Tudi Američani imajo vse manjše pokojnine

okt. '19

Pokojnine so vse nižje tako pri nas kot tudi v razvitejšem svetu, na primer v Združenih državah Amerike. Posamezniki morajo že zgodaj razmišljati o tem, da bodo v času svoje zaposlitve tako ali drugače varčevali, sicer jih na stara leta, ko naj bi uživali zasluženi pokoj, čaka beda.

V Arizoni smo se pogovarjali z Ivanom Novakom (ime je na željo sogovornika spremenjeno, op. p.), ki nam je povedal, da pokojnine v ZDA niso takšne kot nekdaj, ampak boljše. »Obstaja več tipov pokojnin, ki se med seboj razlikujejo, glede na to, kje je bil posameznik zaposlen (v državnem ali zasebnem sektorju), kolikšna je bila njegova plača, koliko časa je bil zaposlen ...,« je pojasnil.

Za širšo sliko naj predstavimo nekaj številk: v ZDA je zaposlenih 160 milijonov prebivalcev, v zasebnem sektorju okoli 140 milijonov, v javnem pa okoli 20 milijonov; na zvezni ameriški ravni jih je zaposlenih 9 milijonov, na državni (občinski, mestni) pa dobrih 60 milijonov (to so učitelji, gasilci, policisti, socialni delavci idr.). Potem pa je po zadnjih statistikah še 60 milijonov tistih, ki bi lahko delali, pa po Novakovem mnenju nočejo ali jim ni treba, češ da dobijo dovolj državne pomoči. Iz statistike nezaposlenih je razvidno, da so v zadnjem času zagotovili 170 tisoč novih služb vsak mesec, vendar je nezaposlenost še vedno 3,8-odstotna.

Po podatkih Bureau of Labor Statistics (BLS) je povprečna plača ameriškega državljana 905 dolarjev na teden oziroma 47.060 dolarjev na leto (za 40-urni tedenski delavnik). Seveda pa se plače razlikujejo glede na starost, spol, izobrazbo, službo, industrijo, geografsko lokacijo, etnično skupino idr. »Če delaš za državo, torej v javni službi, imaš dve pokojnini – dohodek iz socialne varnosti ali t. i. javno pokojnino (sistem so vpeljali leta 1935, po veliki gospodarski krizi), potem pa je še pokojnina, ki jo posameznik prejme od delodajalca, kjer je bil zaposlen. Zaposlenim od plače mesečno trgajo sredstva, ki jih hranijo v pokojninskem skladu. Upokojiš se lahko pri 62 letih, lahko pa delaš še naprej, kar ti vsako leto zagotavlja dodatnih 8 odstotkov socialne varnosti, torej višjo pokojnino,« nam je razložil.

Ko dopolniš 62 let, dobivaš že omenjeno javno pokojnino, »medicare«, ki si jo posamezniki plačujejo (odvajajo od plače) že v času zaposlitve. Res pa je, da tovrstno pokojnino prejema le 45 milijonov ljudi, večina od 160 milijonov zaposlenih pa je zavarovana prek službe. »Medicare« je namenjen upokojencem, obstaja pa še t. i. »medicaid«, program za brezplačno zdravstvo za revnejše. 

Podjetja spodbujajo pokojninsko varčevanje tako, da tudi delodajalci v pokojninski sklad vplačujejo sorazmerni delež sredstev. »Poznam primer, da je šel vodja gasilcev po 20 letih v pokoj, nato je dobil novo službo in dobival plačo ter pokojnino. Potem se je še enkrat upokojil in na novo zaposlil, tako zdaj dobiva dve pokojnini in eno plačo,« je povedal Novak. Poudarja, da so tovrstna izplačevanja pokojnin dolgoročno nemogoča, saj bo država prej ali slej bankrotirala. Vsako leto so tudi višji davki ...

Tradicija pokojninskih skladov

Kljub nizkim javnim pokojninam pa velikemu delu Američanov finančno udobno upokojitev zagotavljajo zasebni pokojninski skladi, ki imajo pri njih že več kot stoletno tradicijo in od katerih zaposleni s povprečnimi dohodki prejema ob upokojitvi še zasebno pokojninsko rento v višini 37 odstotkov svoje neto plače pred upokojitvijo. Tako dobiva v pokoju skupaj z državno pokojnino v višini 50 odstotkov plače dohodke v višini skoraj 90 odstotkov svoje plače pred upokojitvijo, tako da mu dohodki pomembneje ne upadejo in lahko nemoteno živi naprej z enakim standardom.

Med najpogostejšimi sta pokojninska sistema 401K in IRA (Individual Retirement Account). Pri zadnjem podjetje trga določeni znesek od zaposlenčevega mesečnega dohodka, višino odtegljaja pa določi sam – za pokojninski sklad lahko trgajo največ 6 odstotkov in okoli polovico tega odtegljaja prispeva tudi delodajalec. »Sam se odločaš, ali boš vlagal v borzo ali trg obveznic. Ta denar odbiješ od svojega davka (če varčuješ, plačaš manj davka), dohodek pa ti obdavčijo, ko greš v pokoj. Varčevanje se torej odbije od davkov, višina vložka pa se spreminja glede na vsoto, ki jo letno odvajaš. Če imaš višje dohodke, plačuješ več,« pove Novak. Primer: njegova žena je kot upokojena socialna delavka dobivala okoli 800 dolarjev na mesec, ko pa so v zadnjih dveh letih doma zaslužili več, se je prispevek državnega zavarovanja zvišal, ker ji je država trgala višje prispevke. Pri tem je Novak kritičen do države, saj po njegovem mnenju država z denarjem, ki ga državljani namenjajo za pokojnine, ne gospodari dobro in zato kopni.

