Ni več romantike v mlinu

Zgodbe | jan. '18

Vladimir Korošec z vnukom Nikom.

Pregovor, da se v mlinu dvakrat pove, ne drži več, ker v njem ne ropota in tudi praši se ne – včasih pa so bile vse strehe okoli mlina bele. Kruha, ki so ga pekli iz moke, zmlete v starem mlinu, ni mogoče primerjati z današnjim, pravijo ljudje, ki se še spominjajo tistih časov. Seveda, saj je bilo tudi žito drugačno kot danes. Pa drva v krušni peči so bojda bolj dišala. Morda pa je bil kruh slastnejši, ker ga ni bilo v izobilju ... Bil je črni kruh za reveže in beli za bogate. Danes je vse drugače.

Vsaj v Mlinu Korošec v Zabovcih je tako. Na poti od Ptuja proti Markovcem ga ni mogoče zgrešiti, saj se 35 metrov visoki silosi vidijo daleč naokoli po Ptujskem polju. Z mlinarstvom se pri družini Korošec ukvarjajo že 200 let. Do leta 1939 so imeli plavajoči mlin na Dravi, ko je prišla elektrika, pa je Josip, oče Vladimirja Korošca, najstarejšega slovenskega obrtnika v lanskem letu, zgradil mlin na mestu, kjer je še danes. V očetovi družini je bilo poleg treh deklet kar šest fantov in trije so bili mlinarji. Tudi danes so trije mlinarji, poleg Vladimirja še sin Daniel in vnuk Niko. V mlinu je slišati le rahlo brnenje mlinov in smeh iz trgovine, kjer si stranke podajajo kljuko in čestitajo nagrajencu, ki mu ne bi nihče prisodil 86 let.

Živahen in nasmejan sogovornik najprej ponudi ogled mlina in se po lesenih stopnicah poskočno povzpne v prvo nadstropje, kjer se okrepi vonj po lesu in moki. Pokaže laboratorij, kjer preverjajo kakovost moke, na računalniških zaslonih pa spremljajo proizvodnjo in zaloge. Ali pride tudi do razlik v kakovosti, ga vprašam. Dosti je odvisno od predelave in kako je žito skladiščeno doma. Če žito ne ustreza merilom, ga ne sprejmejo v mlin.

Zazvoni telefon, prijazno odgovarja in deli navodila, sin Daniel pa nadaljuje vodstvo proti vrhu, kjer brnijo mlini. Vsi računalniško vodeni, da ne pride do napak, do grama natančno izmerjene količine zrnja, ki so ga vsuli vanje, in moke, ki jo po tekočem traku polnijo v vreče in jih robot natančno zlaga na palete. Za trenutek postojiva na mostovžu zunaj in pogledava v vrtoglavo globino, kjer brnijo gradbeni stroji. Gradijo skladišča za zrnje, ki ga kmetje pripeljejo v mletje in ga je treba ločiti glede na kakovost.

Dobri stari časi

Vladimir Korošec je začel kot vajenec, napredoval v pomočnika in leta 1956 opravil mojstrski izpit, da je lahko odprl obrt. Mlin, ki je bil nacionaliziran, je do leta 1959 vzel v najem in ga naslednje leto odkupil. Uradno ni smel imeti več kot dveh zaposlenih. »Včasih je bilo tako, da je vsak kmet pripeljal nekaj vreč zrnja, ki smo ga zmleli, vreče napolnili z moko, ki jo je odpeljal. Zmogljivost mlina je bila velika, a veliko manjša kot zdaj. Delo je bilo težje, vse je bilo treba opraviti ročno, tudi 60 kilogramov težke vreče smo nakladali na vozove. Mleli smo še ponoči in nihče se ni obregnil ob dolžino delovnika,« pove sogovornik.

Takole je mlin izgledal leta 1946.

»Takrat so si ljudje v mlinu izmenjavali novice in seveda tudi čenče. Ob krstu, poroki, smrti so prišli mlet zrnje, ker so potrebovali moko. Tudi po deset ur so čakali in se pogovarjali. Včasih so se tudi spričkali. Fantje iz vasi, moja generacija, smo se velikokrat dobili v mlinu. Nekdo je prinesel domačo klobaso, drugi pijačo, če se je komu kaj pokvarilo, so takoj prišli pomagat. Tu sem imel posteljo in večkrat prespal, tudi žena je veliko delala v mlinu. Takrat nismo gledali na uro, ko je bilo delo, smo delali.«

