Vozi nas vlak v daljave
Marsikdo se še spomni pesmi Marjane Deržaj o vlaku, ki naj bi nas peljal v srečno prihodnost, drugi pa pesnitve Franceta Prešerna in njegove »železne ceste«. V obeh pesnitvah nas je njuno sporočilo spodbujalo k prizadevanju za lepšo prihodnost, nas navdajalo z optimizmom, verovanjem, da lahko dosežemo, kar si želimo. Žal se v resničnem življenju naša pričakovanja prepogosto ne uresničijo.
Pred 150 leti so brez velikih svečanosti praznovali zgraditev železniške proge med Dunajem in Trstom, čeprav je njena graditev pomenila resnično vključitev slovenskega narodnega prostora v najrazvitejši del takratne Evrope. Z graditvijo železnice se je v temeljih spremenila tudi družbena struktura takratne zapečkarske klerikalno zamejene dežele, ki jo je desetletja kasneje nekoliko prebudilo svobodoljubno sporočilo Cankarjevih »hlapcev«. Žal ni zaleglo. V Aleksandrovi kraljevini je bil slovenski jezik le »plemenski«, na železniških postajah so bili napisi tudi v cirilici. To se je ohranilo celo nekaj let po osvoboditvi leta 1945. No, potem ko je eden od takratnih slovenskih funkcionarjev videl ta nesmisel, je ukazal, da se ta »dvojezičnost« ukine.
V povojnem času so veljaki sprejemali tudi zelo neumne odločitve, med drugim so zaradi kdo ve kakšnih utemeljitev ukinjali tudi železniške proge. Ampak takšna je vsakokratna oblast, tudi današnja. Tista, ki je razgrajevala železniške tire med Jesenicami in Ratečami ali Velenjem in Dravogradom, se je sklicevala na »bratstvo in enotnost«, danes pa na kapitalski donos, ki naj ga zagotovi železniška infrastruktura. Marija Terezija se s takimi zagonetkami zagotovo ni obremenjevala. Njen temeljni cilj je pač bil povezati Dunaj s Trstom, ki je bil v tistem času za monarhijo najpomembnejše pomorsko pristanišče.
Danes je v Sloveniji vse drugače. Najprej se zaradi ideoloških razprtij ne zmoremo dogovoriti, kaj je pravzaprav za to državo in narod najpomembnejše. Radi bi obudili razpoloženje izpred 25 let, ko so domala vsi hoteli na samostojno pot. Zdaj te skupne želje ni več, ukradli so nam jo preračunljivi politikanti, ki se sicer sklicujejo na naše vrednote, v resnici pa jim gre samo za osebne koristi. Državljani smo to sprenevedanje v velikem številu prepoznali, in to je eden glavnih razlogov, da politikom – ne glede na to, za koga se razglašajo – ne zaupamo. In v tem je bistvo težave. Državljani bi morali zaupati v verodostojnost voditeljev, ki jih izvolimo na volitvah, spoštovati bi morali odločitve oblasti, ki je prisegla, da bo vladala v imenu ljudstva. Težava je v tem, da jo v njenem vsakdanjem ravnanju prepogosto »zalotimo«, da svojih obljub ne izpolnjuje.
V utemeljitvah, zakaj mora oblast odločiti tako, ne drugače, je pogosto slišati, da gre za »za zaveze Evropski komisiji«. Tako je bilo, ko je šlo za spremembo ustave z določilom o fiskalni omejitvi proračuna, dokapitalizaciji in privatizaciji bank, napotitvi enot slovenske vojske v mednarodne misije, neodzivanje Evropske unije v zvezi s številnimi kriznimi razmerami po svetu, prilagajanje multinacionalkam pri sklepanju naddržavnih pogodb, skrivanju kapitalskih dobičkov v bančnih oazah …
Pravijo, da si prizadevamo vstopiti v evropski vlak, ki ga bosta vodili Francija in Nemčija. Ta vlak bo zagotovo vozil hitreje, kot vozijo vlaki po naših železnicah. V nekdanji skupni državi, ki smo jo relativno uspešno zapustili, si je takratno vodstvo zelo prizadevalo za enoten in učinkovit železniški sistem. Kot vemo, ta projekt ni uspel, saj so v Dobovi morali zamenjati lokomotive, ker sistem slovenskih železnic ni imel enakega omrežja. In še nekaj v zvezi z železnicami. Takrat ko so na ljubljanski železniški postaji objavili, da je mednarodni vlak od Skopja do Ljubljane »pridelal« 600 minut zamude, je bilo vsakomur jasno, da gre država »v maloro«. Tam, kjer železnica ne deluje, je namreč tudi država v razsulu.
