Bosna – dežela skrajno gostoljubnih ljudi

Prosti čas | jan. '18

Dobro založena tržnica v Veliki Kladuši

V mošeji nedaleč od Bihaća je zakrita ženska čistila preproge. »Gospa, ali smem vstopiti? Nisem muslimanka, toda rada bi si ogledala džamijo.« Prav razveselila se me je in mi razkazala vse prostore mošeje. Molilnico, z računalniki opremljeno učilnico, celo kuhinjo, kjer kuhajo, se družijo in posedajo verniki zlasti v prazničnih dneh. »Kako živite?« sem jo vprašala, saj je nad mošejo na hribčku stala pravoslavna cerkev. »Pri nas živimo tako, kot da se ni nič zgodilo. Tudi družimo se. Tako pač je danes.«

V Bosni se vam ne bo zgodilo, da bi v zakotni vasi dvignili roko v pozdrav, ženica pa bi vas pogledala z nezaupljivim, kaj bi pa ta rad od mene. Ljudje tam zelo radi pozdravijo ali odzdravijo. Če boste fotografirali, vas bodo prosili, da fotografirate še njih. Radi pozirajo. Radi se zapletejo v pogovor. In radi ... pretiravajo. To je treba vzeti v zakup.

Slovenci že nekaj let množično obiskujemo Veliko Kladušo, le tri ure vožnje iz Ljubljane potrebujemo, saj je takoj za hrvaško-bosansko mejo. Leta 2017 je minilo 30 let od izbruha afere, ki je stresla vso Jugoslavijo: takratni prehrambni gigant Agrokomerc je izdal za okoli 400 milijonov menic brez kritja pri 63 jugoslovanskih bankah. Ob tej aferi je marsikdo namigoval na (srbsko) zaroto, saj naj bi številna jugoslovanska podjetja tedaj poslovala na povsem enak način. Dejstvo je, da je izbruh afere pomenil zaton Agrokomerca, njegov prvi mož Fikret Abdić pa je bil zaprt. Zdaj pa je celo župan in ... obožujejo ga.

Zapuščena avtobusna postaja v Veliki Kladuši

Če je nekdaj samo Agrokomerc zaposloval 13.600 ljudi, pa jih je danes v vsej Kladuši zaposlenih le 3.000. Ostali so ali brez službe ali na »začasnem delu v tujini«. In to se opazi. Najprej po tem, koliko lokalov je zaprtih. In praznih. In koliko hiš se prodaja!

Originali za malo denarja

Slovenci hodimo v Veliko Kladušo na tržnico. A to ni klasična živilska tržnica, pač pa tiste vrste, kjer na zasilnih stojnicah, pokritimi s ponjavami, prodajajo same »originale« za malo denarja. Obleke, posodo, preproge, igrače, tehnični material pa tudi fižol, paprike in zeljnate glave. Vse skupaj deluje kot ogromen kramarski sejem, toda cene so res nizke, zato ni čudno, da v bosanskem tisku občasno pišejo, da so Bihać, Cazin in Velika Kladuša za Slovence in Hrvate novi Ponte Rosso. Tržnica je odprta tudi ob nedeljah dopoldne. Čevapčiči so odlični, jagnje še boljše. In še to, čeprav imajo v Bosni in Hercegovini konvertibilne bosanske marke, lahko plačujete tudi z evri. Celo v trafikah.

Za prečkanje meje med Hrvaško in Bosno in Hercegovino morate imeti le osebno izkaznico, pokazati pa boste morali tudi zeleno karto za vozilo. Mejni prehod je urejen, kolone so načeloma kratke, najočitnejši znak, da vstopamo v Bosno in Hercegovino, pa so potepuški psi. A to nikakor niso psi, ki bi se zaganjali v človeka. Če le lahko, stisnejo rep med noge in se umaknejo. Praviloma so tako lepi, da bi človek kakega odnesel domov. Toda nikar! Tega se seveda ne sme brez ustreznih dokumentov, sicer pa veterinarji pravijo, da ti psi niso »domače živali« in da so z njimi lahko velike težave pri vzgoji.

