čebel si ne predstavljam življenja. Čebelarstvo je v naši družini že več rodov. Čebele so poleg otrok na prvem mestu, predsednik Čebelarske zveze Slovenije nisem zaradi funkcije, pač pa zaradi čebel. Čebele imam rad, vsako jutro se zbudim z mislijo nanje. Niti enkrat mi ni bilo težko iti k čebelam. To je moj način življenja. Tisti, ki se loti čebelarstva, ga to drži kot droga. Iz leta v leto se spreminja. Rečeš si, da boš naslednje leto naredil tako in tako, pa te narava preseneti in obrne po svoje … To je takšen magnet, ne poznam čebelarja, ki bi prenehal to delo. To te spremlja do smrti, med nami so čebelarji, ki čebelarijo do zadnjega in so jim čebele navdih in smisel življenja. Tega se ne da opisati z besedami.

Zanimivo pa je tudi to, da ste doma ravno iz Žirovnice, kjer je bil rojen eden naših prvih svetovno znanih čebelarjev Anton Janša. Prav tako je bilo tam konec 18. stoletja ustanovljeno prvo slovensko čebelarsko društvo na Rodinah.

Videti je, da je nekaj takšnega pri nas v vaseh pod Stolom v zraku ali vodi … Dejstvo pa je, da smo Slovenci najbolj čebelarski narod. Na 200 prebivalcev je en čebelar, tega ni v svetu. Imamo čebelnjake, kakršnih v svetu ne poznajo in predstavljajo našo stavbno in kulturno dediščino, pa panjske končnice, da ne govorim o kranjski čebeli, ki izvira iz Slovenije.

Tradicija slovenskega čebelarstva je izjemno dolga in bogata. Na tem področju prednjačijo slovanski narodi, pri nas pa so živeli znameniti čebelarji: že omenjeni Anton Janša pa Peter Pavel Glavar, Anton Žnidaršič, Janez Anton Scopoli … Strokovnjaki, ki so pustili svoje sledi v svetovnem merilu. Anton Janša je bil prvi učitelj čebelarstva na avstro-ogrskem Dunaju. Marija Terezija je z dekretom zapovedala, naj vsi čebelarijo tako, kakor je delal on. Ni prenašal samo svojega osebnega znanja, prenašal je znanje slovenskega čebelarja tistega časa. Na Dunaju je uvedel kranjski ali slovenski način čebelarjenja.

Tudi kranjska čebela je zaradi dobrega imena rodov slovenskih čebelarjev in seveda tudi zaradi svojih dobrih lastnosti razširjena po vsem svetu.

Če imamo na mizi kozarec medu, na katerem piše slovenski med, in kozarec medu, na katerem piše med iz držav EU in zunaj nje, kakšna je med njima razlika?

Na prvi pogled ni razlike. Večja težava pa je v tem, da ne vemo, kaj je v mešanici medu iz drugih držav. Kakšna je bila higiena njegove pridelave, kje je potoval … Določena merila kakovosti zagotovo dosega, sicer ne bi mogel biti na trgu, a vendar je med iz lokalnega okolja najboljši. Za Nemce je najboljši nemški med, za Slovence slovenski, za Kitajce pa kitajski, saj čebele nabirajo medičino iz rastlin, ki so domače, avtohtone v tistem okolju. Kljub temu obstajajo razlike tudi v kakovosti. Naš med ima na primer v povprečju med 15 in 16 odstotki vlage, evropska direktiva o medu pa opredeljuje še 20-odstotno vlago kot primerno. To je velika razlika. Naš med dosega veliko višje standarde kakor pa med, pridelan v skladu z ohlapnimi pravilniki, ki ga sooblikujejo multinacionalne družbe, katerih interes je predvsem čim večji dobiček. Med slovenskih čebelarjev je zaupanja vredno živilo in ga slovenski potrošnik prepozna, ceni in spoštuje.

Ali menite, da na slovenskih trgovskih policah še lahko dobimo med, ki mu je dodan sladkor?

Na svetovnem trgu je ogromno ponarejenega medu. To je svetovni problem. Na srečo smo v Sloveniji z ostrim nadzorom v trgovskih centrih to možnost skorajda izničili. Menim, da je najbolje, da potrošniki med kupujejo pri čebelarju na domu. Čebelarja tako poznajo, lahko ga pogledajo v oči in vidijo, kako prideluje med, in imajo tako najboljše zagotovilo, da resnično kupijo tisto, kar jim čebelar obljublja in kar pričakujejo in ne nazadnje tudi plačajo.

