Likovna terapija za večje zadovoljstvo
Marsikdo je že slišal za to, da risanje pomirja. Znano je, da so si z risanjem v beležnice, ki so jih pretihotapili, pomagali celo v koncentracijskih taboriščih, da so lažje prenesli težke stiske. Spoznanja, ki so jih poznale že generacije pred nami, so psihologi uporabili v obliki metode, ki jo poznamo pod imenom likovna terapija ali pomoč z likovno umetnostjo.
Pri tem ne gre samo za likovno ustvarjanje, ampak je risba prej kot nekakšno sredstvo, da se ob njej lahko pogovarjamo o svojem življenju. Na primer, če narišemo dom upokojencev, se ob tem lahko pogovorimo z likovnim terapevtom o tem, kako ga doživljamo: bi morda želeli živeti v domu, pa nas skrbi, kako bo, bivamo v domu, pa nam kaj ni všeč, in podobno. Na kratko povedano, je risba bolj iztočnica za pogovor o življenju, čustvih, mislih, mnenjih, predsodkih, stiskah, bolečini itd.
Raziskave kažejo ugoden vpliv likovne terapije na zadovoljstvo z življenjem, na prenašanje kronične bolečine ob bolezni, pri demenci, zdravljenju rakastih bolezni, travmah in posttravmatskem stresnem sindromu. Ugodno vpliva že sam proces, ko ob risanju nekako izrazimo tudi boleča čustva, če so neizražena, običajno slabo vplivajo na nas. Izražanje čustev pa je pomembno, da se zavemo, kaj sploh se nam dogaja v podzavesti, kaj pripomore k našim pravim ali napačnim odločitvam, da izrazimo pomembnim drugim osebam svoja čustva, mnenja, in to je veliko lažje z risanjem na določeno temo, kot če bi nam nekdo rekel: » No, pa mi nekaj povejte o svojih čustvih.«
V svoji raziskavi za specialistično delo sem ugotavljala, kako skupina stanovalk v domu upokojencev Center doživlja take likovno-psihološke delavnice, ko smo ob risbi spregovorile o svojem življenju. Imele smo le deset srečanj, a vendarle so se že pokazali dobri učinki skupnega druženja. Vse upokojenke so v anketi zapisale, da so se po srečanjih bolje počutile, da so srečanja pozitivno vplivala na njihovo zadovoljstvo s sedanjim življenjem; rade so prihajale na druženje, saj jim je bilo zelo prijetno. Ena izmed stanovalk je celo povedala, da je v času, ko so potekala srečanja, manj potrebovala pomirjevala.
Kot specialistka pomoči z umetnostjo želim opozoriti na to blagodejno metodo, ki se po večini uporablja v kliničnem okolju. Obstaja pa tudi zasebna praksa, likovno terapijo pa izvajajo tudi v okviru različnih zavodov, na primer Zavod Ceneta Štuparja v Ljubljani, katerega dejavnosti sofinancira država.
