Sreča je v srečevanju

jan. '18

Karel Gržan

Magister teologije in doktor literarnih ved pater Karel Gržan je duhovnik in pisatelj. Napisal je več kot 30 knjig, prav pred kratkim dve odmevni: Vstanimo, v suženjstvo zakleti in 95 tez. Slišimo ga kot govornika in predavatelja ter beremo njegove članke in intervjuje. Je eden tistih iščočih in razmišljujočih ljudi, ki brez dlake na jeziku razkriva nehumanost današnje družbe in s svojimi prodornimi in iskrivimi mislimi ozavešča ljudi. Veliko se pogovarja, zna prisluhniti in svetovati. Pravi, da tako kot živi in dela, uresničuje svoje poslanstvo. »Danes bi rad z vami pletel misli o …« po navadi začne predavanje ali pogovor o temi, ki jo je izbral sam ali ga naprosijo, da o njej razkrije svoja spoznanja. Povprašali smo ga, kako vidi današnjo družbo, položaj in vlogo moških, žensk, mladih in starejših v sodobnem svetu, njihovo medsebojno odvisnost in medsebojne odnose.

Kaj vas je vodilo, da ste, kot pravite, pribili svojih 95 tez na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev izpod zajedavskega hrematizma – kopičenja bogastva v rokah peščice na račun večine?

Rad bi, da bi ljudje spregledali. Da bi prepoznali, zakaj se ob tolikšnem (navideznem) prizadevanju stroke in politike za blaginjo in velikem tehničnem napredku, ki naj bi olajšal naše materialno življenje, vendar dogaja toliko nepravičnosti in gorja. 

V kakšnem svetu torej živimo? Kaj ste dognali in želite, da bi spoznali tudi bralci?

Živimo v svetu, ki je velika priložnost. Zakaj priložnost? Ker vsi ugotavljamo, da bomo morali marsikaj prerasti, kar nas utruja, utesnjuje, kar je v ozadju nepravičnosti, nelagodnosti in spregledanosti. Današnje stanje nas samo po sebi spodbuja k ozaveščanju nepravičnosti, obenem pa nas izziva k iskanju poti do prijaznejše prihodnosti za slehernika. Temeljni poudarek je prijaznejša prihodnost za slehernika, ne le za človeka, pač pa tudi za vse preostalo stvarstvo. V svojih tezah kažem na tiste pojave in stanja v družbi, v katerih vidim izziv za razmislek pri iskanju poti do boljšega, žlahtnejšega.

Razkrivam jezik prevare, ki je mogoč, ker ne razlikujemo med temeljnimi pojmi: med ekonomijo in hrematizmom. Ekonomija je že po samem izvoru besede skrb za dom, to pomeni skrb za to, da so dobro preskrbljeni prav vsi. Na drugi strani je hrematizem pojem, ki so ga kot nasprotje ekonomiji poznali že stari modreci. Pomeni namreč kopičenje imetja posameznikov na račun bolj ali manj suženjskega razmerja do večine, ne samo ljudi, ampak tudi preostalega stvarstva. Če je v ekonomiji kopičenje namenjeno za dobro vseh, je v hrematizmu omejeno na peščico posameznikov.

Ali lahko to še natančneje pojasnite?

Danes lahko osem ljudi poseduje toliko kapitala kot revnejša polovica človeštva. To samo po sebi ne bilo narobe, če bi bilo tudi preostalo revnejše človeštvo dobro preskrbljeno. Ker pa vsak dan umre na desettisoče ljudi zaradi revščine, pomanjkanja, zaradi krivičnih odnosov, je to znamenje, da na globalni ravni ne vlada ekonomija, torej pravična skrb za dom, za slehernika, ampak hrematizem, ki smo se mu ljudje slepo predali. Ta zločesti koncept se je razglasil za edino mogočo ekonomijo. Tako nam politiki razlagajo edino mogoče in najboljše rešitve za ekonomijo, ki pa so dejansko le pojavne oblike brutalnega hrematizma.  

