Rano je bolje preprečiti, celjenje je dolgotrajno

Dobro počutje | okt. '17

Slavica Mankoč

Diabetično stopalo je hud zaplet sladkorne bolezni, ki se pojavi vsaj pri petini bolnikov. Tako stopalo je zelo občutljivo, rane se dolgo celijo in obloge zanje mora bolnik kupovati sam, kar ni zanemarljiv strošek, poudari Slavica Mankoč, medicinska sestra v specialistični ambulanti za diabetike Zdravstvenega doma Koper.

Slavica Mankoč pojasni, da gre lahko pri diabetičnem stopalu za okvaro živčevja (nevropatijo), motnje prekrvitve (ishemijo) in še največkrat kombinacijo obojega. Taka stopala je treba skrbno varovati, negovati in pregledovati. Zaradi okvare živčevja lahko pride do poškodbe, ki je morda bolnik niti ne čuti. Včasih pa so stopala tako občutljiva, da je za nastanek rane dovolj že poudarjen šiv na nogavicah ali pa brisanje z brisačo med prsti, pove sogovornica. Sladkorne bolnike zato v ambulantah skušajo čim bolje naučiti pravilne skrbi za stopala, o čemer se pogovorijo z vsakim posebej in v skupinah.

 Umivanje in pregledovanje

Osnovna nega je torej umivanje in pregledovanje. »Vsak večer si noge dobro umijemo z mlačno tekočo vodo, jih skrbno pregledamo, dobro posušimo (brez drgnjenja) tudi med prsti (da se ne razvijejo glivice, ki jih zelo je težko odpraviti), noge namažemo s kremo, samo med prsti ne, in pazimo, ko si strižemo nohte.« Kot pa še pojasni Slavica Mankoč, je tudi to lahko zahtevna naloga za starejše osebe, ki se težko sklonijo in pri katerih je vid morda nekoliko slabši. »Včasih jim pomagajo svojci, a nekateri svojcev ne želijo obremenjevati, ker jim je nerodno, in potem na žalost pridejo k nam šele, ko je že prepozno.«

Če ni rane, z nego stopala ni posebnih stroškov. Zanjo potrebujemo le tekočo vodo, nevtralno milo, mehko brisačo in mazilo. Na tržišču se dobi veliko dragih mazil, ki so sicer dobra, ugotavlja sogovornica, a niso obvezna. Običajno bolnikom svetuje, da uporabijo kar tisto, kar imajo že doma (ali kar ima žena), lahko tudi domače olivno olje. Po mazanju je priporočljivo obleči stare nogavice in z dvignjenimi nogami počakati, da se olje vpije in tako ne pusti madežev na posteljnem perilu. Mazanje nog je pomembno, ker je koža suha. Namažemo vsepovsod, le med prsti ne, da ne bi povečali tveganja razvoja glivičnega obolenja.

Redna pedikura in dobra obutev

Sogovornica svetuje, da ima vsak sladkorni bolnik svoj pribor za pedikuro (škarjice, klešče, pilico) in da si torej pribora ne deli z družinskimi člani. Če ne vidi, ne zmore ali si ne upa sam poskrbeti za pedikuro, je najbolje, da poišče pomoč strokovnjaka.

V sklopu specialistične ambulante v Kopru ponujajo tudi medicinsko pedikuro, vendar gre za storitev, ki je plačljiva. Če obiščejo pedikerja drugje, pa se je dobro pozanimati, ali ima dovolj znanja za oskrbo stopal pri sladkornih bolnikih (obstajajo posebna izobraževanja).

