Razmišljati zdravo. Samo to?
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Knjiga Gerotranscendenca: razvojna teorija o dobrem staranju švedskega sociologa dr. Larsa Tornstama prinaša svež veter na področje vede o staranju, obenem pa avtor duhovito razpira številne razprave/teorije s področja gerontologije in jih postavlja pod vprašaj. Po mnenju recenzentke dr. Alenke Švab je koristna za strokovno javnost s področja gerontologije in podobnih področij ter oblikovalce javnih politik, v prvi vrsti socialne, družinske in zdravstvene politike, ne nazadnje pa tudi za širšo javnost.
Svojo teorijo o gerotranscendenci Tornstam ilustrira in podkrepi z empiričnimi raziskavami, izjavami posameznic in posameznikov, ki so sodelovali v pogovorih na temo, kaj se je po srednjih letih spremenilo, če se je. Petdeset sogovornikov, starih od 52 do 97 let, je razmišljalo o svojem življenju desetletja nazaj in danes, ko so »zapustili« srednja leta. Njihove izjave bralca zlahka spodbudijo k samorefleksiji in razmisleku o njegovi življenjski poti.
Knjiga Gerotranscendenca (v prevodu Tomaža Gerdine jo je izdal OPRO, zavod za aplikativne študije) prinaša v slovenski prostor nov način razmišljanja o starosti in staranju, zato je pomembna obogatitev znanja s področja sociologije starosti in staranja ter gerontologije. Avtor izhaja iz kritike obstoječega prevladujočega gerontološkega ter tudi širšega družbenega razumevanja staranja in starosti ter utemeljuje potrebo po novi teoriji, ki se bo umaknila od negativnega in monolitnega dojemanja starosti, staranja in starih ljudi. Po njegovem mnenju ta prepričanja niso nič drugega kot projekcija točno določenih vrednot. Tako s kritične distance na primer postavi pod vprašaj koncept »uspešnega« staranja, za katerega pokaže, da je pristranski, in poudarja, da prav ta koncept promovira predvsem »belca srednjih let, pripadnika srednjega razreda, ki v kontekstu zahodne kulture promovira vrednote produktivnosti in uspešnosti, individualnosti in neodvisnosti ipd.«.
Odzivi na Tornstamovo delo – v evropskem prostoru je bilo in je še vedno deležno velike pozornosti – so zelo različni: od izrazito pozitivnih do izrazito kritičnih. Delo upravičeno kritizira normativnost prevladujočih pristopov (teoretskih, strokovnih) k procesu staranja, ki izhajajo iz »aktivnosti, produktivnosti, učinkovitosti, individualnosti, neodvisnosti, 'stvarnega' pogleda na svet«. Vse to sili v nenehno aktivnost in tekmovanje, ljudi, ko temu ne morejo več slediti, navdaja z občutki krivde, kar lahko, opozarja avtor, »povzroči stvarni sindrom družbenega zloma«. Tornstam, kot pravi dr. Metka Mencin Čeplak, zagovarja tezo, da je »umik« naraven proces, poseben stadij, ki vrh doseže z gerotranscendenco (postati moder), čeprav ga prevladujoči pristopi obravnavajo kot družbeno vsiljen proces. Meni, da človeka do tega stadija vodi naravna težnja. Zanimivo je njeno opažanje, da avtor spregleda razlike v družbenih realnostih posameznic in posameznikov, vključno z razlikami v njihovem socialno-ekonomskem oz. razrednem statusu. Nekdo, ki ne more več skrbeti sam zase, ki nima ne materialnih ne socialnih ne kulturnih sredstev, da bi si priskrbel ustrezno pomoč, si tudi z reinterpretacijo sebe in sveta ne more zagotoviti prijetnega staranja.
Naj zaključimo z duhovitim kritično-ironičnim odlomkom iz kolumne Svetlane Makarovič, ki je tesno povezan z obravnavo tematike o gerotranscendenci.
Res je, da v deželi slovenceljski skoraj ne moreš več narediti koraka, ne da bi ponevedoma pohodil kakšno vrednoto. Ampak še zmeraj velja, da je največja vrednota – razen seveda življenja, ki je itak tralala sveto – ljubo zdravje. Zato je treba živeti zdravo. Jesti zdravo. Dihati zdravo. Razmišljati zdravo. Torej, živeti zdravo naj nam bo v veselje in ponos. Tisoči modrih mož in žena vedo povedati, kaj je zdravo in kaj ne. Vsi pa so si edini v tem, da je od vsega najbolj nezdravo kajenje, še zlasti tisto pasivno, od katerega ljudje množično umirajo, saj že ena sama cigareta pokonča na stotine nedolžnih prisotnih nekadilcev, a jih ni škoda? Ko bi lahko še dolgo dolgo živeli, dihali čisti zrak okoli nas, s slastjo jedli sojine kalčke in juhice iz travniške kislice. V ranem jutru, še preden zlato sonce vstane, bi stekel bosonogi nekadilec po rosnem travniku, kajti to je menda čez vse zdravo, au, prekleta čebela! Ampak tudi čebelji pik je zdrav, proti revmatizmu pomaga. Potem telovadba. O, kako je zdrava. Razgibavanje, raztezanje, sproščanje, to te ohrani mladega in čilega, pa tudi če si že tako star, da te razgibava edino še parkinson. Na vsakem koraku te kdo poučuje, kako moraš živeti, da boš zdrav postal in zdrav ostal, na zunaj in na znotraj.
Zavod OPRO vsak mesec povabi poznavalce posamezne problematike v sklopu socialne gerontologije v Center kulture Španski borci v Ljubljani na okroglo mizo o neodgovorjenih vprašanjih o skrbi za stare ljudi. Januarja se bodo posvetili univerzalnemu temeljnemu dohodku in njegovemu vplivu na ekonomski položaj družbe.