Videz kaosa vara

Avtomobilski kaos

Sprehod po Bosni in Hercegovini je za Slovence lahko že čista eksotika. Pozabili smo že, kako zakajeni so lahko lokali. Tam kadilcev še ne preganjajo niti iz restavracij. Zlahka navežemo stik z ljudmi, pri čemer bode v oči, kako slabe zobe ima velika večina. Tudi veliko mladih je brez njih. Zobje so nadstandard, ki si ga ne morejo privoščiti niti tisti s službami. Služb pa je zelo zelo malo. »Živimo zelo težko. S svojo pokojnino podpiram svoji hčerki, obe imata fakulteto. Nikoli še nista dobili službe. Ena je učiteljica in zdaj se šola za bolničarko, kajti v Nemčiji bo lahko s to izobrazbo dobila službo. Pri nas v Bihaću sta pri čisto vsaki družini vsaj eden ali dva, ki delata v tujini. In tisti vzdržujejo vso družino.«

»Pozdravljeni, Slovenci!« nam je skoraj v objem padel možakar, ki je čakal na avtobus, da ga odpelje nazaj na delo v Sloveniji. Srečen je, saj kot cenjeni varilec pri nas zasluži 1200 evrov. To je ogromno denarja, saj hiše v njegovi vasi prodajajo že za 12.000 evrov. In prodaja se vsaka peta. Resnično je to videti strašljivo. V nekaterih krajih zahodne Bosne sta se odselili tudi dve tretjini prebivalstva.

Iz Velike Kladuše je do Bihaća le 55 kilometrov. Cesta je prijetna, s pejsaži, ki spominjajo na naše Kozjansko. V Bihaću, mestu na Uni, lahko zelo poceni prespimo. Recimo za 22 evrov za dva v sterilno čistem apartmaju Aida, ki ga oddaja zelo prijazna gospa. »Lepo se namestite, jaz pa grem po kolače in kavo.« Povabila je v svojo dnevno sobo. Postregla je še s sokom. S piškoti ... »Bi pokusili moj domači jogurt?« To je ta Bosna, dežela skrajno gostoljubnih ljudi.

Po drugi strani pa je treba biti previden na cesti. Pa ne le zato, ker se zdi, da je smerokaz tam prepovedano uporabiti, pač pa zato, ker videz kaosa tako zelo vara. Nujno je voziti po omejitvah in se strogo držati pravil. Kajti na cesti je zelo veliko policijskih kontrol, v večjih krajih imajo tudi mestno redarstvo. Lisice so sicer predpotopne, toda služijo namenu. Domačina seveda ne bodo nadlegovali, prišleka pa. Ne dajte jim povoda! In ja, podkupnine so policistom očitno nekaj najbolj normalnega. »Daj mi v avto,« je rekel policist, ki mi je očital prehitevanje kolone (dveh avtomobilov hkrati). Koliko naj dam, seveda ni povedal …

Sicer pa je Slovencem denar za vsakdanje potrebe v Bosni že skoraj težko zapraviti. Kajti ni velikih modernih trgovin, lepih restavracij tudi ne, kava stane v bifejih največ pol evra, tortica 25 centov, pleskavica od enega do dveh evrov … V Bihaću je sicer malce drugače, tam prav tako prodajajo čevlje po 150 evrov, toda Alpinine dajejo tudi na 8 obrokov.

»Imam stanovanje v Bihaću, ki sem ga podedovala, in za noben denar ga ne morem prodati,« mi je povedala gospa, s katero sva se zaklepetali. »Oddajam sobe. Vsi, ki oddajamo sobe, se najbolj bojimo turistov iz Savdske Arabije. Ti so nas preplavili. Vse polno jih je. Kupujejo tudi našo zemljo. Ne znam vam povedati, kakšno razdejanje pustijo za sabo. Ne prhajo se v kadi, ker pravijo, da je tam hudič. Prhajo se kar na tleh v kopalnici, ampak jaz nimam sifona! Na tleh najdem vse polito, pade jim grozdje na tla in potem kar hodijo po njem ...«

Sam center Bihaća ni nič posebnega. Ima nekaj starih blokov, vsako jesen so pred njimi zložene skladovnice drv. Pozimi je mesto kot izumrlo, poleti pa ni dneva, da se ne bi dogajalo kaj zanimivega. V vsakem letnem času je lahko čarobno prisluhniti klicu molitve (5-krat na dan, tudi v času sončnega vzhoda in zahoda) iz tamkajšnje mošeje sredi mesta – džamije Fethija. Prvotno, v 13. stoletju, je bila to katoliška cerkev sv. Antona Padovanskega. Ko pa so v 16. stoletju v Bihać prijezdili Turki, so jo preimenovali v Fethijo, kar v prevodu pomeni osvojena. Zazidali so nekatera okna, dozidali minaret, ohranili pa so gotsko rozeto nad vhodom. Danes velja za enega najlepših sakralnih objektov v Bosni in Hercegovini.