Med pa je seveda tudi potrošno blago. Države, ki ga pridelajo premalo, ga kupujejo od drugih. V Sloveniji sami pridelamo premalo medu za svoje potrebe, zato ga pač moramo uvažati. Pri nas je letni donos okoli 18 kilogramov medu na panj. V nekaterih državah, na primer v Argentini, pa imajo letni donos več kot 100 kilogramov na panj. S tem se cena medu lahko zniža. Slovenija je čista dežela, rastlinsko pestra, bogata s čisto in pitno vodo … vse to pa je prvi pogoj za pridelavo kakovostnega medu.

Kakšen pa je dober med?

Dober med je stvar posameznikovega okusa. Imamo srečo, da znajo slovenski čebelarji pridelati različne vrste medu, in imamo izjemno pestro naravno floro. Lahko pridelamo akacijev, cvetlični, gozdni, smrekov, lipov, kostanjev, hojev, ajdov med … V drugih državah imajo drugačen način pridelovanja medu in običajno pridelujejo le gozdnega in cvetličnega.

Slovenski čebelarji iz leta v leto prodajo več medu kar doma, iz roke v roko, in to je tako za čebelarja kot za kupca najboljše.

Ali se torej izplača biti čebelar pri nas?

Poglejte, biti čebelar je slovensko, saj je to zapisano v naših genih. Tisti čebelarji, ki imajo poleg pridelovanja medu še druge dejavnosti, se na primer ukvarjajo s čebelarskim turizmom, pridelujejo tudi matični mleček, cvetni prah, vzrejajo čebelje matice in imajo na primer še drug darilni program, se lahko s tem preživijo. Velika večina pa ima le nekaj čebeljih družin in pridelajo med zase, za svoje sorodnike, prijatelje in nekaj malega za prodajo.

Sam se s čebelarstvom ukvarjam zato, ker je to pri nas doma tradicija, z očetom imava vsak svoje čebelarstvo. Največ pridelamo medu, ukvarjamo pa se tudi z darilnim programom, pri tem smo nekoliko bolj inovativni. Naredili smo na primer prvi parfum z medom na svetu, ponujamo tudi penečo medico (medeni šampanjec) po klasični šampanjski metodi, ki jo znamo narediti izključno v Sloveniji.

Res pa je, da je čebelarstvo kmetijska panoga in smo zelo odvisni od narave. Letos je na primer le teden dni slabega vremena v času cvetenja lipe in kostanja v celoti pokvarilo letino teh vrst medu. Pozeba pa je spomladi vzela celotno akacijevo pašo in prizadela tudi večino drugih rastlin, da ni bilo medenja.

Brez čebel ni medu, in kot pravite, brez čebel ni življenja …

Čebela je le v majhnem delu gospodarska žival za čebelarja. Njena večja vrednost je njena koristnost naravi. Tretjina svetovne hrane je odvisna prav od čebeljega opraševanja, od tega celo dve tretjini sadja. V Sloveniji imamo tako na gosto naseljene čebele, da se ne sprašujemo, ali bodo rastline oprašene ali ne. V državah, kjer imajo plantažno kmetijstvo, kjer območja niso tako gosto naseljena, plačujejo tudi sto evrov in več na panj za opraševanje. Že v sosednji Avstriji na nekaterih območjih to plačujejo. Čebela ni edina opraševalka, je pa poglavitna.

Koliko pa so čebele zares ogrožene?

Danes čebele brez čebelarjeve pomoči in njegovega velikega znanja ne morejo preživeti. V letošnji sezoni bi od lakote že umrle, če jih ne bi čebelarji od junija naprej oskrbovali. Tako slaba sezona je bila. Podnebne spremembe, intenzivno kmetijstvo, čebelje bolezni … Vse to bi čebele uničilo, če ne bi čebelarji zanje skrbeli.

Zavzemate se tudi za to, da bi čebele razglasili za ogroženo živalsko vrsto. Kaj bi dosegli s tem?

S tem bi pritiskali tudi na svetovno politiko, da je treba biti pazljiv pri registraciji raznih fitofarmacevtskih sredstev in pri načrtovanju kmetijske politike … Na poljih je treba spet več sejati in saditi rastline, ki so med drugim tudi medovite, enako je treba razmišljati tudi pri pogozdovanju. Neposredno pa bi na ta način čebelarji dobili pomoč iz naslova evropskih okoljskih ukrepov, in sicer finančne podpore na panj, kot pomoč za čebelarjevo delo in vzdrževanje. Ta trenutek to zaradi evropske zakonodaje ni mogoče. Vendarle bi bilo to tudi neke vrste moralno priznanje in zahvala čebelarjem, da opravljajo družbenokoristno delo za vse.

