Formula za spreminjanje sveta
Čeprav je Lojze ležal bolan in je ves čas porabila za nego in sedenje ob njem in za pogovor in za kuhanje, se je odločila, da na tisto delavnico vendarle gre. Saj se bo naučila skuhati vse tiste specialitete, ki jih še ne zna, in bo z njimi še bolj stregla bolnega moža. Vse sta se dogovorila in prepričana je bila, da ne more priti nič vmes in bo zagotovo šla. Zjutraj bosta postorila vse, kar je potrebno, dopoldne je Lojze lahko sam, okoli poldne pride sestra iz zavoda za nego, kosilo mu bo prišla pogret soseda, še preden se bo po kosilu prebudil iz popoldanskega spanja, pa bo Mica, vsaj tako misli, že nazaj doma.
Veselila se je vsega – spremembe, Lojzetovega prijaznega soglasja, tudi svoje močne volje, da se ji sploh ljubi iti od doma – in veselila se je novih znancev na tečaju pa seveda novega znanja, ki ga bo dobila ta dan.
Potem je zvečer začelo snežiti in je snežilo, kot bi cunje trgal vso noč. Ko je sredi noči vstajala in gledala ven, si je rekla: »Saj ga ne more toliko nasuti, da ne bi mogla od doma!« Vendar je bila to slaba tolažba: zjutraj je bil njen avto komaj viden v belem kupu. Malo zgrožena je za hip obstala, potem pa je obula moževe debele nogavice in njegove velike škornje, si oblekla staro vetrovko, poveznila na glavo Lojzetov klobuk in odšla iskat lopate. Tema je še bila, vse hiše so še tiho počivale v nastajajočem jutru, ona pa je zagazila v mehko belino in se z metlico najprej lotila čiščenja strehe. Uf, mrzel je in veliko ga je – takoj ga je imela za rokavom, na strehi pa se ni kaj dosti poznal njen trud.
»Samo toliko ga odmečem, da ga bom lahko peljala! In samo najožjo pot si naredim do ceste, pa bo.«
Sneg je bil zbit in težak in težko ji je šlo. Kje že so tista leta, ko je z otroki veselo tekla ven, da so odmetali vse poti in ves pločnik in naredili iglu in velikanskega sneženega moža z lepim piskrom na glavi in staro metlo v roki! Na travniku nasproti hiše je spodbujala svoje in tuje otroke, da so tekmovali v delanju sneženih mož. In čeprav so imeli v nekem obdobju neke mulce, ki so vsako noč podrli snežake, so jih oni trmasto vsak dan spet naredili. Dokler ni sosedov fant glasno zagrozil mulariji, da bo zdaj on čuval snežene može sosedovih deklic, in gorje tistemu, ki jih bo podrl!
Nekega leta so se spomnili in začeli delati snežene ženičke, ona je imela veselje s tem in je dala otrokom pisane predpasnike in lepe rute, da so jih lahko oblekli – vedno je našla tudi kakšen star cekar, da je bil za torbico. In iglu v kotu dvorišča, kako lepo je bilo gledati skozi okence v notranjost, kjer so se otroci, zaviti v odeje, na stari deski na tleh ob svečki greli s čajem in se počutili eskimsko. Kako je vesela, ko ve, da njenim vnukom tudi delajo igluje, ki si jih je v svoji mladosti kot mlada navdušena mamica izmislila na tem koncu sveta.
Zdaj težko dviga lopato in je vesela, da Lojz še spi in ne ve nič o tem odmetavanju. Da bi le zmogla ...
»Kam pa tako zgodaj?« je kar naenkrat zaslišala dekleta, ki stanujejo v njeni hiši – in takoj za njimi tudi mladega stanovalca. Mladina je vzela lopate v roke in se smeje spoprijela z odmetavanjem. Kako ji je zaigralo srce, ko je to videla! Seveda bi jim rada skuhala dišeč čaj, pa se ji je že mudilo, da ne bo zamudila delavnice.
»Čudoviti ste!« je hvaležno rekla in odhitela v hišo. Zdaj je imela ravno še dovolj časa za prhanje, oblačenje in odhod ... In odpeljala se je – ceste so bile že splužene in videla je, da ne bo zamudila. Vso pot, ko se je vozila proti Gorenjski in videla ljudi z lopatami, je s hvaležnostjo mislila na svoje mlade stanovalce, ki so prišli delat, kar ni njihovo delo. Ki so s svojo mlado močjo mimogrede in veselo naredili tisto, kar je bilo zanjo tako težko. Pa govorijo nekaj čez mlade, kako da so in kako da niso. Ona nikoli nima občutka, da bi se bilo treba kaj pritoževati čez mladino.
Ko se je zvečer vrnila domov in videla res popolnoma očiščeno dvorišče, ji je spet zaigralo srce. Povedati moram nergaškim starcem, da je mladina krasna! Prijazna in pridna in vse vidi in ljubeče pomaga – prostovoljno in brez besed. Že kar zamislila si je lahko, kakšne ugovore bo slišala, pa bo vendar vsem povedala svojo dobro izkušnjo. Morda bi morali vsi vedno iskati lepe reči, ki jih je vredno govoriti – in nikoli kritizirati, ne pa napihovati slabih izkušenj kot balone – samo lepe reči je treba povedati tisočkrat, da se bodo tisočkrat ponovile!
Odločila se je, da bo v tem letu pri vseh ljudeh iskala samo lepe lastnosti in kar naprej govorila o njih vsepovsod in na ves glas. Hvalila bo ljudi za vsako vredno stvar. Tako bo ta svet neopazno postajal vedno lepši in lepši, kajti pohvala človeka žene, da bi jo slišal še večkrat – in spet delal lepe reči ...
Nasmehnila se je, kajti morda je pa našla formulo za spreminjanje sveta. Dobro je poskusiti!
