Čari mest južne Nemčije  

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | jan. '00

Ribiška četrt

Nemčija je dovolj velika, da v njej vedno najdem kaj zanimivega. Tudi takrat, kadar sem namenjen na drugi konec Evrope in jo samo prečkam. Med zadnjim potovanjem sem za postanek izbral Ulm, srednje veliko mesto na skrajnem zahodu Bavarske. Mesto je bilo nekoč razdeljeno na Ulm in Novi Ulm, a številni mostovi na Donavi so ju povezali v neločljivo celoto.

Za več kot pol Ljubljane veliko mesto je najlepše spoznavati peš. Potepanja med ozkimi ulicami in vodnimi kanali, ob katerih vzbujajo pozornost bela pročelja s slikovitimi lesenimi tramovi, se ne morete naveličati. Za začetek si velja ogledati mestno hišo s poslikanim renesančnim pročeljem, ki spominja na to, da je mesto povezano s trgovanjem po reki Donavi. Plovna pot še danes poteka vse do Beograda. Na mestni hiši vzbuja pozornost astrološka ura iz leta 1581, ki je prava mojstrovina srednjeveških urarjev. In to ne samo na pogled, občudovanja vredna je tudi njena funkcionalnost. Ura prikazuje kar petnajst astronomskih podatkov. Na stopnišču mestne hiše je mogoče občudovati še eno posebnost – repliko letalne naprave, ki si jo je pred dvema stoletjema zamislil mestni krojač Albrecht Ludwig Berblinger. Z nekakšnim dvokrilnim zmajem je poskusil preleteti Donavo, a njegov polet se je končal neuspešno s padcem v reko. K sreči je preživel, toda izgubil je kraljevo podporo pri nadaljnjem razvoju letalne naprave.

Astrološka ura vzbuja pozornost.

Nedaleč stran od mestne hiše se dviguje največja mestna znamenitost – katedrala z najvišjim cerkvenim zvonikom na svetu, ki je visok kar 161,53 metra. Do razgledne ploščadi na višini 141 metrov je treba premagati kar 768 stopnic. A razgled je res enkraten in sega čez celo mesto vse do Alp. Mogočno cerkev so zgradili v 14. stoletju. A v takratnih nemirnih časih je bila mestna cerkev za bogoslužje preveč izpostavljena, zato so se leta 1377 meščani skupaj z bogatimi trgovci odločili, da postavijo veliko katedralo za varnimi mestnimi zidovi. Pri gradnji so sodelovali največji mojstri tistega časa, denar pa so prispevali izključno meščani. Zavedali so se, da so se lotili projekta, ki ne bo dokončan za časa njihovega življenja. Ko je začelo primanjkovati denarja, so dela ustavili. Katedrala je bila dokončana šele leta 1890, več kot pol tisočletja po začetku velikopotezne gradnje. V njej je bilo prostora za 20.000 vernikov, kar je bilo še enkrat toliko, kot je imelo mesto v tistem času prebivalcev. Danes gotska katedrala ne izstopa samo po velikosti, temveč tudi po številnih kipih, bogato okrašeni notranjosti in zunanjosti ter slikovitih vitražih. Katedrala je povezana še z legendo o vrabcu, ki je postal simbol mesta. Ne prav brihtni delavci, ki so gradili cerkev, so se trudili spraviti debel in zelo dolg steber skozi mestna vrata. Ker so poskušali po širini, jim nikakor ni uspelo. Potem je nekdo videl vrabca, kako je dolge vejice prinašal skozi ozko odprtino tako, da jih je obračal po dolžini. Delavci so naredili enako s stebrom in ga seveda brez težav prinesli skozi mestna vrata ...

