Razgledniška zgodba Čebularjevih iz Spodnjih Gorij

Zgodbe | okt. '17

ODSTRTE PODOBE – GORJE

Antonija Jelenc

»Ne glede na to, v kateri vasi smo doma, Gorjanci običajno uporabljamo kar skupno zemljepisno ime Gorje, kakor se imenuje tudi naša občina (z dvanajstimi naselji), ki pa je bila okoli leta 1900 precej večja kot zdaj, saj se je raztezala od Malega Triglava na zahodu do Save na severovzhodu. Kadar se iz Škofje Loke, kjer živim dobrih štirideset let, odpravljam v svoj rojstni kraj, vselej rečem, da grem v Gorje, kar pomeni, da grem na domačijo Pr' Turnu v Spodnje Gorje. Tu je moj oče Anton Slivnik, elektrikar dispečer v Železarni Jesenice, doma s kakih pet minut hoje oddaljene Čebularjeve kmetije, leta 1939 zgradil hišo, ki smo jo pred petnajstimi leti podrli in na njenem mestu postavili manjšo stavbo, v kateri z družino preživljam konce tednov,« pravi ekonomistka Antonija (Tončka) Jelenc, ki se je ob upokojitvi pred devetimi leti na osnovi starega albuma s 191 razglednicami, pred več kot sto leti naslovljenimi na člane ene same Čebularjeve družine, zavzeto poglobila v gorjansko krajevno zgodovino.

Ko ji je jeseni leta 1996, mesec dni pred smrtjo, teta Julka Slivnik izročila album, je začutila, da je prejela nekaj pomembnega, nekaj dragocenega. Skrivnostne stare razglednice so jo pritegnile. Začela se je zanimati za preteklost, za življenje njenih prednikov in za vse, kar je bilo povezano s temi razglednicami. Pri tem se ji je zazdelo, da ni prav, da tako zanimivi dokumenti takratnega časa, njene družine in domačega okolja obležijo na dnu predala. Zato je leta 2009 ohranjeno zbirko razglednic, ki so jih Čebularjevi (največ njen stari stric živinozdravnik Anton Slivnik) prejeli v letih 1896 do 1905, dopolnjeno s številnimi zanimivimi podatki, objavila v monografiji Pozdravi od blizu in daleč.

Razglednice razkrivajo podrobnosti iz življenja ljudi

»To je knjiga, ki jo pišejo razglednice. Te prikazujejo mesta, vasi, trge, stavbe, prevozna sredstva, portrete pesnikov, pisateljev, bogate noše, motive takratne moderne umetnosti, voščilnice in podobno, hkrati pa razkrivajo vrsto podrobnosti iz življenja ljudi tistega časa in njihove navade. Kratka sporočila, večinoma napisana z lepo pisavo, so polna prijaznosti, vljudnosti in optimizma,« ugotavlja avtorica, ki jo je še posebej presenetilo, kako majhen je bil svet že konec 19. stoletja. »Brez letal in elektronske pošte so ljudje in informacije potovali razmeroma hitro. Z Dunaja v Gorje je razglednica potovala en dan, iz Berna ali Züricha največ dva dni. Zanimiv je tudi primer točnosti, ko je Anton Slivnik, ki se je po letu in pol vračal domov, na eni od razglednic zapisal: 'V soboto dopoldne ob 9. uri in 53 minut pridem v Lesce. Če je mogoče, pošljite mi voz.' Ali ko je potoval iz Aleksinca v Srbiji skozi Budimpešto, Dunaj in München v Švico, je svojim domačim poslal kar 18 razglednic, včasih po dve, tri na dan. Tudi njegovi prijatelji iz študentskih let, mladi veterinarji, ki so odhajali na študij in delo na različne konce takratne Avstro-Ogrske, od Lvova in Prage do Dubrovnika in Sarajeva, so se radi oglašali s potovanj in od doma.«

Prijazna sogovornica nam je za našo rubriko odstopila razglednici, ki sta ju Antonu Slivniku z domače pošte, odprte leta 1894, v Šentjur in Aleksinac odposlala župan Jakob Žumer (6. 7. 1900) in sestra Marjeta (12. 8. 1901). Prva, ki je verjetno izdelek znanega blejskega fotografa Benedikta Lergetporerja, prikazuje v ospredju Zgornje Gorje z župnijsko cerkvijo sv. Jurija ter Višelnico na levi in Spodnje Gorje na desni strani, medtem ko je v ozadju Stol, najvišji vrh Karavank. Na drugi pa so upodobljene Spodnje Gorje s podružnično cerkvijo sv. Ožbolta in Poljšico pri Gorjah levo nad njo.

