Med glasbo in športom

Zgodbe | jan. '18

Glasba in šport sta rdeča nit družine Barun. Glasba zaznamuje vnukinjo Ano, ki študira džezovsko petje v Gradcu, Anina mamica Lili poje v skupini Mezzo, babica Rajka in dedek Tomo pa v pevski skupini Hrvaškega kulturnega društva. S športom se ukvarja vnuk Jakob, ki je član mladinske atletske reprezentance, prav tako sta tudi hčerki Lili in Željka še vedno športnici po duši. Željkina hči Sara pa združuje oboje: tako kot nekoč teta in mamica igra odbojko in tudi kitaro.

Tomo Barun je odšel iz rodnega Lusniča pri Livnu po končani srednji farmacevtski šoli. Leta 1965 je iz Bosne – na meji s Hrvaško pod Dinaro – prišel v Novo mesto, kjer je dobil tako želeno službo. V Krki, tovarni zdravil, ki se je takrat pospešeno razvijala in je potrebovala nov kader, je bil že zaposlen njegov prijatelj Toni Kučera. To je bila olajševalna okoliščina, saj mlademu fantu ni bilo enostavno oditi od doma.

Rajka Barun pa izhaja iz Hrvaškega Zagorja. Tovarna, v kateri je delala, je šla v stečaj – za takratne čase je bil to redek dogodek. Država je poskrbela, da je nekaj mesecev še prejemala plačo, vmes pa je iskala novo delo. Na isti dan je dobila dve ugodni ponudbi, odločila pa se je za Krko. Tudi njena sošolka je bila že zaposlena v Sloveniji, kar je Rajki seveda olajšalo odločitev.

In tako sta se mlada človeka našla v istem podjetju – Rajka v analitiki, Tomo v proizvodnji. Kako se je spletla njuna ljubezen, nista povedala, njuni takratni sodelavci in prijatelji pa vedo, da je Tomo v odmoru ob kavici Rajki »šlogal« in ji povedal, da bo v Novem mestu doživela veliko ljubezen … Takrat sta se še vikala in nagovarjal jo je z gospodična. Tomo se spomni odličnih domačih kremnih rezin, ki jih je Rajka prinesla v službo. Naredila jih je sicer njena mama, toda ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je bilo jasno, da tako izvrstno peče in kuha tudi Rajka. Mlad par je bil v obeh družinah toplo sprejet.

Hiša – stičišče sorodstva

Ustvarila sta si svoj dom in hčerki učila hrvaškega jezika, toda deklici sta vztrajali pri slovenščini. »Ko smo se peljali na obisk na Hrvaško ali v Bosno, sta na zadnjih sedežih glasno klepetali, pa sem jima rekel, da slovenščina velja do meje, potem pa naj bi slišal hrvaščino. Takoj čez mejo sta skoraj utihnili oziroma sta si le še šepetali, seveda po slovensko.« Tudi Rajkina starša, ki sta bila bliže Novemu mestu, sta se jima prilagodila in se naučila nekaj slovenskih besed. Pogosto sta priskočila na pomoč, ko sta Tomo in Rajka zidala hišo. Ko pa je bila sezidana, je bila stičišče bratov in sester ter drugih sorodnikov družine Barun, saj je Novo mesto povezovalna točka na poti med Bosno in drugimi evropskimi državami, kjer je živelo nekaj sorodnikov. Tudi zato je bilo začetno domotožje pozabljeno. Tomo je bil sprva prepričan, da je prišel v Slovenijo le začasno, in sicer do služenja vojske, a je ostal za vedno. »Dokler sva imela starše, smo velikokrat odšli na obisk. Zdaj se obiskujemo redkeje, smo pa še vedno zelo povezani,« pravi Rajka. Po mamini smrti je Rajka skrbela za očeta, ki mu je bilo v Novem mestu prav lepo. Rajkina sestra je namreč zelo obremenjena, saj pomaga hčerki, ki ima invalidna otroka. Zanosila je z biomedicinsko pomočjo, ob porodu trojčkov pa ti niso imeli dovolj kisika – ena deklica je popolnoma zdrava, druga je gibalno ovirana, zato jo zdaj, ko je študentka, vozijo na predavanja v Zagreb, sin pa je popoln invalid. Zgodba, ki presune.

V družini Barun pa je bilo devet bratov in dve sestri. Starši so poskrbeli, da so vsi prišli do dobre izobrazbe, kasneje pa so se razpršili po svetu. To tradicijo nadaljujejo njihovi otroci. Tomova najmlajša sestra, ki je zdravnica, ima tri otroke in vsi trije so v tujini: na Švedskem je sin, ki je končal dve fakulteti, na Nizozemskem, v deželi sodobnega plesa, živi sin – plesalec, hčerka pa je v ZDA.

Hrvaško kulturno društvo

Leta 1992 sta bila Tomo in Rajka med ustanovnimi člani Hrvaškega kulturnega društva: »Začeli smo z velikim navdušenjem in na začetku smo imeli kar 300 članov. Organizirali smo številne dejavnosti – od šaha, do literarne, glasbene, športne in še katere sekcije. Z leti pa se je število bistveno zmanjšalo.« Še vedno pa deluje njihova vokalna skupina, imenovana Hrvaški Pleter, ki jo vodi Ivanka Ivančec. Pogosto nastopajo, negujejo pa predvsem hrvaške ljudske pesmi iz vseh njihovih pokrajin – od Zagorja do Dalmacije. »Naš zborček se je razvil ob cerkvenem petju, saj imamo maše v hrvaškem jeziku v kapiteljski cerkvi. Prepevanje v zboru in negovanje naše pesmi pa nas vse zelo razveseljuje,« pripoveduje Tomo Barun. Ponosno pove, da je z njimi nastopila tudi vnukinja Ana.

