Tivolske zgodbe

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jan. '18

Cekinov grad

Tivoli pomeni Ljubljančanom pljuča mesta in priljubljeno sprehajališče, vse večjemu številu turistov pa prostor za počitek in sprostitev. Toda ali ga zares poznamo? Marsikaj zanimivega so o Tivoliju izbrskali člani študijskega krožka Spoznajmo svoje mesto in domovino Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje pod mentorstvom umetnostne zgodovinarke mag. Olge Paulič. Prijazno so dovolili, da povzamemo nekaj njihovih odkritij.

Park Tivoli je bil zasnovan v času Ilirskih provinc leta 1813, ko so po načrtih Francoza Jeana Blancharda zasadili prve drevorede. Nadaljnja dela je vodil avstrijski guverner Krištof Latterman. Po njem je dobil ime drevored med Tivolskim gradom in današnjo Cankarjevo cesto. Bil je priljubljeno sprehajališče meščanov, in kot pravijo viri, sta se v času kongresa po njem sprehodila tudi cesar in cesarica. Za zasaditve in nego rastlin so skrbeli mestni vrtnarji. Za krajinsko arhitekturo sta v 20. stoletju najzaslužnejša arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik.

Od Cekinovega do Tivolskega gradu

Tivolski grad na stari razglednici ...

Cekinov grad (pri Hali Tivoli) je leta 1755 zgradil grof Leopold Karl Lamberg. Med naslednjimi lastniki sta zanimiva Lovro Szőgeny (konec 18. stoletja) in slovenski rodoljub Peter Kozler, ki je kupil grad leta 1865. Znan je bil po prvem zemljevidu slovenske dežele in pokrajin in po tem, da je ustanovil tedaj največjo pivovarno na Kranjskem – sedanjo Pivovarno Union. O tem, zakaj se imenuje Cekinov grad, sta dve legendi: po prvi zaradi težko izgovorljivega imena Szőgeny, po drugi pa ga je Kozler kupil za cilinder cekinov. Po drugi svetovni vojni je bil grad podržavljen, sprva so bila v njem socialna stanovanja, od leta 1955 pa je v njem muzej, danes Muzej novejše zgodovine Slovenije. Ob obnovi na začetku devetdesetih let je dobil steklen prizidek z dvigalom. 

Na začetku grajskega parka so v senčnem gozdičku postavljene robustne mize s klopmi, tako imenovani Monte Carlo, kjer so se pri kartah in šahu zbirali upokojenci. Kotiček je bil postavljen pred skoraj sto leti in do danes ni spremenil podobe. 

... in danes

Ob robu Šišenskega hriba pot pelje do Tivolskega gradu. Ta ima bogato zgodovino. Malo nad sedanjo stavbo je v 13. stoletju v času vojvodine Kranjske stal razgledni stolp Turn, nad njim pa prvi oblikovani vrt na območju današnje Ljubljane. Sredi 15. stoletja so zaradi spora Turn uničili grofje Celjski. Takratni lastnik in mestni glavar je dal pod razvalinami postaviti nov dvorec, ki se je imenoval Podturn. Nato so se lastniki menjavali, dvorec predelovali in širili in dobival je različna imena: Podrožnik, Rožnik ali Rosenpach. V 17. in 18. stoletju je bil več kot sto let v lasti jezuitov, ki so ga uporabljali za rekreativne namene svojih gojencev in gostov. Po ukinitvi reda je posest za protokolarne namene uporabljala ljubljanska škofija. Prenovljen in lepo vzdrževan je veljal za eno najlepših posesti v deželi. V slabih časih, ki so sledili, je dvorec postal oficirski špital, kasarna in skladišče.

Sredi 19. stoletja je posest kupil cesar Franc Jožef I., dvorec prenovil in ga podaril zaslužnemu maršalu Radetzkemu. Ta je dal obnoviti grajsko okolico in jo kot park odprl za javnost. Severno od dvorca je dal zgraditi veliko pomožno poslopje Pristavo. V tem času se je dvorec imenoval Vila Radetzky. Čez nekaj let je maršal dvorec vrnil cesarju in leta 1860 ga je odkupilo mesto. V lasti mesta je grad z okolico dobil današnjo podobo in današnje ime – grad Tivoli oziroma Tivolski grad. Dogradili so stopnišče in vanj umestili baročni vodnjak z dečkom z ribo. Na podstavkih ob vznožju stopnic sedijo štirje ogromni psi, ki jih je po vzoru antičnih grških kipov izdelal kipar Anton Dominik Fernkorn. Ta je kmalu zatem umrl in nastala je legenda, da je naredil samomor, ker je psom pozabil narediti jezike. V resnici pa je umrl zaradi bolezni. Že pred drugo svetovno vojno in vse do sredine šestdesetih let so bila v gradu stanovanja. Po prenovi je od leta 1989 v njej Mednarodni grafični likovni center, ki je hkrati muzej in galerija. 

