Prodajanje politike
Državljani se včasih vprašamo, kaj je vodilo politikov, da si tako močno želijo pridobiti oblast. Ali si res želijo skrbeti za blaginjo ljudi ali pa gre samo za pohlep in slo po moči, oblasti in osebnih koristih. Pri tem je sklicevanje na demokracijo, človekove pravice, skrb za javno dobro … pogosto le kulisa, ki naj prepriča tiste, ki jih politiki želijo voditi. Pri tem se zavedajo, da morajo ustvariti vtis o svoji dobronamernosti in iskrenosti. Praviloma potem, ko se dokopljejo do oblasti, na svoje obljube pozabijo in sledijo trdi logiki strank in kapitala. Primerov, ki potrjujejo to ugotovitev, je veliko – tako pri nas kot drugje po svetu. V tem je tragična zmota volivcev, ki jih z raznovrstnimi »tržnimi prijemi« politiki prepričujejo, da je bistvo demokracije v izbiri na volitvah.
Spomnimo se, kako je Donaldu Trumpu uspelo zmagati na predsedniških volitvah, ko je za svoje predvolilno geslo razglasil Najprej Amerika in obljubljal, da bo Američanom zagotovil delo in zaslužek, v mednarodnih odnosih pa poskrbel za vodilno vlogo Združenih držav Amerike. Kakšna je dejanska vsebina njegovega razumevanja vloge predsednika najmočnejše države na svetu, se je pokazalo ob njegovem obisku v Savdski Arabiji. Tam z gostitelji ni govoril o spoštovanju demokracije in človekovih pravicah, beseda je tekla predvsem o poslu. Na koncu je izposloval dogovor, da bodo Savdijci kupili za 110 milijard dolarjev ameriškega orožja.
Ameriški predsednik je zaradi svojih potez pogosto deležen javnih kritik. Njegovi nameri ukiniti pravico do splošne zdravstvene zaščite ne nasprotujejo le v senatu in kongresu, pogosto so predsednikove odločitve predmet ostrih kritik v medijih. No, Trump te kritike na hitro zavrača s trditvami, da gre za »lažnivo poročanje«.
Takih težav pa nima severnokorejski vodja Kim Džong Un. Tam je vse skladno z njegovo voljo in mediji vsakodnevno v rožnatih barvah slikajo podobo »genialnega voditelja«. No, če pa kdo iz njegove najbližje okolice izusti kaj, česar po mnenju vodje ne bi smel, po kratkem postopku izgine.
Pri nas je politična tekma pravzaprav zelo preprosta. Gre predvsem za to, kdo bo glasneje govoril o narodnih koristih, spoštovanju tradicije in brez jecljanja obljubil »svetlo prihodnost«, ki je že na horizontu. Ko pogledamo v slovar, da bi izvedeli, kaj je horizont, preberemo, da je to točka na obzorju, ki se vse bolj oddaljuje, čim bolj se ji približujemo.
No, za uspešen politični marketing je potrebna podpora medijev, še posebej televizije. Ali ste opazili, kako si politiki v televizijskih nastopih prizadevajo ustvariti všečen vtis? Res, pomemben je vtis, tisto, kar govorijo, gre praviloma mimo nas.
Prepričanje, da gre v politiki predvsem za trženje oseb, ne pa za vsebino, ponazorimo z anekdoto iz sosedstva. Na pločniku ene prometnejših ulic v Zagrebu sta sedela moška. Oba sta imela pred seboj klobuk. Prvi je napisal, da je nezaposleni Hrvat in prosi za pomoč, drugi pa je napisal, da je nezaposleni Srb in prav tako prosi za pomoč. Mimoidoči so prvemu zmetali v klobuk kar zajeten kup kun, drugi ni dobil niti lipe. K zadnjemu čez čas pristopi mimoidoči in mu svetuje, naj namesto oznake »nezaposleni Srb« napiše nezaposleni človek, in potem bo verjetno »padla« kakšna kuna. Ko odide, se »nezaposleni Hrvat« obrne k sotrpinu in mu reče: »Bolan Mujo, tale zagrebški purger naju je prišel učit politični marketing!« Zatem sta odšla v bližnjo gostilno in si razdelila izkupiček.
Skratka, kadar se odločate, ne nasedajte vtisu, upoštevajte raje dejstva.
