Povezovalka duš
Stanka Golob
Tako ji pravijo, čeprav ni ne psihologinja ne psihoterapevtka. Je vrhunska poznavalka knjig, knjižnih zakladov in nesporna avtoriteta na svojem področju. Bila je dolgoletna vodja Trubarjevega antikvariata. Za svoje delo je prejela Schwentnerjevo plaketo, Trubarjevo priznanje, bila je knjigotržka leta 2008, leta 2017 je prejela plaketo mesta Ljubljana, na 33. slovenskem knjižnem sejmu pa Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo. S svojo strokovnostjo, razgledanostjo, izjemno pripadnostjo, požrtvovalnim delom in ogromno življenjsko ter delovno strastjo ji je uspelo harmonično združiti konjiček in poklic.
In zakaj ji pravijo povezovalka duš? Njeni sodelavci to zanimivo besedno zvezo naslanjajo na misel katalonskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafóna, ki je zapisal: »Vsaka knjiga, ki jo vidiš, ima dušo. Dušo človeka, ki jo je napisal, in duše vseh, ki so jo prebrali in sanjali ob njej. Vsakič, ko knjiga preide iz rok v roke, vsakič, ko nekdo s pogledom preleti njene strani, njena duša zraste in se okrepi.« Torej je svojevrstna povezovalka duš, človeških in knjižnih, nekdanjih in sedanjih. Sama pravi, da je draž antikvariata to, da je vsaka knjiga, ki pride vanj, drugačna, po knjigi je mogoče videti, kako so z njo ravnali, po knjigi lahko spoznaš, kakšen človek jo je uporabljal.
Belo in črno v antikvariatu
Stanka Golob se je po končani trgovski šoli leta 1970 zaposlila v knjigarni Cankarjeve založbe. »Po desetih letih dela v knjigarni so mi ponudili mesto vodje Trubarjevega antikvariata. En teden sem premišljevala, potem pa sem to delovno mesto sprejela. Antikvariat sem poznala že prej, tam sem kupila kako knjigo, poznala sem vse takratne sodelavce. Všeč mi je bilo predvsem delo s knjigami. Če pa bi vedela, kako deluje, kašno je ozadje, kaj vse je treba vedeti, kako je treba delati, bi verjetno dlje premišljevala. Priznam, vsega tega takrat preprosto nisem vedela, a ker sem se odločila za to delo, sem enostavno zaplavala. Imela sem veliko srečo, da mi je Marjan Podgoršek, prejšnji vodja antikvariata, še dolgo pomagal.«
Za antikvarja ni posebnega učnega programa, pa se je morala predvsem naučiti, kako se knjiga kupuje, katere knjige spadajo v kulturno dediščino, kaj ljudje iščejo, kako deluje »papirologija« v antikvariatu. Neprestano se je učila o knjigi, njeni zgodovini, poti knjige, celo o njeni duši. »Zame je delo v antikvariatu bolj obsesija kot profesija. Traja 24 ur, vseh 365 dni v letu,« je po tolikih letih prepričana še zdaj, ko je upokojena, a ostaja stalna sodelavka antikvariata. »Na prvi pogled vsak, ki pride v antikvariat, misli, kako fantastično delo je to. Res je, a je tudi garanje: po knjige gremo tudi v četrto nadstropje, če ni dvigala, jih je kar težko znositi v pritličje. Potem jih je treba pregledati, vedeti, katera ima določeno vrednost, po kateri ljudje povprašujejo, treba je komunicirati s prodajalci, ki nam ponujajo knjige, in ker so nekateri dobri poznavalci, moram biti tudi sama dobra poznavalka, da jim lahko enakovredno pariram pri ceni knjige ali zamenjavi. Najpomembnejša pri nas pa je ocena vrednosti knjige.« Ni rečeno, da ima vsaka knjiga, ki je nekoč izšla, svojo vrednost. »Več kot 90 odstotkov knjig jo izgubi. Dva odstotka pa je tistih knjig, ki z leti pridobivajo svojo ceno. To je odvisno od več dejavnikov: ali je bila knjiga zaplenjena, politično problematična, je imela kako drugačno usodo. Vse to vpliva na ceno,« pojasnjuje Stanka.
Če iščete ...
