Kjer je leta 1908 padel meteorit 

Zgodbe | jan. '18

ODSTRTE PODOBE – AVČE

Gručasta vas leži v Spodnji Soški dolini na visoki flišni terasi na levem bregu reke Soče pet kilometrov severovzhodno od občinskega središča Kanala. Kraj se je razvil ob izteku globoke tektonske doline potoka Avščka. Domačini so se pred dobrimi sto leti, ko so nastale vse štiri fotografije, preživljali predvsem z živinorejo, pridelovanjem koruze, krompirja in fižola, sadjarstvom ter gojenjem sviloprejk, delali pa so tudi na bohinjski železniški progi, ki so jo pod vasjo (vključno s postajo) dogradili leta 1906. »Tako je v 19. stoletju tu živelo okrog 700, pred prvo svetovno vojno več kot 500 in danes le nekaj več kot 200 prebivalcev. Med svetovnima vojnama je bilo v kraju kar pet gostiln, danes pa ni nobene gostilne in tudi trgovine ne,« ugotavlja 69-letna Alenka Božič, upokojena lektorica in urednica pri Mladinski knjigi, ki po materini strani izvira iz Gašperčičeve hiše v spodnjem delu Avč.

To je na trislikovni razglednici (levo spodaj) leta 1907 upodobil znani ljubljanski fotograf Franc Kunc. V njej je bil namreč avstro-ogrski poštni urad (mimogrede: kraj je pošto dobil leta 1871, 1953 pa so jo ukinili), katerega upravnik je bil sogovorničin ded Rudolf Makarovič. Bil je tudi posestnik in je imel z ženo Karolino enajst otrok, od katerih jih je na objavljeni sliki iz leta 1909 poleg njegove mame Marije pet (Ida, Kazimir, Vika, Mara in Janko). Nada, mama Alenke Božič, se je rodila leta 1914, le malo preden so morali Avčani v begunstvo, saj je bila vas čisto na frontni liniji, tako da so bili na desnem bregu Soče Italijani, na levem pa Avstrijci. Ker so deda Rudolfa vpoklicali v vojsko, je stara mama Karolina ostala sama in se z otroki in taščo zatekla k svoji sestri v Novo mesto. Tam so Marija, Karolina in hčerka Martina umrle, tako da so se po končani vojni otroci razkropili k sorodnikom in se izšolali za razne poklice, najstarejši Mara, Kazimir in Ida pa so se v drugi polovici tridesetih let izselili v Urugvaj. Več članov družine je sodelovalo tudi v tigrovski organizaciji.

Družina avškega poštnega upravnika Rudolfa Makaroviča leta 1909

Trdo življenje Makarovičeve družine

V delno porušeni vasi, ki so jo po podpisu premirja novembra 1918 znova zasedli Italijani, je bila precej poškodovana tudi Makarovičeva hiša, zato jo je ded Rudolf, ki je spet delal na pošti, začel takoj popravljati. Najel je tudi posojilo za obnovo hiše, toda ker ni skrival svoje slovenske narodne pripadnosti, je leta 1923 izgubil službo. A brez rednih dohodkov je le težko vračal posojilo, zato je okrog leta 1935 hiša šla na dražbo in prišla v roke italijanske ustanove ENTE (zavod za preporod kmetijstva treh Benečij), ki je vanjo naselila kmečko družino Biancotto in odprla tudi fašistično gostilno Dopolavoro.

»Mama Nada se je po vrnitvi iz begunstva naselila pri teti v Avčah in se kasneje v trgovini Avčana Alojza Jericija v Tolminu izučila za trgovsko pomočnico. Tu se je družila z mladimi trgovci, dijaki in študenti, med katerimi so bili tudi tigrovci, in že zgodaj začela sodelovati s partizani. Marca leta 1943 je odšla v Severnoprimorski odred, pozneje Gradnikovo brigado. S soborcem Antonom Božičem, s katerim sta se 1947 poročila, sta se sicer poznala že od prej, saj je iz Baške grape prihajal nakupovat v tolminsko manufakturo, kjer je delala. Oktobra 1944 je postala namestnica političnega komisarja inženirsko-tehničnega bataljona 31. divizije. Anton je bil četni komisar 2. bataljona Gradnikove brigade. Po poroki sta službovala na Jesenicah, v Radovljici in nato v Kranju, kjer je mama po rojstvu trojčkov, mojih mlajših bratov Mirana, Zorana in Dragana, leta 1951 ostala doma,« se spominja Alenka Božič in pravi, da so precej uničeno hišo z vrtom v Avčah sredi petdesetih let prejšnjega stoletja dobili nazaj. Nato so jo, predvsem zaradi samskih tet Vike in Dane, dolga leta popravljali, zdaj si jo kot občasno bivališče delijo in zanjo skrbijo otroci.

