Dolgoživa družba prinaša umiritev

jan. '19

Po stoletju rasti, hitrega tehnološkega razvoja in trošenja potrebujemo umiritev. Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, ki pripada baby boom generaciji, pravi, da je dolgoživa družba znanilec nove kakovosti življenja. Na Fakulteti za družbene vede je na noge postavila predmet socialna psihologija in ustanovila ter vodila Center za socialno psihologijo, s sodelavkami in sodelavci pa je v zadnjih dvajsetih letih objavila tudi številne študije s področja mladine, družine, odraščanja in vsakdanjega življenja v Sloveniji in izdala več knjig. Zadnja med njimi je izšla lani z naslovom Zasebno in politično: Kritična študija vsakdanjega življenja.

Lani ste se upokojili, kako se počutite kot upokojenka?

Upokojenka sem eno leto in tudi zame je bil ta prehod težak. Zadnje leto sem bila v službi zelo aktivna in najbrž je prišlo do izgorelosti, tako da sem se šele čez čas stabilizirala. Zdaj lahko lagodnejše in svobodnejše načrtujem dejavnosti, čeprav mi je akademsko, raziskovalno in univerzitetno delo že prej puščalo veliko svobode, vendar je bilo tudi zelo zahtevno. Krizo prehoda sem razdelala in zdaj se kot upokojenka dobro počutim, našla sem stabilnost in še naprej ostajam aktivna.

Povojna baby boom generacija, ki se zdaj upokojuje, je že od mladosti nekaj posebnega. Kaj je prinesla?

Mislim, da smo res posebna generacija. Smo prva povojna generacija, ki je grozote vojne doživela posredno, prek svojih staršev, in to nas je gotovo zaznamovalo. Moj oče je bil v Dachau, mama pa je pri petnajstih postala partizanka. Ker je bila starejša generacija zdesetkana in tudi iztrošena, smo lahko hitro zasedli določene položaje v družbi. Smo prva generacija, ki se je množično šolala in vstopala tudi na univerze, predvsem ženske. Smo generacija, ki je odkrila mladost in vrstniško združevanje. Visoke pete in šminko smo odvrgli in se oblekli v kavbojke, hoteli smo biti drugačni. Razvijati smo začeli svoje vrednote in z njimi spreminjati družbo. Uprli smo se vsem oblikam -izmov: patriarhizmu, rasizmu, fašizmu, totalitarizmu in iz študentskega gibanja so zrasla različna gibanja. Prvi smo začeli opozarjati na ekološke probleme in potrebo po trajnostnem razvoju, ustanavljali smo mirovna in duhovna gibanja … Za našo generacijo je značilno, da ni hlepela po moči, oblasti in tudi ne po materialnem bogastvu. Predvsem ženske smo se uprle, ko je bila ogrožena pravica do abortusa v ustavi, razširjali, ščitili in opozarjali smo tudi na pravice istospolnih. Veliko nas je bilo v akademski, znanstveni in kulturni sferi, manj pa v politiki.

V času zadnje velike krize so veliko breme nosili tudi starejši. Ker mladi niso dobili službe ali so jo v tem času izgubili, so marsikje prav upokojenci pomagali preživljati družine. Kaj je pokazala zadnja kriza?

Kriza je zame pozitivna reč, je pokazatelj, da je treba nekaj premisliti in spremeniti. To je pokazala tudi zadnja kriza, vendar tega sporočila nismo vzeli resno. Ne gre za to, da sodstvo ni rešilo problemov s kopičenjem denarja, korupcijo in z njo povezanih škandalov, mi nismo rešili tega. Problem je, da tisti, ki vodijo družbo, teh opozoril niso vzeli resno. V zadnjih desetletjih neoliberalnega razvoja smo postali družba z 20 odstotki premožnih in 80 odstotki revnih ljudi, v svetovnem merilu pa je le odstotek bogatih in 99 odstotkov revnih. Dejstvo je, da smo vsi postali revni, revni v medsebojnih odnosih in skupnostnem življenju. Kopičenje materialnega bogastva v rokah nekaj posameznikov je zame svetovni eksces, na drugi strani pa so ljudje, ki umirajo od lakote. Ta kriza je opozorila, da moramo iti po drugi poti.