... potem v Trubarjevem antikvariatu najdete stare tiske, dragocene in redke knjige, inkunabule, rokopise, lesoreze, bakroreze, stare fotografije in razglednice, vedute – gradove in mesta dežel Štajerske, Koroške, Gorenjske, Dolenjske, Primorske z Istro in stare zemljevide. »Ti zanimajo predvsem tiste, ki živijo v tujini, zlasti v Ameriki in Avstraliji, in so potomci naših ljudi, ter jih kupijo, da bi spoznali kraje, kjer so včasih živeli njihovi starši. Nekateri stare tiske zbirajo, drugi kupijo kot darilo ob pomembnih življenjskih jubilejih sorodnikov ali prijateljev namesto slike,« razloži Stanka. Sicer pa v antikvariatu ljudje iščejo svetovne in domače klasike, še vedno je povpraševanje po knjigah Vitomila Zupana in Draga Jančarja, dijaki iščejo literaturo za obvezno branje, popularne so kriminalke Agathe Christie, vse bolj je iskana tovrstna literatura skandinavskih avtorjev pa ljubezenski romani. »Poznavalci zbirajo vse o Cankarju – cankariana, tudi vse o Prešernu, nekateri slovenika, drugi določeno filozofijo, tretji slikanice slovenskih avtorjev od leta 1900, ko so začele izhajati, do današnjih dni, četrti partizanski ali domobranski tisk. Vedno je aktualna lokalna zgodovina, na primer izjemno zanimive brošurice Antona Kosija, ki je bil učitelj v Središču ob Dravi in je zapisal nekaj notnega materiala, pisal o vedenju šolske mladine, svetoval staršem in podobno.«
Dražbe starih knjig
V ljubljanskem Trubarjevem antikvariatu že več let pripravljajo dražbo starih knjig. Zanjo najprej izberejo nabor knjig, letakov, rokopisov, ki jih bodo ponudili na dražbi. Te jim običajno prinesejo posamezniki, v antikvariatu pa se odločijo, kaj bodo dražili, in določijo cene. Potem pripravijo katalog, ki je še vedno na papirju, a tudi v elektronski obliki. Lanski decembrski katalog je imel kar 236 prodajnih enot. »Dražbe so pomembne predvsem zato, ker knjige šele na licitaciji dobijo dejansko vrednost in jih je mogoče kupiti za manj denarja kot pri zasebnikih,« razloži Stanka. Na dražbo pride večje število bibliofilov ter zbiralcev knjig iz vse Slovenije. »Zdi se, da gre za posebno strast, ki pa se ne prenaša na potomstvo,« ugotavlja Stanka. Zbiratelji so zelo različni. Nekateri sistematično zbirajo pravljice, priročnike, kuharske knjige, drugi pa posebne izdaje, ki imajo višjo ceno, »na primer knjiga Prešernove poezije iz leta 1847, ki smo jo prodali na lanski decembrski dražbi za 2.700 evrov, čeprav je bila izklicna cena 1.500 evrov. To je prelepa knjiga s krašenim platnom, zlato obrobo, predvsem pa je izvod izjemno dobro ohranjen. To je bila najdražje prodana knjiga na lanski dražbi, a novi lastnik jo je dobil relativno poceni, saj so isto knjigo pred leti prodali na dražbi za skoraj 8.000 evrov,« pojasni Stanka.
Iskani slovenski pesniki
Na splošno pravijo, da poezije nihče več ne bere, v Trubarjevem antikvariatu pa je po njej veliko povpraševanje. »Ljudje povprašujejo po pesmih Prešerna, Aškerca, Gregorčiča, starih klasikov. Le včasih jih lahko dobijo. Skoraj nikoli nimamo pesmi Pavčka, Koviča, v zadnjem času pa tudi Šalamunovih ne. Cena knjige je višja, če je knjiga s podpisom avtorja, ilustratorja, prevajalca ali posvetilom kakšni znani osebnosti. Pavček je na primer v svojo pesniško zbirko napisal posvetilo Lili Novy. Zanimivo je, da nekateri zbirajo pesniške zbirke, ki so izšle v samozaložbi. Tudi sama sem jih zbirala, vendar je včasih težko priti do njih, in sem potem obupala.
Skozi Stankine roke je šlo nešteto knjig. Najdražja knjiga, ki jo je držala v rokah, je bila Valvasorjeva topografija Koroške, ki je izšla leta 1681 kot posebna izdaja. »To je bilo že pred leti, stala je tri milijone, ne spomnim se več, v kateri valuti.« Katero knjigo pa bi imela najraje? »Rada bi našla slovnico Bernarda Pergerla. Avtor je bil doma iz Slovenskih goric, sicer latinist, ki je predaval na Dunaju, in je latinsko slovnico Grammatica nova napisal leta 1479, doživela pa je več kot trideset izdaj. Pred tridesetimi leti je bila na dražbi, a mi je ušla.«
Zato pa je imela privilegij, da so ji zbiratelji dovolili vstop v njihove zasebne zbirateljske knjižnice, kar je zelo velika čast in izraz posebnega zaupanja, tudi potrditev zaslug, da je Trubarjev antikvariat iz trgovinice s starimi tiski zaradi njenega dela prerasel v pomembno zbirališče vseh, ki se profesionalno ukvarjajo s knjigo, in drugih ljubiteljev pisane besede, saj je nenehno širila meje njegovega delovanja, tako pa je dobival vse pomembnejše mesto v slovenskem in mednarodnem prostoru ter vse večje število zvestih prijateljev in privržencev. Čeprav se je leta 2010 upokojila, ostaja neločljivo povezana tako s sodelavci kot dejavnostjo Trubarjevega antikvariata, predvsem pa z zbiratelji, bibliofili in drugimi ljubitelji starih knjig ter pisane besede.
Schwentnerjeva nagrada je priznanje za posebne dosežke v knjigotrštvu in založništvu, pomeni pa tudi priznanje za delo na področju razvijanja bralne kulture v Sloveniji in med Slovenci zunaj meja domovine. Ime je dobila po prvem slovenskem založniku Lavoslavu Schwentnerju, ki je izdal številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev, na primer Ivana Cankarja, Josipa Murna, Dragotina Ketteja, Antona Aškerca, Etbina Kristana, Vladimirja Levstika, Frana Milčinskega, tudi dela ženskih ustvarjalk, med drugimi Vide Jerajeve in Zofke Kvedrove. Prvi je sistematično izdajal knjige za otroke ter zanje pridobival najboljše književnike in ilustratorje, s čimer je oblikovanje slovenske knjige dvignil na evropsko raven.