Seveda ekonomija ne pomeni, da moramo imeti vsi enako, temveč da imamo vsi dovolj. Politiki, ki govorijo, da skrbijo za javni blagor, bi morali učinkovitost svojega delovanja preverjati pri najšibkejših članih družbe. Oni pa prevečkrat govorijo o povprečni plači, povprečni pokojnini. Ne, vsak kmet ve, da se učinkovitost verige meri pri najšibkejšem členu, in dolžnost politike je, da zre na najšibkejše in jih utrdi v njihovi zmožnosti preživetja.

Na kaj vse opozarjate in o čem vse bi morali razmišljati, ko iščemo poti do bolj humane družbe?

Izzivov je veliko. Poglejmo samo najbolj kričeč primer: medtem ko se tretjina hrane na svetu zavrže, tretjina človeštva umira zaradi lakote. Svetovno revščino bi lahko odpravili samo z delčkom proračuna, ki je namenjen za vojskovanje. Za zelo drage igračke smrti, s katerimi se na videz igrajo generali, v resnici pa z njimi redčijo odvečne in vzbujajo strah, da lahko vladajo. Ali pomislimo na zločinsko ravnanje z živalmi in rastlinstvom! Koliko preostalih oblik življenja na zemlji v tej vladavini izgine vsak dan!

Svet, na katerem živimo, pa nam ni zaupan zato, da ga izkoriščamo, temveč da ga obdelujemo in s spoštovanjem varujemo. Nismo lastniki te zemlje, smo le njeni uporabniki in jo moramo kot dobri gospodarji predati naslednjim generacijam.

Kako pa utreti pot do sprememb? Pravite, da naš čas potrebuje več ženske energije, ki bo znala preusmeriti družbene tokove v pravo smer.

Ozrl sem se na poglede starih civilizacij, na primer Keltov, ki so govorili, da je dal bog moškemu moč in meč, ženski pa je dal srce in intuicijo, s to obdarjenostjo pa drug drugega dopolnjujeta. V družbeni situaciji, kakršna je danes, pa potrebujemo predvsem element ženske srčnosti in intuitivnosti, ki bo znal zaznati poti, po katerih se bomo laže vrnili k bolj humani in pravičnejši družbeni ureditvi.

Kelti so razlikovali v razvoju moškega tri faze na poti njegovega dozorevanja: v prvi fazi je moški fant, v drugi bojevnik in tretji modrec. Pri ženski so prav tako razlikovali tri faze: prvo kot dekle, drugo kot ženo in tretjo kot babo, toda babo v najžlahtnejšem pomenu besede. Baba je bila odločilna s svojo intuicijo in srčnostjo, s katerima je znala moško moč in bojevitost speljati v večjo pravičnost, večjo skrb za dom v ožjem in širšem pomenu besede. Ker so bile babe v zgodovini za vse manipulante z ljudmi nevarne, je bilo treba ta pojem ponižati in smo iz babe naredili babico ali pa smo ta pojem celo osramotili.

Kaj pa lahko storimo glede tega?

Pojmu baba je treba vrniti pravi dostojanstveni pomen, obenem pa pravim babam tudi povrniti tisto vlogo, ki je v družbeni srenji nujna. Samo prave babe bodo s svojim močnim ženskim potencialom znale in zmogle z dopolnjujočo močjo moškega speljati družbeno situacijo k obzorjem, za katera vsi čutimo, da bi morala biti uresničena, pa to onemogočajo takšni in drugačni manipulanti, ki utrjujejo model hrematizma namesto ekonomije. 

Ne gre pozabiti, da so prav pri Divjih babah našli najstarejši instrument – piščal. Slovenci imamo več krajev, ki se imenujejo Babe, torej takšnih mest, na katerih so se dozorele, življenjsko preizkušene ženske zbirale in tudi ob pomoči čarobne moči glasbe združevale svoj intuitivni potencial v razmišljanju, kako pritegniti in speljati moško moč v konstruktivnost.