Letošnja letina je še posebno slaba, le tretjina običajne je, in slovenski čebelarji zahtevamo, da se podobno kot v drugih kmetijskih panogah čebelarjem da denarna pomoč. Vendar je to druga vrsta pomoči kot tista, o kateri sem govoril prej – pri tej gre za gospodarsko pomoč.

Kakšen pomen pa ima urbano čebelarjenje? Ali gre za modno muho, za potrebo, kaj drugega?

Urbano čebelarstvo se povečuje. Predvsem tako lahko dokažemo, da so naša mesta zelo čista. Žalostno pa je, da opažamo, da je čebelam včasih v mestih celo lažje preživeti kot na podeželju in imajo celo boljšo hrano. Zaradi intenzivnega kmetijstva na podeželju.

Seveda zaradi tega ne razmišljamo o tem, da bi čebelarstvo selili v mesta. Gre za manjše zgodbe, ki so zanimive, in tudi z njimi lahko promoviramo čebelarstvo in čisto okolje. Nastale pa so povsem spontano, pobude so bile zasebne. Čebele so že na strehah Cankarjevega doma, hotela Park in Španskih borcev, čebelnjak pa je tudi na vladni stavbi, upravlja ga društvo Urbani čebelar. Verjetno smo edini, kjer na vladni stavbi stoji čebelnjak. Slovenske čebele pa so tudi na vrtu predsedniške palače v Estoniji: ko je njihova delegacija obiskala Slovenijo, je bila navdušena nad našim čebelarstvom. Konec koncev ima tudi britanski princ Charles na svojem vrtu slovenski čebelnjak.

Dosegli ste, da bo 20. maj, dan rojstva našega Antona Janše, skoraj zagotovo razglašen za svetovni dan čebel.

V svetu neizmerno cenijo prispevek Slovenije k odpravljanju svetovne lakote s tem, da skrbimo za čebele in čebelarstvo. V zadnjih 50 letih se je potreba po hrani podvojila. Odvisnost pridelave hrane od opraševanja pa se je povečala za štirikrat – za toliko več takšne hrane pridelamo. Zato ni presenetljivo, da naj bi letos decembra v okviru OZN potekala razglasitev tega dneva, ki je za nas Slovence pomemben zato, ker je to, kot ste rekli, rojstni datum znamenitega slovenskega čebelarja. 

Zasnovali ste tudi mnoge zanimive projekte Slovenske čebelarske zveze, kot je tradicionalni slovenski zajtrk v vrtcih in šolah.

Letos bo potekal že enajstič, to pobudo smo pri Čebelarski zvezi Slovenije dali tudi zunaj meja. Tako se širi tudi na Madžarsko, Nemčijo, Avstrijo, Hrvaško, tako rekoč pol Evrope bo letos izvedlo medeni zajtrk. Ne v povsem enaki obliki kot pri nas, saj nimajo enako organizirane šolske prehrane. Po besedah predsednika Svetovne čebelarske organizacije je to najboljša marketinška poteza v čebelarstvu, ki je bila kdaj narejena. Resnično nam je uspelo prodreti v vse šole in vrtce ter vodstvo šol, strokovne delavce in otroke učiti o zdravem načinu prehranjevanja.

Še imate zanimive projekte, na primer Posadi rožo za čebele ...

Zavedati se moramo, da v svetu zaradi intenzivnega kmetijstva primanjkuje hrane. Gojijo se rastline, ki nimajo nobene vrednosti za čebele. Želimo, da na okenskih policah doma, na vrtovih in v parkih sadimo rastline, ki dajejo hrano tudi čebelam. Tako med drugim ohranjamo avtohtone slovenske vrste rastlin. Zato smo tudi letos vsem osnovnim šolam razdelili semena sončnic. Otroci se tako že v šoli učijo, da sadimo koristne rastline, ki so tudi lepe. Prav tako smo vsem šolam podarili sadiko lipe, ki je prav tako drevo, povezano z našo slovensko tradicijo. Iz tega v šolah naredijo svojo zgodbo: skupaj jo posadijo, jo negujejo in občudujejo ... in tako nastaja gibanje, podobno kot se je to zgodilo s slovenskim zajtrkom.

Želeli bi si, da bi na vseh javnih površinah pri nas sadili le avtohtone slovenske sorte rastlin. Posamezne občine so to že naredile, na državni ravni pa nam to še ni uspelo doseči.

