Poljane cvetja so dom njegov
Jože Skornšek
Znameniti vrtnar in »oče« Mozirskega gaja Jože Skornšek je sredi marca dopolnil 83 let in je v odlični življenjski formi. Na družinskem domu ob Šmihelski cesti v Mozirju živi s »srčno cvetličarko«, ženo Milico, upokojeno vrtnarko, ter družino sina Jožija, ki skrbi za domače Vrtnarstvo Skornšek. Kot rad pove, ne bi nikdar zamenjal tega »foha« za kar koli drugega. »Narava, vrt, cvetje, hortikultura, delo in življenje z vsem tem me osrečujejo,« je dejal ob našem obisku.
Njegova pot med cvetlicami se je začela v Vrtnarski šoli Celje, kjer je opravil tudi mojstrski izpit. Devet let je služboval v Mestnem vrtnarstvu v Ljubljani. Med drugim se lahko pohvali, da je pripravil posebne cvetlične dekoracije v Postojnski jami, ko jo je obiskal etiopski cesar Haile Selassie. Dobil je celo ponudbo za službo vrtnarja na Titovih Brionih, a se je odločil vrniti se v domače kraje. V bližini rojstne domačije v Brezju pri Mozirju sta z ženo postavila hišo in leta 1962 prvi rastlinjak ter tako zasnovala vrtnarijo, ki še vedno uspešno posluje. V vrtnarstvu, cvetličarstvu in hortikulturi sta »doma« tudi Jožetovi hčerki Elica in Milena, 21-letna vnukinja Viktorija pa pripravlja diplomsko delo na fakulteti za agronomijo, smer vrtnarstvo.
Iz močvirja - Gaj
Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so s prijatelji prišli na idejo, da bi na občinski zemlji, kjer je bil krajevni odpad, zamočvirjena gmajna ob Savinji v Lokah, očistili zemljišče ter naredili mali cvetlični park. S skupino somišljenikov in prijateljev ter ob strokovnem sodelovanju inž. Mihe Ogorevca, takratnega direktorja Arboretuma Volčji Potok pri Kamniku, domačina Ivana Zupana, takratnega župana Ljubljane in vrtnarja Jožeta Strgarja, Alojza Plaznika, mladega domačega strokovnjaka s področja kmetijstva, Mozirjanov Hinka Čopa, Radovana Rakuna ter nekaterih drugih je v letih od 1975 do 1978 na zamočvirjenem zemljišču z divjimi odlagališči in zaraslo gmajno nastal sodobno zasnovan naravni park. Takratni »Savinjski gaj«, zasajen z avtohtonimi drevesi, grmovnicami in številnimi cvetličnimi nasadi, je v štiridesetih letih postal mednarodno poznan park cvetja – Mozirski gaj.
Ekipe entuziastov, pozneje članov ekološko-hortikulturnega društva, ki ga desetletja vodi Darko Bele skupaj z vrtnarko Elico Skornšek Bele, njegovo desno roko, niso ustavili ne tri rušilne poplave Savinje ne žledolom ne »sušna« leta upada obiskov. Jože Skornšek je kot vrtnarska eminenca združil veliko slovenskih vrtnarjev, ki so in še urejajo svoje vrtičke, gredice, »gartlce«, poljane cvetja in tulipanov … Premišljeno speljane poti vodijo obiskovalce od idiličnega jezerca z ribiško kočo mimo originalov ali replik zgornjesavinjskega stavbarstva, gostilnice Kmečka hiša na vrh mogočnega razglednega stolpa pa do travniškega vrta mandal, poročnega salona, parka zdravilnih zelišč, vinogradniškega vrta s potomko najstarejše trte na svetu, kapelice sv. Valentina ter mogočnega, slikovitega jezu na Savinji.
V sodelovanju z Ekološko-hortikulturnim društvom Mozirski gaj, ki je upravitelj gaja, društvom Mlajevci in svojo vrtnarsko družino je Jože Skornšek pred tremi leti ob svoji osemdesetletnici posadil hrast, ki simbolizira trdnost, odpornost in razvejanost njegovega življenja. Istočasno pa so v gaju posadili gorski javor v spomin na legendarnega Slavka Avsenika, ki je pred 40 leti poskrbel za promocijo parka s skladbo V Savinjskem gaju.
Jože ima kot velika večina upokojenih državljanov še vedno kar nekaj konjičkov. V zadnjem desetletju je spletel na stotine likov iz šibja – velike figure živali, celo avtomobil, božično-novoletno okrasje, ki krasi njihovo vrtnarijo, gaj in kraj. Prav tako se ukvarja s praktičnim vrtičkanjem za potrebe družine in prijateljev, išče nove izzive, saj preskuša in vzgaja nove sorte vrtnin ter hortikulturne novosti. Njegov drugi dom pa je še vedno Mozirski gaj, kjer iz ozadja skromno občuduje svoje dosežke, a tudi prizadevanja sedanjih upravljavcev parka, ki z veliko iznajdljivosti, prostovoljnim delom ter strokovnimi dosežki zagotavljajo, da bo ta evropski naravni vrt ostal biser, ki bo osrečeval ljudi in dajal Mozirju ter Zgornji Savinjski dolini odločilen pečat. »Mozirski gaj gre s preskušeno in strokovno pomlajeno ekipo – z menoj in brez mene – uspešno naprej, to pa me zelo veseli,« je še dejal Jože, prejemnik številnih priznanj na področju hortikulture in s tem povezanega turističnega razvoja tako v domači občini kot v državnem merilu.