Nad reko nagnjena hiša

Prepletanje starega in novega

V okolici mestne hiše in katedrale se nevsiljivo prepletata stara in nova arhitektura. Preseneča steklena piramida, visoka kot manjša stolpnica, v kateri je urejena mestna knjižnica. Od tod do najstarejšega dela mesta je le kratek sprehod. Prva naselbina z utrdbo je nastala v današnji Ribiški četrti, ki se stiska med Donavo in pritokom Blau. Tu je že v 12. stoletju ob starodavnih poteh nastalo pomembno trgovsko središče. Med starimi hišami vzbuja posebno pozornost nagnjena hiša – hotel, ki sega nad rečno strugo. Zato so jo morali delno podpreti s stebri, ki pa so se začeli sčasoma pogrezati. Iz istega obdobja je v bližini ohranjenih še več hiš. Med drugim nekdanja kovnica denarja in mlin. Nedaleč stran je mogoče občudovati ohranjeno mestno obzidje, zgrajeno konec 15. stoletja. Dviguje se tik ob Donavi, pod njim pa je urejena priljubljena sprehajalna pot. Vodi do poševnega Mesarskega stolpa. Stolp se je nagnil zaradi močvirnega terena, toda med meščani kroži bolj hudomušna razlaga: stolp je dobil ime po mesarjih, ki so v iskanju lahkega zaslužka klobasam dodajali žaganje. Ko so jezni kupci to ugotovili, so mesarje zaprli v stolp. Ko jih je obiskal župan, da bi jim izrekel kazen, so se skušali vsi mesarji skriti v kot, zato se je stolp nagnil.

Bolj kot na mesarje so domačini ponosni na Alberta Einsteina (1879–1955), najbolj znanega meščana Ulma. Čeprav je v mestu preživel le prvo leto življenja, je o Ulmu vedno govoril z naklonjenostjo. Njegova rojstna hiša je stala blizu današnje železniške postaje, toda med 2. svetovno vojno je bil ta mestni del popolnoma uničen. Tako na Einsteina opozarjata le spominska plaketa in bronasti vodnjak, ki ponazarja znanstvenikovo glavo, polžjo lupino in raketo. Po znanstveniku se imenujeta ulica in izobraževalno središče, v katerem je na ogled razstava fotografij, povezanih z Einsteinom.

Po Napoleonovih vojnah je leta 1810 nastala meja med kraljevinama Bavarska in Württemberg. Ulm so začeli utrjevati, na desnem bregu Donave pa je nastalo še eno obmejno mesto – Novi Ulm. V naslednjih desetletjih so tod zgradili vojaško postojanko z močnimi utrdbami. Mnoge zgradbe so ohranjene, najmogočnejša pa je velikanski Wilhelmsburg s štirimi krili, v katerih je več kot osemsto sob. Po 2. svetovni vojni je bilo v Wilhelmsburgu begunsko taborišče. Leta 1956 se je v poslopje vselila nemška vojska, ki je v njih ostala vse do leta 1970. Med ohranjenimi utrdbami je najbolj zanimiva Oberer Kuhberg. Obdajajo jo kilometri rovov, v njenem sklopu pa je kar 88 bunkerjev. Dejansko ni bila nikoli uporabljena v obrambne namene, pred 2. svetovno vojno pa so vanjo zapirali nasprotnike nacizma. Med vojno so bili porušeni vsi mostovi in kar tri četrtine zgradb. K sreči so Britanci in Američani med bombardiranjem namenoma zgrešili nekatere zgodovinsko najpomembnejše zgradbe. 

V Novem Ulmu vzbuja pozornost nekaj cerkva in več kot stoletje star vodni stolp. Prijetno pa se je sprehoditi ob reki. Mimogrede si lahko oddahnete tudi na manjšem otoku Schwal, ki je delno poseljen, delno pa spremenjen v park. Čezenj vodi ena izmed glavnih cest, ki povezuje oba dela mesta.

Del ohranjenega obzidja

Ob biotehniški fakulteti je urejen eden največjih botaničnih vrtov v Evropi. Velik del obsega arboretum z drevesnimi vrstami evropskega podnebnega pasu. Na gredicah je mogoče občudovati cvetove lilij, vrtnic in drugih rož. Predstavljenih je okoli dvesto zdravilnih rastlin, ki so posajene na terasah. Spremljajoče informativne table poleg imen in učinkovanja rastlin predstavljajo tudi zgodovino uporabe vključno z zdravniki in botaniki, ki so z dolgotrajnimi poskusi spoznavali njihovo koristnost. V botaničnem vrtu je vredno obiskati še rastlinjak, ki je razdeljen na tri različne klimatske predele.