Pravzaprav je Vladimir vse življenje trdo delal. »Pri hiši smo imeli živino, vinograd, njive … Pijem, kolikor mi diši, kadil nisem nikoli, jem zdravo domačo hrano, moj najljubši kruh je rženi kruh. Žena in snaha ga še vedno pečeta v krušni peči. Tudi zdaj še delamo kdaj ponoči, vendar le domači. Vseh zaposlenih je enajst. Naši mlinarji so vsi ostali pri nas – trije so tu 20, 30 let. Trudimo se, da se dobro počutijo. Imamo res dober kolektiv, dobro se razumemo med sabo, vsak zgrabi za katero koli delo, ko je treba. Pred desetletjem sem vodenje podjetja predal sinu Danielu in s tem nisem imel težav. Treba se je poslušati in slišati.«

Zabovci in Markovci slovijo kot domovina kurenta ali koranta, kot mu pravijo domačini. »Uh, uh, kolikokrat smo šli v kurentijo. Če nisi bil kurent, se nisi mogel poročiti. Fantje smo si šivali kurentije v mlinu. Vsak svojo kapo, niso bile vse enake. Zjutraj smo se ob določeni uri odpravili po vasi in ljudje so rekli, zdaj grejo Zabovci. Dva dni smo hodili okoli. Seveda smo se fantje kdaj tudi zgrabili zaradi deklet. Ampak že če si kupil kurentijo ali pa samo zvonec v drugi vasi, je bilo joj. Tudi žena se je rada našemila v različne šeme, jaz pa vedno samo v kurenta. Sin in vnuk pa nista šla po mojih stopinjah,« pravi, in zdi se mi, da je to rekel z rahlim obžalovanjem. Doda še, da kurenti obvezno vsako leto pridejo k njim.

Naložbe so stalnica

Mlin nenehno obnavljajo, dograjujejo in modernizirajo, pred četrt stoletja pa so dejavnost razširili s trgovino in gostinstvom. Na leto ustvarijo štiri milijone evrov dohodkov ter do 400 tisoč evrov dobička. Največji problem so neplačniki in birokracija.

Včasih je bil to kmečki mlin, kot še piše na Vladimirjevem delovnem plašču, potem so začeli mleti tudi za večja podjetja. Po osamosvojitvi Slovenije pa se je čez noč spet vse spremenilo, ni bilo lahko. Treba je bilo poiskati kupce, si izboriti svoj del trga. Za kmete manj meljemo, pravi. Zdaj meljejo tako malo rži kot so nekoč pšenice. Takrat so bile strehe krite s slamo, trto so vezali s slamo … vse z rženo slamo, ta je najboljša. Nekoč so kmetje jeseni pripeljali zrnje in imeli moko za vso zimo. Včasih je bil črni kruh za reveže, beli pa za bogate. Zdaj se je tudi to obrnilo, zato meljejo tudi več ajde, ki jo celo uvažajo iz Češke, koruze in pire. Počasi prodirajo tudi na hrvaški in avstrijski trg.

Ali ste še vedno mlinar v starem pomenu besede? »Ne, ne več, zdaj je vse modernizirano, računalniško vodeno, vsako leto se zadeve spreminjajo, drugi način pakiranja, dostave … In zdaj niti šole za mlinarje ni več. V Mariboru je poklicna živilska šola, v vsej Sloveniji ni vpisanega niti enega mlinarja. Odkrito moram povedati, da se zdaj z računalnikom ne mučim več. Še vedno pa se udeležujem sejmov. Lani sva bila s sinom na mednarodnem mlinarskem srečanju v Argentini in Braziliji. Tudi tam so bili pretežno starejši ljudje, bilo je strokovno in tudi naporno, a sem bil strašno zadovoljen. Prej sem še rajši šel na takšna mednarodna srečanja, zdaj pa je vse v angleščini, tako da mi morata vnuk in sin prevajati, z nemščino si ne morem pomagati. Pred tremi leti sva bila z vnukom v Rusiji. Letos bo srečanje na Japonskem, vendar tja ne grem, čeprav me mika, zdaj je na vrsti sin. Prej sem bil tudi zelo aktiven v živilski sekciji obrtnikov v Ljubljani in na Ptuju.«

Takih prizorov pred mlinom ni več videti

Ob vprašanju, koliko svojih vrstnikov sreča na sejmih, se nasmeji: »Malo, malo. Prej sem imel dosti prijateljev, ni mlina od Bonna do Beograda, da ne bi poznal mlinarja. Veliko jih je mlin zaprlo, pomrli so, naslednikov ni in konkurenca je huda. Včasih je bilo to res težaško delo, zdaj pa je zahtevnejše. Malih kmetov ni več, ker se jim ne izplača, nekaj večjih je, tehnologija pridelave pšenice se je spremenila. Saj ste videli, da smo sredi naložbe v skladišča, ker potrebujemo več prostora. V 24 urah zmeljemo 80 ton pšenice in 40 ton koruze, toliko je je treba dnevno skladiščiti. Moka mora vsaj deset dni odležati, taka je za peko boljša,« zaključi najstarejši obrtnik.

Besedilo: Nevenka Dobljekar


Vaši komentarji


© 2018 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media