Nedaleč stran od Makarovičeve hiše je imel svojo podružnico kanalski trgovec Josip Bavdaž (desna spodnja fotografija), ki jo je pozneje vodil njegov bratranec Rudolf Bavdaž, o katerem je avška kronistka Cvetka Mrak zapisala: »Bil je razgledan, napreden in narodno zaveden mož. Od fašističnih oblasti je bil večkrat preganjan in šikaniran, ker ni pristal na poitalijančenje svojega priimka. Ob volitvah leta 1924 so ga fašisti tudi fizično napadli. Med vaščani je bil zelo cenjen, ker jim je vedno pomagal z vsakršnimi nasveti, najbolj potrebnim pa tudi gmotno. Tudi kasneje, med NOB, je izpričal svojo narodno pripadnost. Bil je aktivist OF, veliko je materialno prispeval za partizane, predvsem pa je sodelavcem OF dajal koristne nasvete. Marca 1944 so ga Nemci aretirali in odgnali na prisilno delo. Po vojni je bil prvi poslanec v okrajni skupščini, leta 1947 se je smrtno ponesrečil.« V tej hiši je bila nato najemniška trgovina še do osemdesetih let, pred časom pa jo je kanalska občina obnovila in v njej so zdaj prostori krajevne skupnosti in gasilcev, medtem ko v podstrešnem delu pripravljajo občasne razstave. Družina Bavdaž je imela v Avčah tudi gostilno in opekarno.

Cerkvi sv. Martina in Marije Snežne

Avče leta 1907 s panoramo kraja, pošto v Gašperčičevi hiši (levo) in Bavdaževo trgovino

Na panoramski sliki Avč izstopa enoladijska barokizirana župnijska cerkev sv. Martina, ki ima pravokotno ravno ladjo z gotskim zvezdasto-rebrasto obokanim prezbiterijem in freskami iz okrog leta 1470 ter več zanimivih kamnoseških detajlov. Ko so po prvi svetovni vojni obnavljali cerkev, je oltarno oljno sliko, posvečeno zavetniku sv. Martinu, izdelal slikar Avgust Andrej Bucik, ki se je rodil in umrl v Trstu (1887–1951), a so se njegovi starši tja preselili iz Avč. Po družinskem izročilu Gabrijelčič-Žvokljevih je umetnik pri upodobitvi berača, ki mu sv. Martin nekega mrzlega dne podarja pol svojega plašča, za model uporabil svojega znanca Mirka Gabrijelčiča, po domače Bričevega iz Avč. Podobo konja pa naj bi si izposodil pri Levpljanovih ali Jugovih iz zaselka Avšje, ki so se ukvarjali s prevozništvom. Slikar Bucik se je po triletnem ruskem ujetništvu leta 1919 čez Kitajsko vrnil v domovino, nato veliko potoval po Evropi in Afriki ter živel v Alžiriji, Franciji, Belgiji, Španiji in Italiji. Preživljal se je predvsem kot portretist in ilustrator, pri čemer so njegova posebnost miniaturni portreti na slonovini. Morda je legenda o sv. Martinu, beraču in plašču botrovala tudi ledinskemu poimenovanju strmine pod avško cerkvijo – Pod plaščem. Pri obnovitvenih delih leta 1924 so naleteli na ostanke rimske dobe (novce in nakit), kar potrjuje domnevo, da je naselje verjetno obstajalo že takrat. Bogoslužje v avški cerkvi zdaj opravlja župnik iz Ročinja Jože Mikuš.

Vzhodno nad vaškim jedrom stoji na manjšem pomolu v zaselku Nadavče poznogotska romarska podružnična cerkev Marije Snežne, ki je prvič omenjena leta 1492. Njen prezbiterij je iz leta 1515, iz približno istega časa je baročni marmorni oltar s tremi plastikami, oltarji v ladji so iz 17. stoletja, oltar stebriščnega tipa pa je iz leta 1701. Ostanki figuralne poslikave v ladji so delo Jerneja iz Loke iz okoli leta 1530. Mogočen ločeni zvonik je bil verjetno zgrajen na ostankih nekdanjega rimskega stolpa.

Ko je 31. marca 1908 zjutraj Avčan Janez Kolenc odšel s šestletnim sinom Alojzom na njivo v Movrnov boršt, je ob 8.45 zaslišal pok, ki mu je sledilo žvižganje in šumenje. Po nekaj minutah je videl, kako je na bližnji jablani odlomilo okoli pet centimetrov debelo vejo. »Ker je padec neznanega letečega predmeta izpod neba oba očividca močno prestrašil, nista šla pogledat, kaj se je zarilo v zemljo, ampak sta odšla domov. Šele popoldne istega dne se je Kolenc v spremstvu Matije Šuligoja, Ivančevega Matica, vrnil na kraj padca. V 30 cm globoki luknji sta našla nekaj več kot kilogram težak kos železa. Kolenc ga je v prepričanju, da gre za kos topovske krogle, izročil orožnikom v Ročinju. Izpolniti je moral tudi vprašalnik z vprašanji o okoliščinah padca. Kot najditelj meteorita je dobil tretjino odkupnine, tj. 20 kron, dve tretjini pa sta pripadli lastniku zemljišča Martinu Križniču, Movrnovemu,« je Miran Božič zapisal v monografiji o meteoritu iz Avč, ki sta jo ob stoletnici njegovega padca izdala Športno-kulturno-turistično društvo Avče in Prirodoslovni muzej Slovenije, v njej pa so sodelovali tudi njegova sestra Alenka ter brata Dragan in Zoran. Avški meteorit je sestavljen iz mineralov železa in niklja, ima obliko ledvičke, dolg je 11, širok 8,5 in visok 5 cm, tehta 1230 g, razstavljen pa je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju. Leta 2008 so na kraju padca meteorita postavili spominsko znamenje.

Boris Dolničar           


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media