Oslovska sodba in pravljične hiše

Za pot proti domu sem namesto avtoceste izbiral navadne cestne povezave. Počasnejša vožnja je postala veliko bolj slikovita. Kmalu pa me je s srednjeveško podobo presenetilo zgodovinsko središče meni neznanega mesta Biberach, ki je po velikosti podobno Kranju.

Mesto je menda dobilo ime po bobrih (biber), ki so naseljevali okoliške reke. Domnevo potrjuje tudi zlati bober na modri podlagi, ki predstavlja mestni grb. Skozi mesto teče reka Riss, najzanimivejši del pa se dviguje visoko nad rečnimi bregovi. Tam vabi eden najlepše ohranjenih starih mestnih trgov v Nemčiji. Na njem se vrstijo hiše, opasane z lesenimi tramovi, trgovine, gostinski lokali, stara mestna hiša iz začetka 15. stoletja, sodišče domuje v nekdanjem samostanu, malo stran pa vzbujajo pozornost edina ohranjena mestna vrata. Ob njih je stolp z zvonom, s katerim so zvečer klicali domače gosi. Spomenik osla me je pritegnil le zaradi zabavne zgodbe. Nekoč si je zobozdravnik izposodil osla, da je lahko odšel na delo v sosednje mesto. Spremljal ga je tudi lastnik osla. Med potjo si je zobozdravnik želel odpočiti in je sedel v oslovo senco. Takrat se je lastnik razburil, češ da je posodil samo osla, ne pa tudi njegove sence! Ker se nista mogla zediniti, kdo ima prav, sta se vrnila domov. Spor je razdelil tudi meščane in na koncu je prišel celo na sodišče. Sodniki so predolgo odlašali z izrekom sodbe, saj so medtem razburjeni meščani na trgu do smrti pomendrali nesrečnega osla ... Zgodbo je napisal lokalni pisatelj Christoph Martin Wieland, ki mu je v mestu posvečen muzej. Kip osla so postavili leta 2000. Njegova oblika meščanom sprva ni bila všeč in je ponovno razdelila mesto. A kipa so se počasi navadili in danes je priljubljen kraj za zmenke.

V mestu se lahko posvetite kar nekaj muzejem. Poleg filmskega in zgodovinskega vabijo tudi muzeji z zelo neobičajnimi zbirkami: eden je posvečen gumbom, drugi ptičjim hišicam in pticam, tretji pa vrčkom za pivo. Biberach je bil nekoč pomembno tkalsko središče. Tudi danes v njem deluje več uspešnih podjetij, a delujejo na drugih področjih. Pomemben delež k dohodkom prispeva tudi turizem. Ker se zavedajo, da samo obnovljene zgodovinske zgradbe niso dovolj, obiskovalce vabijo s številnimi prireditvami. Aprila pripravljajo velik glasbeni festival, prvi julijski teden pa je rezerviran za odmeven srednjeveško obarvan festival Biberacher Schützenfest. Takrat se po mestnih ulicah vrstijo parade, s številnimi neobičajnimi izdelki vabi srednjeveška tržnica, prava paša za oči pa je tekmovanje s samostreli. Dogajanje spremljajo še koncerti in gledališke predstave. Letos bo konec oktobra na vrsti že 40. festival nemškega filma. Leto zaključijo z razkošnim božičnim sejmom, ki ga popestrijo ponudniki iz pobratenih mest iz Italije, Francije, Velike Britanije in Poljske.

Pred prečkanjem avstrijske meje so me v nekaterih vaseh presenetile poslikane hiše. V kraju Oberammergau so me prevzele podobe iz znanih Grimmovih pravljic: od Rdeče kapice do Janka in Metke. Kraj je še bolj kot po freskah znan po pripravi pasijonske igre. Prvič so jo v zahvalo ob koncu dolgoletne vojne in kuge priredili leta 1634. Uprizoritev Jezusove zadnje poti pripravijo na vsakih deset let, naslednja bo na vrsti leta 2020. Biblično zgodbo uprizarja več kot 2000 domačih amaterskih igralcev. Nastopajo v dvorani, ki je med sedeži in odrom odprta, kar daje poseben občutek, da se dogaja na prostem. Čeprav traja kar devet ur, odigrajo več kot sto predstav, ki si jih ogleda okoli pol milijona gledalcev.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media