Običaji starine – ščit domovine
V nepisanih pravilih, v nekakšnih pravnih šegah, ki so nekdaj urejale življenje naše vasi, se izražajo ljudski čut za pravičnost, zdrav razum in stoletne izkušnje. Ta svoja pravna merila je naše ljudstvo sprejelo kot obvezo in jih izvajalo mnogo dosledneje kot zakone, ki mu jih je vsilila gosposka.
Nove postave, nove zmešnjave, nove težave.
Bolje stare modrosti kot nove norosti.
Starih šeg ne vseh zatreti, novih ne vseh sprejeti.
»Običaj je kmetov zakonodajalec,« je zapisal pisec Slave vojvodine Kranjske in še dodal, da si »kmetje svojih starih šeg nikakor ne puste odpraviti, marveč bi prej prišlo do upora«. Da to Valvasorjevo mnenje drži, so naši kmetje mnogokrat dokazali. Še danes v našo deželo po stari šegi prinaša pomlad poganski Vesnik, čeprav je ime spremenil v zeleni Jurij. Kresnice ali ladarice, ki so o kresu, prazniku sončnega boga Kresnika, še do konca druge svetovne vojne varovale belokranjska polja, so ohranile še celo ime – ladarice, svečenice poganske boginje Lade. Petsto let potem, ko je papež Gregor v 16. stoletju spremenil koledar, se v naši deželi ptički ženijo še vedno na gregorjevo (12. marca), ki je bilo po starem koledarju prvi pomladni dan.
Stare šege in stara pravna pravila so naši dedi želeli ohraniti za poznejše rodove, zato so jih na ljudskih zborovanjih narekovali pisarjem. Te zapise so na kasnejših zborih prebirali kot neke vrste zakone – njihova vsebina je ljudsko pravo. Najstarejše tako pravno napotilo je iz leta 1240 in vsebuje izjavo posestnikov žiških vinogradov. Ta zapisana pravila so vsekakor most do poznejših pravnih predpisov.
Ljudsko pravo je prehajalo iz roda v rod v obliki šeg, pesmi, pripovedi, pregovorov in rekov. Celo med panjskimi končnicami je nekaj motivov s pravno tematiko – polni so ljudske iskrivosti in šegavosti. V vasi, iz katere so odmevali topot cepcev, klepanje kose, pesem žanjic in ukanje fantov, se je natančno vedelo, kaj je zapovedano, kaj dovoljeno in kaj prepovedano. Nepisani zakoni predpisujejo kazen tudi za prekršek:
- Če prodajalec na poti s sejma ne podari beraču ali farni cerkvi nekaj denarja kot božji lon, ne bo imel sreče s kupljeno živaljo!
- Če gospodar ne bo božične mize okrasil tako, kot predpisuje izročilo dedov, njegove krave vse prihodnje leto ne bodo imele dosti mleka!
- Če lastnik zemlje skrivaj prestavi mejnik, še po smrti ne bo imel mirnega spanja!
Marsikaj je bilo nekdaj z besedo bolj dorečeno, kot je danes s črko napisano, saj je mož beseda veljala več kakor tinta vinta.
Vira:
Niko Kuret: Praznično leto Slovencev. Ljubljana: Družina, 1989.
Rajko Ložar: Narodopisje Slovencev I. Ljubljana: Klas, 1944.
