Svečina v senci vinogradniških gričev

Prosti čas | jan. '18

V kraj, ki se stiska sredi ene izmed dolin pod avstrijsko mejo, ni težko priti po cesti iz Zgornje Kungote. Ob krajevni tabli Svečina sem se čudil, da je tod že v rimskih časih potekala pot, ki je povezovala območje današnje osrednje Slovenije z avstrijsko Štajersko. Tu skozi naj bi se umikali Turki po neuspešnem obleganju Dunaja in se znesli nad naseljem.

 Leta 1270 se krajevno ime prvič pojavi v pisnih listinah kot Witschein ali Wetschina. In od tod je prišla tudi slovenska izpeljanka Svečina. »Vsekakor nima povezave s svečami,« moje namigovanje zavrne Mara Radmilovič, ena večjih poznavalk domačega kraja. Nekdanja dolgoletna učiteljica na svečinski šoli je tudi po upokojitvi vsestransko aktivna.

 Pozabljeni kraji

»Tu smo bili od nekdaj nekako pozabljeni, kot bi rekli nekoč, od boga in cesarja,« pravi Mara. »Življenje je bilo zaznamovano z mejo. Zaradi nje je bilo gibanje dolga desetletja omejeno. Redki so se priseljevali, prej obratno, odhajali so v iskanju zaposlitve in boljšega življenja. Nekoč je v kraju živelo 1500 prebivalcev, danes jih je manj kot tisoč. A k sreči zadnja leta mladi ostajajo doma. Vsaj tisti, ki skušajo preživeti na račun razvijajočega se turizma.«

Celotni dolini je že od nekdaj dajalo zagon vinogradništvo. Tu so živeli oskrbniki samostanskih vinogradov z družinami. Za prelomno obdobje velja prva polovica 19. stoletja, ko so začeli na teh območjih modernizirati vinogradništvo. Takrat so uvedli vrhunske sorte trte iz Porenja. Po 2. svetovni vojni ni bilo več viničarjev, avstrijski veleposestniki so odšli, posestva pa so podržavili. Danes so nekateri vinogradi spet v lasti Avstrijcev, saj se zavedajo, da so prav južne lege na slovenski strani najboljše za pridelovanje grozdja. Nekaj lokalnih vinogradnikov pa je še uspešnih. Obiskati velja tudi vinogradniški muzej Kebl, ki stoji na griču tik ob avstrijski meji. Nastal je s preureditvijo dvesto let stare kmečke hiše.

Središče šolstva

Skozi dolino je nekoč potekala rimska cesta.

Najstarejša zgradba v kraju je cerkev sv. Andreja, katere predhodnica je stala že leta 1198. V 17. stoletju so postavili grad, ki še vzbuja pozornost. Ko so ga zapustili zadnji graščaki, je v njem delovala šola. Pred 2. svetovno vojno gospodinjska, med vojno nemška, kasneje pa kmetijska s poudarkom na vinogradništvu. V gradu so uredili tudi internat za učence. V času usmerjenega izobraževanja je postala poklicna šola, za katero pa ni bilo več dovolj zanimanja. In so jo zaprli. Danes je grad namenjen razstavam in občasnim prireditvam.

Tudi šola, ki stoji v bližini cerkve, se ponaša s častitljivo starostjo. Lani je praznovala že 130 let. Pred postavitvijo te hiše je pouk potekal v nekdanji kovačiji in še prej v mežnariji. Prvi učitelj pa je prišel v vas že leta 1675. Od takrat se je pri poučevanju zvrstilo kar okoli 150 učiteljev in učiteljic. Med njimi je bila tudi Mara, ki se spomni teh časov z besedami: »Ko sem začela poučevati, sem imela v prvem razredu 42 otrok. Zdaj jih je le nekaj več v vseh petih razredih podružnične šole skupaj.« Svečina je že od nekdaj središče šolstva v dolini. V nekdanjo osemletko (do leta 1972) so hodili učenci iz Zgornje Kungote in drugih okoliških krajev. Mara je med drugim vodila dramsko skupino in kot mentor skrbela za šolsko hranilnico.