Ali je kriza vplivala tudi na medgeneracijsko sodelovanje?

Res je, da starejši pogosto rešujejo mlade, vendar v okviru družinske skupnosti to ni širše medgeneracijsko sodelovanje, pravzaprav ta kriza ni sprožila nobenega sodelovanja, nasprotno, bil se je boj vsakega proti vsakemu. Naša generacija, ki je še vedno socialno orientirana, ne more, da ne bi pomagala otrokom in vnukom, seveda je to lažno reševanje socialnih stisk in nepravilnosti v družbi. Mladi morajo dobiti mesto v družbi, se zaposliti in začeti živeti svoje življenje. To, da jih preživljajo starši ali stari starši, pomeni hudo odvisnost in tudi njihov propad in izgubo dostojanstva.

Čeprav naj bi naša država tudi v času krize ohranila relativno enako dostopnost zdravstvenih storitev, je ranljive skupine, kot so revni starejši, prizadela. Če se bodo čakalne dobe podaljševale, se bo neenakost med ljudmi še povečala.

Čakalne vrste so simptom dezorganizacije zdravstvenega sistema, čeprav je naš zdravstveni sistem še vedno dober, ker je razvejan in dostopen, imamo dobro pediatrično in ginekološko službo, potrebovali pa bi še geriatrično službo. S tem bi se marsikaj razbremenilo. Dolge čakalne vrste imamo tudi zato, ker se ljudje bojijo, da čez čas ne bi prišli na vrsto za operacijo ali specialistični pregled, in se zato raje hitro vpišejo na seznam. Tako kot smo se včasih vpisovali na čakalno listo za varstvo otroka, pa čeprav se še ni rodil. Z dobrim premislekom in reorganizacijo bi lahko marsikaj rešili in izboljšali zdravstveni sistem.

Ves razviti svet se spopada s staranjem družbe, življenjska doba ljudi se podaljšuje. Vendar se na starejše gleda s predsodki, čeprav gre za zelo raznoliko skupino, kajne?

S starejšimi se dogaja enako, kot se je pred več kot petdesetimi leti dogajalo z mladimi. Čeprav so bili nekateri že zaposleni, drugi pa so se še šolali, so vsi spadali v skupino mladih. Tudi starejši so zelo raznolika skupina. Danes ne moremo življenja meriti po življenjskih obdobjih, saj niti ne vemo, kdaj smo mladi, kdaj smo odrasli, kdaj smo stari. Življenjski poteki so individualizirani. Družba naj ljudem omogoči, da gremo po svoji življenjski poti in si medsebojno pomagamo, ohrabrujemo in spoštujemo.

Kaj prinaša dolgoživa družba?

Dolgoživa družba je dosežek, ki kaže na kakovost življenja in dobre sisteme. Dvajseto stoletje je bilo stoletje mladih, stoletje vojn, baby booma, rasti, hitrega tehnološkega razvoja, hitenja in porabe. Že pred desetletji so ugotovili, da bo enaindvajseto stoletje stoletje starejših. Po stoletju hitrega razvoja, hitenja, trošenja in rasti vsi skupaj potrebujemo umiritev, stabilnost, delo za kakovost življenja, za odnose in solidarnost. Sporočilo dolgožive družbe je, da to lahko razvijamo s starejšimi, ker smo izkušenejši, modrejši in težimo k stabilnosti, ohranjanju, socialnosti, solidarnosti, sočutju in empatiji. To je velika kakovost, in se niti ne zavedamo, kako pomembna je. Treba je skrajšati delovni čas, zmanjšati delovne obveznosti in prilagoditi delovna mesta, da bodo ljudje lahko delali dalj časa. Ne moremo podaljševati le delovne dobe brez drugih sprememb, od starejših ljudi ne moremo pričakovati, da bodo fizično aktivni v nedogled, lahko pa še marsikaj naredijo. Vsi bi morali poskrbeti za umirjanju, saj to potrebujemo vsi, tudi mlajši.

Kako bi morali poskrbeti za večjo vključenost starejših v družbo?