Nacionalni park Una

Bosanska Krupa

Največja turistična zanimivost zahodnega dela Bosne je Nacionalni park Una, ima tudi vzorno urejeno spletno stran: http://nationalpark-una.ba. Prelepa reka daje domačinom možnost za razvoj turizma, raftanje in ribolov sta najbolj priljubljeni disciplini, postrvi pa avtohtona jed v lokalnih gostiščih ob reki. Poleti se v Uni kopajo, takšnih in drugačnih kopališč je veliko. Če se boste po cesti iz Bihaća peljali v smeri Martin Broda, vas bodo lesene table in odcepi ob cesti opominjali na vstopne točke v nacionalni park. Vstopnih točk je več, in sicer so to Gorjevac, Ćukovi, Ćelije, Martin Brod in Lohovo. Turist, ki nima časa na pretek, pa naj si v parku ogleda vsaj najmogočnejši slap, to je »Štrbački buk«. Verjemite, vredno je časa in 3,5 evra, kolikor stane vstopnina. Do slapa vodi vstopna točka 3 – Ćelije: pripeljati se morate v vas Orašac, od tam pa pelje 7,5 km dolga lepa makadamska utrjena cesta do slapu. Dostop je zelo lepo urejen, hoje je lahko le sto metrov, lesene brvi peljejo vzdolž reke in razgledne točke nad reko so osupljive. Voda melje 24 metrov v globino.

Ob Uni se boste peljali skozi majhne vasi in nedvomno vam bodo pozornost vzbudila številna majhna, tako rekoč hišna pokopališča. Toda hišna tudi so! Ta številna pokopališča, običajno ograjena kar z bodečo žico, niso posledica zadnje vojne, pač pa je v teh krajih dolgoletna tradicija, da umrle pokopavajo na domači zemlji. Nekateri nagrobni kamni oziroma nišani so zelo stari, celo več sto let, spet drugi so povsem novi. Domačin mi je povedal, da je to pri njih dovoljeno, da se mu pa ne zdi prav, »da mrtvi ležijo takole med hišami«. Tega nisem videla nikjer drugje po Bosni.

Človek se kmalu nauči prepoznavati, kje živijo pretežno muslimani oziroma Bošnjaki, kje pa Srbi ali Hrvatje. Prve o tem spregovorijo cerkve. Daleč največ je mošej. Vse so bile med vojno poškodovane, če ne porušene do tal. Vse so obnovili, zdaj rastejo celo nove ... V Bosanski Krupi, 30 kilometrov vzhodno od Bihaća, vse tri cerkve stojijo skoraj druga poleg druge: mošeja, pravoslavna in katoliška. Mošeja in katoliška cerkev sta bili med zadnjo vojno močno poškodovani oziroma porušeni, a po koncu vojne so vsi obnavljali vse. Ko so muslimani obnovili svojo, je vse mesto pomagalo graditi katoliško cerkev, saj je v mestu le 15 katoličanov.

Drvar – brez Tita 

Bil je Titov Drvar ... Treba ga je videti, si rečeš, ko si enkrat že tako daleč. Cesta, ki pripelje vanj iz Martin Broda, je čudovita. Zelo ravna, toda popelje visoko nad kanjon reke Une. Globoko pod tabo teče reka, kanjon je dostopen le po vodi. Nikjer ni nobenih hiš, svet je planotast, prekriva ga grmičevje, in ko iz nekakšne zasanjanosti pripelješ v Drvar, je kot bi te kdo polil s hladno vodo. Mesto je podobno mestu duhov. Propadajoče in podirajoče se stavbe, zapuščene ulice, konj, ki se prosto pase, vojašnice na Ulici Titovi so še najbolj podobne smetišču ... beda. Od nekdaj 17.000 prebivalcev jih tam živi le še 7.000. Večinoma Srbi, nekaj 100 je Hrvatov. Mladih ni. Toda pot do Titove pečine, kjer je bil leta 1944 vrhovni vojaški štab, je lepo označena in vstopnino tudi pobirajo. Pečina je le en kilometer oddaljena od centra mesta.

Besedilo in fotografije: Katarina Turnšek


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media