Priljubljeni pohodi in igre

Od leta 1981 krajani pripravljajo prireditev Kmečki praznik, ki je zadnji septembrski konec tedna in sovpada s koncem trgatve. Leta 1987 so bili eni prvih pri nas, ki so na prireditvi izbirali vinsko kraljico. Izbirajo jo vsako drugo leto, biti pa mora poročena, dobra gospodinja in znati mora upravljati domači vinograd. Odmevna je tudi prireditev Praznik pomladi, dan odprtih vinskih kleti Svečine na Jožefovo nedeljo.

Rdeča nit številnih dogodkov so vinske poti med goricami. Poimenovali so jih Vinotour, namesto puščic pa pohodnike usmerjajo stilizirane steklenice. Ob dveh poteh, dolgih 11 in 24 kilometrov, se vrstijo vinske kleti in turistične kmetije. Najbolj priljubljena je pot, ki pripelje do znamenitega srca med vinogradi. Med letom se lahko izletniki priključijo drugim pohodom. Aprila z izhodiščem v Račanah (Ratsch an der Weinstrasse) in septembra ob Kmečkem prazniku z izhodiščem v Svečini. Konec oktobra je še Čarovniški pohod, januarja Trije kralji, Valentinov februarja, maja za dan mladosti, julija Jakobov pohod ... Lažji pa je izlet na Plački vrh (510 m), najvišji vrh Slovenskih goric, z razglednim stolpom.

Najbolj znana podoba z vinskih poti

»Če nočemo živeti v mlaki, se moramo potruditi!« se pošali Mara. In krajanom se trud obrestuje po zaslugi uspešnih kulturnih dejavnosti. Tu delujejo folklorna skupina, vokalna skupina – nonet, ljudski pevci in kar tri gledališke skupine: otroška, mladinska in skupina za odrasle. Že peto leto uspešno prodajajo abonma. Svečinski kulturniki namreč sodelujejo s prijateljskimi gledališkimi skupinami in tako v zameno za brezplačne predstave v Svečini gostujejo drugje.

Krajevno Kulturno-umetniško društvo Jožeta Stupnika je praznovalo že 70 let obstoja. Tik pred 2. svetovno vojno so s prostovoljnim delom postavili dvorano, v kateri delujejo še danes. Po vojni so prizidali še velik zadružni dom. V zgradbi sta tako kot nekdaj trgovina in gostilna. Koncerte, božične jaslice in druge družabne dogodke pripravljajo tudi v bližnjem kamnolomu Pruh. Na prireditvah skušajo ohranjati lokalno narečje, ki počasi izginja. Nekoč se namreč ni spodobilo govoriti po kmečko in so se na premožnejših posestvih trudili, da bi govorili pravilno slovenščino.

Danes je eden bolj znanih krajanov Marin sin Marko Radmilovič, novinar, filmski ustvarjalec in avtor pronicljive radijske glose Zapisi iz močvirja. Na cerkvenem zidu pa mi Mara pokaže spominsko ploščo domačinu, neznanemu večini Slovencev. To je Andrej Perlah (1490–1551). Študiral in deloval je na Dunaju, kjer je bil več kot 30 let profesor na univerzi, tudi dekan in rektor. Bil je priznan matematik, astronom, zdravnik in astrolog, njegova dela pa so bila izdana v latinščini in nemščini. Med drugim je izračunal dunajski poldnevnik in skušal odpraviti kugo. Zaradi matematičnega in medicinskega znanja so ga imenovali tudi slovenski Evklid in Hipokrat. Perlah je bil navezan na domače kraje, v oporoki je zapustil zajetno vsoto denarja za štipendiranje štajerskih rojakov.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media