Kako je živeti v stanovanjski skupnosti?
Vrt obdelujemo stanovalci skupaj.
Pri Zvezi društev upokojencev Slovenije se že nekaj let ukvarjajo z razvojem skupnostnih oblik bivanja starejših, saj so prepričani, da je treba med dvema skrajnostma – ostati sam doma in iti v dom za starejše – razviti in ponuditi tudi druge oblike bivanja. Dosegli so, da je poglavje o bivanju starejših s poudarkom na razvoju skupnostnih oblik uvrščeno v nacionalni stanovanjski program 2015–2025 in strategijo dolgožive družbe. Z nasveti so pomagali tudi pri nastanku stanovanjske skupnosti starejših v vasi Davča.
Lastnik objekta Peter Prezelj je prej gostil turiste, po razmisleku pa je celotno hišo namenil bivanju starejših. Prvi stanovalci so se v njej naselili spomladi in zdaj je hiša že zapolnjena. Davča je 20 kilometrov oddaljena od Železnikov, res ni javnega prevoza, a lastnik zapelje stanovalce, kamor želijo. Gospo Heleno smo povprašali po njenih vtisih in izkušnjah bivanja v stanovanjski skupnosti starejših.
Kot pravi, je za stanovanjsko (gospodinjsko) skupnost izvedela iz oglasa v Vzajemnosti. »Ker sem o sobivanju starejših v tujini že kar nekaj prebrala, sem se odločila, da poizvem več. Potem sem se pogovorila tudi s hčerko in sinom. Obema je bila moja ideja sprejemljiva, zato sem se dogovorila za obisk. Že prvi vtisi so bili izjemno pozitivni. Vsak stanovalec ima svojo sobo s kopalnico in tako zagotovljeno zasebnost. Sobe so prostorne in opremljene, pripeljemo lahko tudi nekaj svojega pohištva in drugih stvari, da se počutimo bolj domače. Tudi kuhinja je velika in dobro opremljena. Na voljo pa so še drugi skupni prostori, rastlinjak in zelenjavni vrt. Najbolj pa mi je bila všeč lokacija v Škofjeloškem hribovju (1000 m nad morjem), kjer ni prevročih poletij, saj sem vročino v Črnomlju zelo težko prenašala. Poleg tega pa sem bila prijetno presenečena nad prijaznostjo gospoda Petra. Že po prvem obisku v Davči sem se odločila za selitev, ki pa se je zaradi bolezni za dva meseca oddaljila.«
Zanimalo me je, kako si stanovalci razdelijo naloge. »Po zajtrku v zimskem ali letnem vrtu skupaj popijemo kavo in nekaj časa klepetamo. Potem gremo po svojih opravkih. Tudi po kosilu in skupni kavi si vsak vzame čas zase. Sama grem običajno na sprehod, potem pletem in gledam televizijo. Okrog šestih večerjamo, potem nekateri igrajo družabne igre. Vsak teden sestavimo jedilnik za kosilo, naredimo nakupovalni seznam in kupimo potrebna živila. Stroške si razdelimo. Za zajtrk in večerjo poskrbi vsak sam. Ko sestavljamo jedilnik, upoštevamo tudi individualne želje, obenem se dogovorimo, kdo bo kuhal in kdo mu bo pomagal. Drugi si razdelimo drugo delo (čiščenje skupnih prostorov, pospravljanje kuhinje in jedilnice po kosilu, delo na vrtu …).«
Različnost je treba sprejeti
Kot pravi gospa Helena, jo je pred vselitvijo najbolj skrbelo, kako se bo po nekaj letih samostojnega življenja prilagodila življenju v skupnosti. A dokaj hitro je ugotovila, da je bila skrb nepotrebna. »Res je, da smo se zbrali ljudje iz različnih krajev, z različnimi navadami, izkušnjami in različnimi osebnostnimi lastnostmi. To različnost je treba sprejeti, se o razhajanjih odkrito pogovoriti in včasih sprejeti kakšen kompromis,« pravi gospa Helena. »Osebno menim, da ima sobivanje veliko prednosti. S sostanovalci se lahko pogovoriš, po potrebi ti pomagajo, obveznosti in stroški se porazdelijo. Menim, da je sobivanje tudi cenovno zelo ugodno. Slabosti pa za zdaj še nisem odkrila.«
Seveda pa mora vsak pri sebi temeljito razmisliti, ali mu sobivanje ustreza. »Bivanje v skupnosti je primerno za starejše, ki so še vedno sposobni skrbeti zase ali potrebujejo le minimalno pomoč. Človek, ki se odloči za skupno življenje, mora biti pripravljen prilagoditi se zahtevam skupnega življenja, sprejeti nekaj pravil, spoštovati mnenja in želje drugih. Poleg tega mora biti pripravljen sprejeti kar nekaj izzivov, saj se mu bo življenje v nekaterih pogledih precej spremenilo. Menim, da bi v skupnosti težko živel nekdo, ki misli, da ima sam vedno prav in je najpomembnejši, da se morajo drugi prilagajati le njemu. Poleg tega pa bi se za selitev zelo težko odločil tudi nekdo, ki je zelo navezan na svoj domači kraj, hišo, stanovanje in bi imel veliko domotožje,« pravi gospa Helena, ki hkrati zatrdi, da je bila selitev v Davčo ena izmed boljših odločitev v njenem življenju.»Res je, da sem daleč od hčerke, sina in vnukov, da so prijateljice in prijatelji ostali v Črnomlju, vendar jih vsake toliko časa obiščem. Pogosto tudi poklepetamo po telefonu. Menim, da se je kakovost mojega življenja v nekaterih pogledih celo izboljšala, več časa preživim v družbi, pridobila sem nove prijatelje.«
