Z lambreto na izpit v Ljubljano
Klarinetist iz Primorske
Vito Muženič je bil s prijateljem Vilkom Ovsenikom veliko skupaj. Zanj je bil Vilko velik genij, kot je bil Strauss v Avstriji. »Težko ga bo kdo presegel, ker je njegova glasba tako popolna in domišljena,« pravi Vito Muženič, ki se je nekoč predstavil kot »edini oberkrainer« iz Primorske. Rojen je bil namreč leta 1941 v Vanganelu pri Kopru.
V njegovi vasi je nekdaj delovala godba na pihala in v njej je igral tudi njegov sosed Oskar Babič. »In ko je doma vadil, se je tako lepo slišalo, da sem si želel biti zraven. Spravil sem se na klarinet. Kar nekaj let sem igral v godbi, v gimnaziji pa me je učitelj napotil v glasbeno šolo, v dveh letih sem naredil štiri razrede in kmalu se je začelo zares,« se spominja. Pravi, da je bila tedaj vsa vas proti, da gre študirat glasbo. Le kako se bo preživljal, so spraševali. A ga je dirigent godbe Bogomir Babič z motorjem, lambreto, peljal v Ljubljano na sprejemni izpit, ki ga je dobro opravil.
Kako to, da se ste se odločili prav za igranje na klarinet? »To je človeku nekako dano. Neko glasbilo ti pade na dušo, drugo pa ne. Vsekakor je bil klarinet dobra izbira in sem bil vedno zadovoljen,« pove. Igranje na klarinet, kljunasto flavto in saksofon je več kot četrt stoletja poučeval tudi na ljubljanski glasbeni šoli.
Ansambel Vita Muženiča
Takoj ko je prišel v Ljubljano, so ga našli Veseli gorenjski fantje, ansambel, ki ga je vodil Slavko Mežek. Potem ga je spoznal Marjan Roblek in ga prepričal, da je začel igrati z Dobrimi znanci, in pri njih je ostal kar 12 let. Po Ameriki je igral tudi z ansamblom Mladi Gorenjci in Henčkom, za katerega je naredil tudi priredbe za eno njegovih plošč. Kasneje je igral še v svojem ansamblu, imenovanem po njem, od vsega začetka pa tudi v Hišnem ansamblu Avsenik, vse do lanskega leta, ko je šel zares v pokoj. »Najlepše pa je bilo v zadnji zasedbi mojega ansambla, ko je z nami pela tudi hčerka Mojca Saje Muženič, na trobento je igral Miro Saje, sicer dirigent malo manj kot svetovnega slovesa. Ves čas sem imel srečo, da sem se družil z izjemnimi glasbeniki,« se spominja.
Današnje dogajanje v narodno-zabavni glasbi spremlja, meni pa, da je to povsem drug čas. Največjo pripombo ima glede ritmov, veliko glasbe naj bi bilo zaigrano prehitro. »Mnogo ansamblov je odličnih in zelo dobro delajo, je pa 'frajtonarica' prevladala. Mnogi glasbeniki se trudijo in napredujejo, kar je rezultat glasbenih šol,« pove.
Kaj pa starejši junaki narodno-zabavne glasbe? »Pri nas je že dolgo znano, da so to trije ali pa štirje ansambli. Avsenik, Lojze Slak, meni so osebno izjemno všeč Štirje kovači, tudi Mihelič. Včasih smo glasbeniki ure in ure razpravljali, kaj prenese ta nova glasba, in bi rekel, da smo dosegli veliko, zlasti Vilko in Slavko. Avsenikova glasba zahteva virtuozne instrumentaliste, pri Slaku pa je bila popolna ljudskost, kar je pa druga velika vrednost.«
Vito Muženič je na svoji glasbeni poti igral marsikje, na veselicah, festivalih, samostojnih koncertih, na rojstnodnevnih zabavah. »Vse je lepo, najlepše pa je, ko igraš na koncertu, ko ljudje lepo sedijo in vsaj malce podoživljajo to, kar so skladatelji imeli v mislih. Kajti glasba je čustvo, in če smo kdaj prepričali ljudi ali jih celo spravili v jok ali veselje, je to tisto, za kar glasbeniki delamo,« pomodruje.
Za sabo ima na stotine nastopov. Pred leti je izračunal, da so za nastope prevozili vsaj dva milijona kilometrov. Tudi v pokoju še vedno rad zaigra, v zadnjih letih najraje na klavir, se druži z računalnikom in piše skladbe. Pravi, da se z glasbo ne bo nikoli razšel, ker je to zanj najlepša in skoraj kronična bolezen. Njegove najbolj znane skladbe so Srečno, Mi Slovenci, Med narcisami, Franc, preveč kadiš, Proti Kopru, Svobodni gozdovi …
Z ženo Tončko, ki je po rodu Belokranjka, sta poročena že 54 let in imata tri hčerke. »Najprej sem bil edini glasbenik v družini, zdaj pa nas je kar nekaj,« zaključi. Ljubezen do glasbe gre pri družini Muženič tako iz roda v rod.