Nemočni in osamljeni starejši so ogledalo družbe. Če bomo bolj povezani in skupnostno naravnani, se bo rešil tudi ta problem. V 80. letih, ko sem za doktorat študirala v Nemčiji, sem stanovala pri starejši gospe, ki je bila vdova. Oddajala je sobo, ker je želela imeti v stanovanju družbo. Poleg tega so bili ljudje v ulici zelo organizirani, neformalno so se dogovorili, kdo skrbi za koga, kdo hodi na primer na obisk k sosedu v dom ... Takšno sodelovanje se lahko razvije zelo spontano, in družbena organizacija ni potrebna. Če je solidarnost vrednota, ki jo gojimo in propagiramo, in če to tudi nagrajujemo, ni nujno, da denarno, potem se bodo ljudje začeli povezovati. Na primer srednješolci bi lahko imeli dan v tednu za družbeno pomembno delo in takrat bi lahko obiskali starejše ali pomagali drugim, pomoči potrebnim. Skoraj vsakdo bi lahko prispeval uro na teden, da bi nekomu pomagal. Ko začnemo to birokratizirati, se izpridi, postati bi moralo del normalnega vzgojnega šolskega procesa in dobrih sosedskih odnosov.

Zanimivo je, kako so se razvijale teorije staranja. Najprej je bila teorija umika, ko so starejši nehali delati in se upokojili, potem je prišla teorija aktivacije, ki je padla v neoliberalni čas, ko je treba delovno dobo podaljševati, tudi na silo. Tej pa sledi teorija kontinuitete, ki zagovarja, naj ljudje čim dalj časa živijo, kot so navajeni, in imajo možnost izbire, da so še naprej aktivni, ali pa se brez slabe vesti odločijo za počitek, ker so se do upokojitve nagarali in iztrošili.

Sodobni svet ima tudi vse več ekoloških problemov. Menda zaradi onesnaženega zraka umre več ljudi kot zaradi prometnih nesreč.

Pravzaprav niti ne vemo, koliko raka povzročajo onesnaženo ozračje in tudi druge spremembe v okolju in predvsem sodoben način življenja s polno hitenja, nervoze in slabimi medsebojnimi odnosi v službi, družini in sosedstvu. Vse to povzroča veliko gorja in nas razžira. Veliko je opozoril, od nas pa je odvisno, ali se bomo začeli spreminjati. Pri tem pa se ne moremo sklicevati, da je Slovenija majhna in da ne moremo ničesar spremeniti. Tudi majhni otoki lahko naredijo zelo velike preboje, mogoče ravno zaradi tega.

Veliko stvari v 19. stoletju je bilo takih, ki so pustile zelo hude posledice. Začelo se je z osvajanjem Amerike, imperializmom in razkosanjem Afrike in drugih dežel. Posledice -izmov, od imperializma, kolonializma, fašizma, nacizma, totalitarizma, plačujemo še danes. Toda človeška rasa se je že večkrat pobrala, zato menim, da se bomo tudi tokrat rešili in na koncu postali bolj humana družba.

Ko je Slovenija stopala na samostojno pot, smo veliko govorili o socialni državi, imeli smo tudi dobre »javne servise« (zdravstvo, šolstvo). Zakaj je neoliberalizem postal tako uspešen?

Glavna napaka je bila, ker smo mislili, da moramo narediti popoln obrat. Skandinavija se je zgledovala po nas, po socializmu, mi smo pa mislili, da moramo narediti drugačno družbo. Socialna država ni dosti drugačna od socializma, popoln obrat so privatizacija, individualna pobuda, zasebna lastnina, profit, trg in tekmovanje. Zasebna pobuda pa je povezana s konservativizmom, patriarhalno državo, kopičenjem moči, oblasti, individualizmom, to je to, kar imamo zdaj.

Socialne države nismo vzeli resno, nekaj od tega, kar smo imeli, je še ostalo, in to zgolj po inerciji. Imeli smo dobro zdravstvo, šolstvo in tudi socialno politiko. Očitno so nekateri spoznali, da bodo lahko profitirali, zato jih je motilo, da smo bili enakopravni in na neki način enaki po blagostanju. Ena največjih kakovosti družbe je, da imajo ljudje enake možnosti, in zanimivo, raziskave kažejo, da ljudje niso najbolj srečni v državah z visoko stopnjo DBP-ja (bogastva), ampak v tistih, kjer so možnosti enakomerno porazdeljene. Take družbe ne poudarjajo materialnih vrednot, ampak solidarnost, sodelovanje in znanje.