Na ta način pomagamo tudi čebelam. Nekoč je Slovenija slovela po ajdi. Pred desetimi leti je skoraj ni bilo več videti na poljih. Pri zvezi smo v sodelovanju s Kmetijsko zbornico Slovenije dosegli, da kmetje dobijo subvencijo za pridelavo ajde. Danes je te kulture na poljih nekajkrat več kot prej. Hkrati pa se povečuje poraba izdelkov iz ajde. Enako bi želeli narediti tudi s sončnicami.

Ustanavljate tudi mednarodni izobraževalni center za čebelarjenje.

Že letos želimo ustanoviti mednarodno čebelarsko šolo, saj je tovrstnega znanja pri nas veliko in zanimanje zanj je prav tako ogromno. V načrtu imamo izobraževalni center pri nas, hkrati pa bomo izobrazili tudi potujoče čebelarske učitelje. Cilj je, da spomladi že začnemo. Izobraževanje potujočih čebelarskih učiteljev pa nameravamo začeti že letos. Delovali bodo kot inštruktorji v tujini in njihova naloga bo, da bi znanje, ki bi ga nekdo pridobil v našem izobraževalnem centru, pomagali vnesti v prakso. Povsod po svetu imajo težavo s prenosom znanja v prakso, zato želimo pri tem pomagati. Verjetno bo treba vključiti tudi kakšnega drugega strokovnjaka iz tujine, dolgoročno pa si želimo svetovni center izobraževanja na tem področju imeti pri nas.

Na področju organiziranosti čebelarstva, izobraževanja otrok, promocije čebelarstva, higiene pridelave, kakovosti čebeljih pridelkov, vzreje matic čiste kranjske sivke itd. smo v vrhu, in nas drugi želijo posnemati. Imamo bogato tradicijo. Edina naša pomanjkljivost je ta, da imamo svojevrsten panjski sistem, ki ga drugje ne uporabljajo. 

Zagotovo pa bo ta izobraževalni center pod okriljem ene izmed akademskih institucij.

Trenutno kandidirate za organizacijo Apimondie 2021 v Sloveniji. Za kakšen dogodek gre?

To je največji dogodek v čebelarstvu na svetu. Organizira ga Svetovna čebelarska organizacija in se ga udeleži od 20.000 do 30.000 čebelarjev in okoli 1000 znanstvenikov z vsega sveta. Del tega srečanja je strokovni, znanstveni, v drugem delu pa se predstavijo vsi izdelovalci čebelarske opreme. Leta 2003 smo že gostili to srečanje, torej imamo že izkušnje s tem, v svetu je odmeval kot najboljši kongres do takrat. Dal je dodatni zagon in spodbudo našemu čebelarstvu. Medu sicer pridelamo premalo, imamo pa druge izdelke, ki jih drugje nimajo in imajo visoko dodano vrednost, zato si jih želimo predstaviti in postaviti na svetovni trg. To so na primer različne mešanice s cvetnim prahom, matičnim mlečkom, kreme, parfumi, šampanjci, čokolada z medom, spominki, panjske končnice ter seveda čebelarski turizem, medene masaže. Apimondia je priložnost tudi za to.

V tem trenutku smo edinstveni tudi v tem, da imamo registriranih 34 enot čebelarskega turizma. Ko je bil pred kratkim kitajski minister na kongresu čebelarskega turizma na Bledu, je prvič v življenju v rokah držal sat s čebelami. Bil je navdušen in prav tako so navdušeni tudi vsi turisti, ki pridejo v stik s čebelarstvom na tak način. Morda prvič vidijo, da se med dejansko naredi v satju in ga čebelar le pretoči v kozarec, torej nič ne dodaja.

Svojo funkcijo predsednika Čebelarske zveze Slovenije opravljate že deset let. Kako vas je to preoblikovalo? Ali uživate v tem?

Res je, enajsto leto teče, odkar sem profesionalno pri tej zvezi. Na to funkcijo sem ponosen, tako kot sem ponosen na slovensko čebelarstvo. Vendar si funkcije ne želim. Uživam v reševanju problematike, iskanju rešitev, to mi predstavlja izziv. Različne prireditve, srečanja in podobno pa mi vzamejo ogromno časa, energije … In zato večkrat trpijo tudi moje čebele, kar pa me iz dneva v dan bolj obremenjuje. Komaj čakam čas, ko bodo spet prve in edine moje čebele.

Na istem področju več kot deset let … Upam, da nam je skupaj s čebelarji in čebelarskimi društvi uspelo narediti večino tistega, kar čebelarji pričakujejo od nas.

Maja Korošak


Vaši komentarji


© 2017 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media