Hotel Švicarija

Za Tivolskim gradom se začne tri kilometre dolga Jesenkova učna pot, na kateri je predstavljenih trideset drevesnih vrst. V bližini gradu najdemo Tičji stan s slikami ptic in valilnicami, ki ga je postavilo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Otroci tu radi hranijo ptice in veverice.

Nad gradom stoji Švicarija. Zgradilo jo je ljubljansko Kazinsko društvo leta 1835 kot gostilno in kavarno z imenom Tivoli. Zaradi videza so jo kmalu poimenovali Švicarija (Schweizerhaus) in to ime se je ohranilo do danes. Švicarija je bila priljubljena točka, kamor so se Ljubljančani hodili zabavat, poslušat glasbo in jest. Obratovala je 72 let. Leta 1907 so jo skoraj v celoti podrli in postavili hotel Tivoli, ki pa so mu še vedno rekli Švicarija. Hotel je pod županom Ivanom Hribarjem financirala mestna občina. Zgradili in opremili so ga v domačem gorenjskem slogu. V hotelski dvorani so prirejali plese, koncerte in gledališke predstave, v kmečki sobi so se zbirali slovenski umetniki. Ivan Cankar je tu napisal Belo krizantemo. Leta 1909 je bila v hotelu konferenca Jugoslovanske socialdemokratske stranke, ki se je s tivolsko resolucijo izrekla za združitev vseh južnih Slovanov. Leta 1920 je bil v hotelu prvi zbor slovenskih komunistov. Po drugi svetovni vojni so hotelske sobe spremenili v socialna stanovanja. V pritličju so kasneje uredili atelje, kjer so ustvarjali znani slovenski kiparji in slikarji. Mestna občina je že precej dotrajano stavbo obnovila in jo maja 2017 ponovno odprla. Namenjena je bivanju in ustvarjanju umetnikov, ki jim bodo prostori na voljo od nekaj mesecev do pet let.

Galerija na prostem

Od Tivolskega gradu proti mestnemu središču vodi Jakopičevo sprehajališče. Nekdanji Lattermanov akacijev drevored z začetka 19. stoletja je nadomestil kostanjev drevored s promenado. Bila je zelo priljubljena, zlasti v popoldanskem času so se Ljubljančani radi tu shajali in sprehajali med kostanji. Znanih je veliko smešnih dogodkov, ki so takrat zabavale meščane. Tako je za stavo sto tisoč goldinarjev sin župana Puca po promenadi peljal živega prašiča v fraku, drugič spet se je Ksenija Hribar z gradu Strmol po njej sprehajala s krokodilom na vrvici.

Nova promenada (takšna kot je zdaj) je nastala kot nadomestitev odstranjenega kostanjevega drevoreda po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika leta 1933. Načrtom so meščani sprva zelo nasprotovali, sčasoma pa so peščeno promenado sprejeli. Široka je 25 metrov, ob straneh so klopi, po sredini pa visoki kandelabri s svetilkami. Z leti so jih vandali veliko poškodovali, tako da so jih zdaj nadomestile replike.

V osemdesetih letih je velik revolt meščanov povzročila gradnja nove Prešernove, zdaj Bleiweisove ceste, ki je za »železno cesto« (1850) še bolj odmaknila Tivoli od mestnega središča, skrajšala sprehajališče in odrezala vrsto stavb, ki so bile nekoč povezane s Tivolijem (Narodna galerija, Moderna galerija, pravoslavna cerkev, kopališče Ilirija, porušen je bil Jakopičev paviljon). Zdaj iz mestnega središča v Tivoli vodi podhod, Jakopičevo sprehajališče pa je galerija na prostem.

Proti jugu vodi pot mimo kipov Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja do Tivolskega ribnika ali bajerja. Zgradila ga je mestna občina leta 1880 in ob njem postavila tri secesijske zgradbe – paviljon, garderobo in pokrito čolnarno. Na bajerju so poleti čolnarili, pozimi pa drsali. Med obema vojnama so drsanje zaradi težav s pripravo ledu opustili. Po drugi svetovni vojni je kakšno desetletje delovala še čolnarna, potem pa so tudi to opustili. Bajer je bil dolga leta zanemarjen in pozabljen, v zadnjem desetletju pa so obnovili zgradbe in ribnik, iz katerega so morali odstraniti množico tujerodnih rastlin in vodnih živali. Ponovno je priljubljena točka za obiskovalce, saj je ob njem veliko otroško igrišče, poleti pa še knjižnica na prostem. Južno od ribnika je Mestna vrtnarija (danes KPL) z rastlinjaki. V bližini je tudi Rožni vrt. Nasad vrtnic so prenovili in ga leta 2010 dopolnili z okoli 170 novimi vrstami.

 Leta 1984 je bil celotni krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib razglašen za naravni spomenik, sam Tivoli pa za spomenik oblikovane narave.

Alenka Steindl


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media