Nekateri radi grozijo, da pokojninski sistem ne bo vzdržal. Toda konec zdravstvenega in pokojninskega sistema bi pomenil tudi konec civilizacije, kajne?

Strinjam se z vami, to so tako pomembni civilizacijski in kulturni dosežki, da bi bilo brez njih konec civilizacije. Drug drugemu bi bili le še volkovi. Konec koncev skupnostna skrb za preživetje tudi šibkih članov družbe (otrok in starejših) mora vedno obstajati. Lahko, da bo to reševal univerzalni temeljni dohodek, da bodo na voljo brezplačni domovi za starejše ali kaj tretjega. Rešitev je samo v skupnostni in solidarni družbi. Če gre starejšim slabo, potem je slabo za vse. Starejši so samo končna diagnoza družbe.

Slovenija ni naklonjena migracijam, vendar brez tuje delovne sile ne bo mogla ostati uspešna država. Kako gledate na ta problem?

Politika ene sorte ni naklonjena migracijam in s tem prepričuje druge. Migracije so danes to, kar so nekoč predstavljali Židi, ki so bili krivi za vse. Vedno je kriv tisti drugi. Ampak pri tem ne gre samo za delovno silo. Migracije so človeški fenomen, ljudje so se vedno premikali, tudi mi smo prišli v te kraje od drugod. Če se bodo podnebne spremembe nadaljevale, se bo vsa Afrika izselila, ker tam ne bo več mogoče živeti. Po svoje smo ljudje nomadi, če pogledamo zgodovino vsaj 2000 let. Migracije so dejstvo, ljudje iščejo boljše možnosti za življenje, in če smo pravi ljudje, jim bomo pomagali. Konec koncev nas je to učil že Jezus, tudi on in njegova družina so bili migranti. Učil nas je sočutnosti in blagohotnosti. Z odnosom do migrantov namreč kažemo odnos do vsega živega in tudi do življenja.

Številnim mladim smo omogočili izobraževanje, ker ni bilo služb, so odšli in še odhajajo v tujino, ne le visokoizobraženi strokovnjaki, ampak tudi slabo plačane medicinske sestre ...

To, da mladi ljudje začasno odhajajo, je dobro, saj morajo dobiti širino in primerjalne izkušnje, problem je, če potem nimajo možnosti, da bi se vrnili domov. Ni pa dobro, če odhajajo iz eksistenčne nuje in če odhajajo tisti, ki jih doma zelo potrebujemo. V mislih imam negovalke in medicinske sestre, čeprav imajo tudi one pravico do izbire. Pri zdravstvenih in oskrbovalnih poklicih ni pomemben le finančni vidik, problem je, da bi morali tem poklicem dati tudi večje priznanje, jim olajšati pogoje dela in jim pokazati, da jih cenimo in potrebujemo. Če bi jih cenili, bi marsikdo ostal, saj odločitev za odhod v tujino ni lahka.

Še vedno ste aktivni, boste tako kot mladost raziskovali tudi fenomen staranja?

Ravno zdaj smo v okviru sociološkega društva ustanovili sekcijo za sociologijo časa. Zadnje čase sem se veliko ukvarjala z življenjskimi prehodi, zdaj pa menim, da je treba načeti pravico do humanega zaključevanja življenja, ki ga je poudaril pokojni dr. Pleterski. Zdi se mi, da je pravica do humanega zaključevanja življenja pravica do dostojanstvene starosti. Tisto, kar sem opazila pri svoji mami in drugih starejših, ki sem jih oskrbovala, ni bil strah pred smrtjo, ampak strah pred betežnostjo, pred izgubo dostojanstva. Ti strahovi se lahko premagajo tako, da se da možnost izbire. Mi smo generacija, ki je izborila pravico do načrtovanja rojstev, kar pomeni tudi pravico do svobodne spolnosti, brez strahu pred nezaželeno nosečnostjo, zdaj je na nas skrb za kakovostno in dostojanstveno staranje, kamor spada tudi pravica do humanega zaključevanja življenja.

Jožica Dorniž