»Večje vasi Spodnje in Zgornje Gorje ter Podhom ležijo na ravninskem delu, ki se od Bleda začne narahlo dvigati proti triglavskemu pogorju. Manjše vasi in zaselki se raztezajo višje in se zajedajo v mogočne gozdove Pokljuke in Mežaklje ali se stiskajo v globeli ob reki Radovni. Na severozahodu jih pred hudimi vetrovi varujejo visoke gore s Triglavom. Proti vzhodu se pokrajina odpre, očara nas prekrasen pogled na Karavanke z najvišjim vrhom Stolom in na prostrano radovljiško kotlino pod njimi. Gorjanci so se od nekdaj ukvarjali s kmetijstvom in tudi okoli leta 1900 so se preživljali predvsem z obdelovanjem polj in gojenjem živine, s sadjarstvom, gozdarstvom, prevozom lesa pa tudi z obrtjo in trgovino,« Antonija Jelenc slikovito opisuje Gorje, kjer je živela do svojega 24. leta.

Največja gorjanska vas so Spodnje Gorje

Zgornje Gorje s Stolom, najvišjim vrhom Karavank, v ozadju

»Spodnje Gorje so bile takrat in so še vedno največja gorjanska vas, v kateri je leta 1900 živelo nekaj manj kot petsto prebivalcev. Vaško jedro so poleg cerkvice sv. Ožbolta, zgrajene leta 1629, sestavljale stare kmetije: Porova, Olešova, Megvova, Mačkova, Jeričova, Repečnikova, Barunova, Knafelčova, Cvernova, Turkova in s številko 13 Čebularjeva. Na to kmetijo se je leta 1801 k Mariji Hribar priženil Andrej Slivnik, nakar so si sledili trije gospodarji Janezi Slivniki. Leta 1893 je vas zajel velik požar, ki so ga zanetili otroci. Pogorelo je 14 najstarejših hiš v središču vasi, med katerimi je bila tudi Čebularjeva. Tedanji gospodar, ki je imel z ženo Marjeto 12 otrok (med njimi tudi živinozdravnika Antona in sestro usmiljenko Marjeto), je na pogorišču zgradil hlev, zraven pa veliko nadstropno hišo, ki stoji še danes. Leta 1912 je kmetijo prevzel tretji Janez, moj stari oče, ki je imel z ženo Ivano šest otrok, in je tu gospodaril do svoje smrti leta 1951. Nato jo je prevzel drugorojenec Avgust, medtem ko se je najstarejši sin Anton, moj oče, izučil za elektrikarja in si dom ustvaril malo stran Pr' Turnu.«

Sogovorničin stari stric Anton Slivnik se je kot deveti otrok rodil leta 1874 in po končani osnovni šoli v Gorjah šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Zatem se je vpisal na vojaški živinozdravniški inštitut na Dunaju, postal živinozdravnik in 1898 najprej odslužil enoletni vojaški rok v Metliki. Potem je dve leti opravljal službo okrajnega deželnega živinozdravnika v takratnem Sv. Juriju ob južni železnici (današnjem Šentjurju) in tu prejel fotorazglednico s podpisom Jakoba Žumra, ki je bil kar 27 let (od 1875 do 1902) gorjanski župan. Bil je zelo dejaven in se je z blejskim fotografom Lergetporerjem spustil v neprehodno sotesko Vintgar ter jo s pomočjo blejskih turističnih delavcev, donatorjev in lastnega denarnega vložka uredil in leta 1893 odprl za obiskovalce, predvsem turiste, ki so letovali na Bledu.

Ker Anton Slivnik še ni imel opravljenega izpita za delo v državni službi, v Šentjurju ni mogel ostati več kot dve leti, zato je leta 1901 sprejel službo veterinarja v Aleksincu, kamor mu je iz Gorij pisala mlajša sestra Marjeta, ki je leta 1902 kot sestra Berta vstopila v Družbo usmiljenih sester v Begunjah na Gorenjskem, kjer je bila tedaj velika ženska kaznilnica. Od tod je odšla na delo v Marijin dom v Ljubljano ter nato v Osijek, Radeče, Gradec, na Ptuj in v Crikvenico, 22 let je bila semeniška ravnateljica, in sicer v Ljubljani in Radečah.

Sredi Spodnjih Gorij stoji podružnična cerkev sv. Ožbolda.

 Zagnana raziskovalka sledi veterinarju Antonu Slivniku s pomočjo njegovih razglednic še na strokovno izpopolnjevanje na Dunaj in v Švico, po katerem je najprej kot brezplačni pripravnik delal v Celovcu in Gradcu ter naposled dobil službo mestnega veterinarja v Tuzli. Od tu se je že po slabega pol leta odpravil domov in s te poti (15. 9. 1905) domačim poslal zadnjo razglednico, vloženo v album. Po vrnitvi na Kranjsko je bil najprej mestni veterinar v Škofji Loki, nato klavnični veterinar v Ljubljani, med prvo svetovno vojno garnizijski veterinar, se po njej vrnil v Ljubljano in leta 1920 upokojil ter se posvetil strokovnemu pisanju. »Z razgledniško zgodbo o veterinarju Antonu Slivniku sem želela izpolniti svoj dolg do svojih sorodnikov, do vseh potomcev Čebularjevih iz Spodnjih Gorij,« pravi na koncu Antonija Jelenc, ki jo poleg domoznanstva še posebej osrečuje njenih sedem vnukov. 

Boris Dolničar 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media