Diabetiki lahko v specializiranih prodajalnah kupijo posebne nogavice, a se lahko za stopala udobno poskrbi tudi z navadnimi nogavicami in nekaj dodatne pozornosti. »Svetujem bombažne nogavice, ki jih je treba redno menjati. Skrbeti je treba, da rob ne stiska noge in še dodatno ne poslabšuje prekrvitve. Naučimo se tehnik, da novo nogavico raztegnemo na steklenici ali jo malo zarežemo, da močan rob popusti. Pri nogavici pazimo še na šive. Nekateri imajo tako občutljive noge, da lahko že zaradi enega šiva ali enega vozlička nastane rana na prstu.«

Glede obutve priporoča, da si sladkorni bolnik za nakup vzame dovolj časa in da čevlje kupuje premišljeno. Najboljši čas za nakup je popoldanski čas, ko so noge že otekle in stopala morda nekoliko spremenijo obliko. Obutev naj bi bila spredaj široka, tako da ne stiska prstov. Bolniki zaradi nevropatije ne čutijo stiskanja in jih ozka obutev sploh moti. »Lahko imajo občutek, da jim je čevelj prav, čeprav jim v resnici ni.« Sogovornica nam je zaupala metodo, s katero si lahko pri tem pomagajo. »Lahko stopijo na papir, obrišejo stopalo, ga izrežejo in potem ta papir položijo v čevelj ter ga lepo poravnajo. Če je kje zmečkan, to pomeni, da je čevelj prekratek in preozek in lahko povzroči rano, ker nogo stiska.« Čevlji za hojo naj bodo poleg tega dovolj visoki, da oprimejo gleženj in je noga stabilna ter ne drsi. Tudi pri čevljih je treba paziti, da šivi ne izstopajo in dražijo kože.

V primeru ortopedskih posebnosti noge, kot so deformirani prsti ali zaceljena ponavljajoča se rana, sladkornega bolnika napotijo na Inštitut RS za rehabilitacijo – SOČA, kjer mu naredijo odlitek in izdelajo čevlje po meri.

Oskrba rane

Oskrba stopala se zelo zaplete, kadar se na njem pojavi rana. Celjenje lahko traja dolgo, celo več mesecev. »Ko nekdo pride z rano na nogi, ga najprej sezujemo in s preiskavami preverimo, za kakšno okvaro gre,« razloži sogovornica. Od tega je odvisno, kako se bo rana celila in ali je potrebna napotitev k specialistu (angiologu ali rentgenologu).

Rano očistijo, obrežejo mrtvo kožo, nato pa glede na vrsto rane (ali je ishemična, nevropatska, vneta, koliko se cedi, kako velika je ...) namestijo ustrezno oblogo za rane. »Pozneje si morajo bolniki te obloge kupovati sami, a niso najbolj poceni, tako da marsikdo tega ne zmore. Poskušamo pomagati, kolikor gre.« Cena obloge je pet do šest evrov, in če si jo morajo menjati vsak dan en mesec, dva ali celo več, to ni zanemarljiv strošek. Zavarovanje krije le stroške fiziološke raztopine, ki jo sladkorni bolniki uporabljajo za obkladek in razkuževanje, navadne komprese in lepilnega traku micropore. »Vsekakor bi bilo smiselno, da bi lahko dobili tudi obloge. Pogosto so to starejši ljudje z majhnimi pokojninami, in težko jim rečemo, naj gredo lekarno, kupijo točno določene obloge in si jih menjajo vsak dan,« ugotavlja Slavica Mankoč.

Prisilno mirovanje

Dolgotrajno zdravljenje rane ima še druge posledice. »Osnova zdravljenja je mirovanje, kar pomeni, da morajo čim manj hoditi. Če namreč stopijo na nogo, potisnejo vse, kar je v rani, še globlje. Stopalo nima dosti drobnih kosti, in če se te vnamejo, imamo resne težave. Tako ne morejo nikamor, mirovanje pa ni dobro niti za ožilje niti telesno pripravljenost.« Edini pripomoček, ki jim lahko vsaj malo pomaga, je tako imenovani razbremenitveni čevelj, ki poskrbi, da razbremeni del stopala, kjer je razvita rana. »Pravico do takega čevlja ima vsak, ki ima rano, vendar jih ljudje neradi nosijo, ker so malo višji in nekoliko nerodni za hojo.«

Slavica Mankoč sladkornim bolnikom z diabetičnim stopalom svetuje, naj raje pridejo v ambulanto večkrat, kot da pridejo prepozno. »Če se jim zdi, da je kar koli narobe, tudi če nič ne vidijo in imajo samo občutek, da ni tako, kot bi moralo biti, naj pridejo in nogo pokažejo.«

Besedilo in fotografija: Urša Blejc


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media