Tisti, ki imajo svoja podjetja, kombinirajo po svoje, v nekaterih službah, kjer so močni sindikati ali pa jih bolj ali manj vodijo delavci sami, pa oblikujejo posebne delavske naložbene sklade, ki rastejo do upokojitve. Vendar je v zadnjih letih vse manj podjetij, ki svoj delež prispevajo zaposlenim za pokojninski sklad. Že leta 2011 je le 10 odstotkov zasebnih podjetnikov ponujalo pokojninske sklade.

Ivan Novak pri tem omeni znanca iz Arizone, ki je delal 13 let, z ženo imata hišo za 250 tisoč dolarjev (to je povprečna cena za manjšo enodružinsko hišo) in vsako leto potujeta po svetu. »Če ne bi imel dobre pokojnine, to ne bi bilo mogoče,« še doda. Možnosti za upokojevanje so v ZDA po njegovem mnenju dobre tudi zato, ker je veliko državnih opcij. Hudomušno doda: »Če bi bili Slovenci v ZDA, bi bili milijarderji, ker znajo varčevati!«

Vse več starejših brezdomcev

V bližini San Francisca smo govorili z upokojenko, ki nam je povedala svojo zgodbo. »ZDA delujejo po sistemu socialne varnosti, v katerega vplačuje vsak od zaposlenih. Delati moraš vsaj 10 let, najbolje pa je, da si zaposlen vsaj 40 let. Če medtem zboliš, dobiš nekaj sredstev, vendar zelo malo, kar pomeni, da boš reven, a nahranjen. Višina pokojnine je zelo odvisna od tega, kje delaš, in od tega, kolikšna je bila tvoja plača. Tako lahko v pokoju pričakuješ od nekaj 100 dolarjev do 6 ali 7 tisoč dolarjev na mesec. Veliko je odvisno tudi od podjetja, koliko plačuje, dodaja v pokojninski sklad svojih zaposlenih.« Pravi, da so premožni Američani premalo obdavčeni, jezi pa se tudi na državo, za katero pravi, da si »izposoja« denar, namenjen pokojninam.

Spominja se, da je bilo pred desetletji veliko več podjetij, v katerih so delovali močni sindikati, ki so skrbeli tudi za pokojninske načrte. Zato morajo danes posamezniki sami izbrati najboljšo (sebi primerno) pokojninsko naložbo, kar je – glede na višino varčevanja – povezano tudi z nižanjem davkov, o čemer smo že pisali. »Sama sem 10 let delala v zdravniški ordinaciji, kjer so določeni odstotek sredstev odvajali v pokojninski sklad, vendar sem morala delati vsaj pet let, da sem lahko prejela sredstva iz sklada. Ko sem nehala delati, sem pridobljeni denar vložila v upokojenski sklad. Oba z možem sva sicer računala na sredstva iz socialne varnosti, a ta ne bi zadoščala. V zadnjih 20 letih so plače nižje, življenjski stroški višji, zato starejši ljudje vse težje pridejo do pokojnine, težko privarčujejo.« In kaj storijo? »Nekateri živijo pri domači družini, drugi se preselijo v državo, kjer so nižji življenjski stroški, ali prodajo svoje imetje ter si kupijo mobilne hiše in nekako preživijo z denarjem od prodaje. Starejših brezdomcev je vse več,« je še dodala.

V podjetjih imajo običajno posameznike, ki v okviru kadrovskih služb ponujajo brezplačno svetovanje na področju upokojitvenih načrtov, seveda pa lahko tudi najameš zasebnega svetovalca. Govorili smo z enim izmed svetovalcev pri pokojninskih naložbah. Njihov primarni cilj je, da upravljajo naložbe za upokojitev z nizkim tveganjem. Pred izborom specifičnih naložb skrbno proučijo in raziščejo trg. Osredotočajo se na dolgoročne naložbe, da imajo dolgoročno dobre doprinose. Veliko pozornosti namenjajo specifičnim pričakovanjem strank in njihovim finančnim zmožnostim. Zato se trudijo vsako stranko dobro spoznati, da lahko za vsakega posebej izberejo čim optimalnejšo naložbo.

Mladi varčujejo

Mladi se dejstva, da bodo pokojnine nižje, vse bolj zavedajo. Pripadniki generacije milenijcev, v katero se uvrščajo rojeni med letoma 1980 in 2000, varčujejo za pokojnino več kot pa pripadniki generacije baby boom, rojene med letoma 1940 in 1964. Večina si tako ali drugače prizadeva, da se upokoji čim prej in s čim boljšo finančno konstrukcijo. Javna pokojnina tega namreč ne omogoča, saj je treba delati pozno v starost za razmeroma slabo finančno osnovo. Zato vlagajo v različne sklade.

Jelka Šutej Adamič, fotografija: Shutterstock


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media