Hrvaško kulturno društvo ima svoje prostore in tako tudi pogoje, da krepi svoje kulturno izročilo in povezovalno vlogo med člani. Tomo in Rajka Barun sta med najaktivnejšimi člani in prisotna na vseh dogodkih, kjer se lahko predstavijo s pesmijo, plesi ali pa njihovo kulinariko.

Lili in Željka

Obe hčerki se radi spominjata počitnic v Zagorju, od vseh dobrot, ki sta jih bili deležni, pa se jima je zapisala v spomin prav posebna jed, ki je danes ni več mogoče najti – babica je na čebuli in česnu prepražila kokošjo kri z jetrci, papriko in krompirjem. Obe sta bili telovadki pri legendarni in strogi trenerki Ruži, zato sta šli včasih na treninge tudi s cmokom v grlu. Pri njih doma ni bilo popuščanja, vztrajati je bilo treba do konca. Lili pravi, da je bil pri tem še zlasti zahteven oče Tomo, ki pa se je kasneje – zaradi vnukov – precej zmehčal. Sta pa dekleti lažje dosegli svoje pri mamici, ki je tudi njuna prijateljica.

Kasneje sta se obe usmerili v odbojko, Željka jo je resno trenirala vso srednjo šolo, Lili pa še kot študentka in kasneje kot učiteljica – vse do 26. leta. Ves ta čas njen lepi glas ni prišel do izraza, sta pa z možem hčerko Ano vpisala v glasbeni vrtec in kasneje v glasbeno šolo h klavirju. Takrat je učiteljica klavirja povabila Lili, da se pridruži pevskemu zboru MePZ Novo mesto, zdaj pa poje v vokalni skupini Mezzo. Lili je profesorica razrednega pouka in v svojem poklicu uživa. Že kot majhna se je najraje igrala učiteljico, po gimnaziji pa se je kljub temu vpisala na študij ekonomije. Toda kmalu je ugotovila, da jo srce vodi drugam. Zato je tudi razumela Ano, ki se je po študiju muzikologije raje odločila za študij džezovskega petja. Sprejemni izpit je opravila tako v Amsterdamu kot Gradcu, odločila pa se je za Avstrijo, ker je tako bliže domu in Ljubljani, ki jo ima Ana zelo rada. Sin Jakob je gimnazijec in športnik – je član slovenske mladinske reprezentance v teku na srednje in dolge proge. Tako so mamini talenti porazdeljeni med oba otroka.

Željka pa je šla po poklicni poti mame in očeta. Zaposlena je v Krki, ki spodbuja zaposlene k športnim dejavnostim. Njena hčerka Sara, ki je tudi gimnazijka, pa imam mamin in tetin talent za odbojko. Odbojko je zamenjala za tenis, ki ga je igrala tudi skupaj z mamico. Je pa v Sari tudi veliko glasbenega talenta, saj igra kitaro.  

»Još« in »še«

Rajka in Tomo sta že kar nekaj let upokojena in zdaj imata končno več časa zase. »Vse življenje smo samo delali, gradili, obnavljali, zdaj pa se končno posvečava tudi drug drugemu in hčerkama, še zlasti pa vnukom,« pravi Rajka. Spomni se, kako je pela prvi vnukinji Ani; takoj ko je obmolknila, je Ana protestirala in ponavljala »ajš«. Rajka je ugotovila, da je v tej besedi združila »još« in »še«. Sicer pa pri družini Barun pravijo, da so vsi skupaj začeli dokaj pozno peti. Z leti je vsak našel svoj pevski kotiček in zdaj je glasba pri njih zares doma – vse od hrvaških in slovenskih ljudskih do popevk in džeza. Tako bogat kot je njihov glasbeni repertoar, je bogata tudi njihova kulinarika – Ana v vseh intervjujih omenja, kaj vse njena babi kuha in peče, zdaj pa tudi sama že pripravlja zagorske štruklje in še kaj.

Rajka nam je zaupala dva recepta:

Karamelna pita

Testo (za tri plasti velikosti 25 cm x 38 cm):

14 dag masti

20 dag sladkorja

2 jajci

8 do 10 žlic mleka

60 dag moke

1 pecilni prašek

Nadev:

50 dag sladkorja in 1 dl vode

8 velikih žlic ostre moke

10 dag margarine ali masla

1 l mleka

Priprava: Vodo in sladkor pražimo, dokler se sladkor ne karamelizira, dodamo moko, raztopljeno v maslu, in preostanek mleka ter kuhamo 20 minut ob stalnem mešanju. V vročo kremo dodamo maslo ali margarino.

Namažemo posamezno plast testa in pito premažemo z glazuro, ki jo pripravimo tako, da 10 dag čokolade raztopimo v 7 dag masla in mešamo nad soparo. Pito razrežemo naslednji dan, ko se testo med nadevi omehča.

Zagorska bučnica

Vlečeno testo:

500 g gladke moke

100 g ostre moke

0,5 dl olja

ščepec soli

3 dl mlačne vode

Nadev:

300 g naribanih buč

500 g skute

3 dl kisle smetane

3 žlice olja

(sladkor po želji)

Priprava: Naribane buče malo posolimo in pustimo stati, nato jih odcedimo. Vse sestavine za nadev zmešamo skupaj in ga namažemo na pripravljeno vlečeno testo. Testo s pomočjo prta zvijemo in ga zložimo v naoljen pekač. Zavitek premažemo še z 2 žlicama olja in ½ dl kisle smetane in pečemo pri 180 stopinjah 40 do 45 minut.

Besedilo in fotografija: Lidija Jež