Pravite tudi, da je v sodobni družbi premalo upoštevana modrost, ki jo premorejo mnogi starejši. Kako pa vidite na eni strani vlogo mladih in na drugi strani vlogo starejših?

Naši predniki so izredno cenili invalidne ali kako drugače prizadete ljudi, imenovali so jih svete. Ti so bili vedno vključeni v srčiko družbenega dogajanja, ker je bilo njihovo poslanstvo srčiti človeško srenjo.

Poleg teh svetih ljudi so bili zelo cenjeni starejši zaradi modrosti, ki jo lahko pridobiš samo na podlagi življenjskih izkustev. Mladi ne potrebujejo samo teorije, potrebujejo zgodbe življenja, ki same po sebi učijo. Samo starejši človek je dozorela zgodba. Nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti modrosti in zdravega kmečkega umovanja, ki ga v čas in prostor lahko vnesejo starejši. Šola uči, življenje pa izuči. Človek pridobi samo sedem odstotkov temeljnih informacij za življenje na podlagi teorije, 93 odstotkov pa na podlagi tega, kar vidi in sliši. To kaže, kako pomembno je, da družba omogoči mlajšim, da starejše ohranja v središču dogajanja in jih ne potiska na rob kot v nekakšno čakalnico za prestop praga večnosti.

Zdi se, da vsi čutimo, da je v današnji družbi nekaj hudo narobe, kritiziramo vsepovprek, a kot da ni nobenega učinka.

Je razlika med kritiko in kritikantstvom. Zadnje je neproduktivno, včasih neupravičeno in ničemur ne služi. Kritika pa je nujna, kajti gorje, če bi ljudje, ki trpijo in doživljajo krivice, umolknili in svojih stisk ne bi mogli izraziti. Nehali bomo lahko kritizirati šele takrat, ko bomo zaživeli v pravičnejši družbi. 

Ne pozabimo pa, da je najučinkovitejši način kritike ironija. Če bi v Sloveniji imeli časopis, kot je bil nekoč Pavliha, ki je družbeno dogajanje prikazoval z ironijo, bi bila marsikatera kritika obstoječega krivičnega stanja laže izražena s satiro, posmehom, in bi laže dosegla izničenje krivičnih rešitev. Ker pa takšnega časopisa ni, je izražanje kritike bolj pikro, trpko, pogosto zlovoljno. Mislim, da je skrajni čas, da Slovenci dobimo nazaj Pavliho, ki nam bo pomagal, da bomo lahko izsmejali tista družbena stanja, ki so krivična.

Modri vladarji so nekdaj imeli na svojem dvoru ali v predsedniški palači vedno zaposlenega dvornega norčka. To je bil najbistrejši in najpronicljivejši človek, ki je imel nekakšen preroški uvid. Ko so določeni uradniki ali vladajoči hoteli usmerjati družbo v negativno in za ljudi krivično smer, so dvorni norčki njihovo namero ironizirali in na ta način pomagali, da so neumnosti, norosti izsmejali. Dvorni norčki so z norčavo, a neizprosno iskrenostjo vladarjem razkrivali neprimernosti in preprečevali norosti. Ko so izginili, je lahko zavladala norost, pogosto celo »visoko strokovno« (in seveda tudi visoko cenovno) utemeljena.

Ne gre tudi pozabiti, da če so kateri koli zakoni do kogar koli krivični, so sami po sebi že po rimskem pravu nični. Tega bi se morali zavedati tudi naši vladajoči, še posebej, če so pravniki! 

Stopili smo v novo leto. Kaj nam sporočate in svetujete, da bomo zadovoljnejši in srečnejši?

Najprej želim, da bi znali ločevati med veseljem in srečo. Veselje je, ko dosežemo neki zunanji uspeh. Pomen besede sreča pa izhaja iz besede srečevanje. Brez žive naveze z družino, prijatelji smo krhki in zato lahek plen manipulacije. Želim, da se znamo srečevati, družiti, pristno doživljati srečanja, da znamo dopolnjevati svoje življenje ne samo na ravni racionalnega razuma, ampak tudi srčnega in duhovnega žlahtnjenja. V prebujeni srčnosti začutimo več topline, več zadovoljnosti v svojem osebnem počutju in medosebnih odnosih.

Večkrat rečem, da bi si morali ob srečevanjih namesto kravate nadeti pentljo in s tem izraziti, da smo drug drugemu največji, najpomembnejši in najdragocenejši dar. Brez te srčne zaznavnosti, ki jo doživljamo v medsebojni bližini, pa lahko tudi pri ukvarjanju z domačimi živalcami zapademo v razna tesnobna razpoloženja in izgorelosti. Druženje je temeljni del moči, da lažje zmoremo vse napore, s katerimi se moramo v življenju neizbežno srečevati.

V srečevanju, druženju in pogovorih se zgodi, da se ne strinjamo vedno z mišljenjem drugega. Kako pa takrat?

Izredno pomembno je, da to nestrinjanje, razlikovanje podložimo s priznanjem vsaj petih odličnosti drugega ali petih vrednosti, ki jih ima in nas z njim povezujejo. S tem priznamo sočloveku njegovo dostojanstvo. Temu pravim zdravilno razmerje 5 : 1, ki je zlata vredno za osebno in medosebno zadovoljstvo. Zdravo vrednotenje se začne najprej pri spoznanju lastne vrednosti, šele nato pri bližnjih in družbi. Na eno svojo šibkost ozavestimo pet svojih vrednosti in razlogov, zakaj je vendar vredno živeti. Najprej sprejmimo lastne pomanjkljivosti. Če jih priznamo sebi, jih bomo lažje dopustili tudi bližnjim, ob tem pa ne bomo spregledali, zakaj so nam kljub vsemu dragoceni.

Ko govorimo z bližnjimi o stvareh, ki nas motijo, ne uporabljajmo besed, ki so kot obstreljevanje. Ne uporabljajmo izrazov: »Takšen si …« To je obstreljevanje. Recimo raje: »Tako sem te doživel …« To je dialog sočutenja. Očitki so kot metki, ki zadenejo in prizadenejo. Nazaj bomo dobili metek, ki nas bo prizadel. Pogovarjajmo se z razumevanjem in sočutjem, ne pa z obstreljevanjem in izključevanjem. Skušajmo preseči to, v kar nas sili današnji čas in česar smo se nehote navadili: medsebojnega bojevanja in izključevanja. V to negativno mišljenje so nas namenoma speljali, zato da vidimo predvsem to, česar ni.

Za spremembo pa se je treba zavestno odločiti: hočem videti pozitivno. Sreča je odločitev: da vidim in se zavedam vsega, kar je dobro in vredno. 

In veliko se smejmo! Smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno svobodo. Japonski pregovor pravi, da kdor se smehlja, namesto da bi besnel, je vedno močnejši.

Pater dr. Karel Gržan službuje kot kaplan v župnijah Luče in Solčava. Med pisanjem knjige Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih ga je doletela možganska kap. Da bi se po bolezni okrepil, so mu zdravniki svetovali mir in samoto. Tako se je pred nekaj leti odločil živeti v miru sredi razkošne narave na samotni kmetiji v Konjskem Vrhu pod Raduho, ki jo je dobil v dar od dobrih ljudi in so mu jo pomagali urediti prijatelji. Odločitev ni bila ne lahka ne prijetna, pravi, sčasoma pa se je izkazala kot pravi blagoslov. Dela kot kaplan, pogosto predava in obiskuje pomoči potrebne. V mirnem domačem kotičku in stiku z naravo se potem umiri in napolni z energijo, piše in za ravnovesje opravi še kakšno fizično delo. Pravi, da v samoti laže pride do spoznanj, kaj je za navideznim – ne samo v duhovnem smislu, temveč tudi za utirjenimi miselnimi shemami, ki jih poznamo. 


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media