Delavnost in kozmopolitizem

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | okt. '19

Družina Delavec - Mira, mama Štefka, oče Miro in Janez

Glede na misel filozofa Mirta Komela, da se kozmopolitizem ne razvije izključno iz urbane izkušnje, ampak iz kombinacije najzanimivejših univerzalnih protislovij, je družina Delavec iz Mač nad Preddvorom ena redkih pri nas, hkrati pa najboljši primer kozmopolitizma. A vse izhaja iz dela, kot o družini priča že priimek.

Domačija družine Delavec je po arhivskih podatkih stara že več kot 450 let. Nekoč so bili gruntarji in so imeli pol hube, kar je bilo mnogo bolje kot kajžarji, ki so imeli le hiško in eno kravico. Toda tudi gruntarji niso imeli dovolj za preživetje, zato so morali »doštukati« z delom pri bogatejših kmetih.

Delavčevi so vseskozi pridno delali in danes je njihova kmetija moderno opremljena. Še v času njegove mladosti pa je bilo vse drugače, pravi gospod Miro. Spominja se, kako so kmetje izdelovali orodja, ki so varovala konje pri spravilu lesa iz gozdov. Delo je bilo težko in nevarno, še posebej takrat, ko so spravljali les iz gozdov na poledenelih pobočjih. Treba je bilo poskrbeti, da sta konj in tovor varno prispela domov. Njegova žena Štefka je bila nad to opremo v Mačah in okolici, kjer so že skoraj gorske kmetije, začudena, namreč bila je doma na ravninskem delu, zato so pri njih to delo opravljali na drugačen in predvsem lažji način.

Oba imata na mladost lepe spomine, Miro je med drugim sedem let plesal v folklorni skupini. Po poroki sta ob službi še delala na kmetiji in gradila hišo. Štefka je delala v Gorenjski banki v Kranju, Miro pa v obratu Jelovice v Preddvoru. Po smrti starih staršev, ki sta pazila na njuna otroka, hčerko Miro in sina Janeza, so kupili telefon, in če z živalmi v hlevu kaj ni bilo v redu, je Mira, ki je starejša, poklicala očeta v službo in takoj je bilo vse rešeno. »Bila sta zelo samostojna, sama sta se učila in pazila drug na drugega, saj midva nisva imela časa,« pripoveduje mama. Nikoli niso šli na morje kot družina, so pa veliko hodili po hribih. Oče se spomni, kako je ob nedeljah Mira kolesarila za njim na Jezersko, kjer so pasli krave, medtem ko je Janez od malega z njim hodil v gozd. Do njega je imel od nekdaj poseben, skoraj posvečen odnos, zato se je po osnovni šoli odločil za srednjo lesarsko šolo v Škofji Loki in nato za študij gozdarstva v Ljubljani. Kot inženir gozdarstva je zaposlen v GG Radovljica. Pa tudi na domači kmetiji, kjer pomaga mami in očetu, ima kljub modernizaciji vedno veliko dela.

Z vsem srcem je predan svojemu poklicu in lahko pove marsikaj lepega. Medveda in volka še ni srečal. »Redno videvamo medvedje sledi, toda ta žival se hitro umakne pred ljudmi, zato ga iz oči v oči še nisem srečal. Še manj možnosti pa je, da bi srečal volka …« Od vseh dreves najbolj občuduje duglazijo, ameriško smreko, ki se je pri nas lepo udomačila; podobna je naši smreki, a je mnogo močnejša, ima temen les in zelo hitro raste. Vsakomur, ki ga vpraša, ponosno pove, da je Mira Delavec njegova sestra.

Čudovita »teta« Alenka

Oba otroka sta bila od nekdaj zelo delavna. Komaj štiriletna Mira je plela z mamo na polju in že sama nesla kanglico mleka Perovškovim, ki so imeli blizu njih svojo počitniško hišico. Z leti je poznanstvo preraslo v prijateljstvo in Mira je veliko časa preživela pri njih. Z gospo Alenko, upokojeno profesorico slovenščine in francoščine, ki jo je Mira klicala teta, sta bili zelo navezani. »Pri domačih izrazih štenge, talar, šefla in podobno me je ljubeznivo popravljala v knjižno zborno obliko. Vsak dan mi je brala pravljice, se z menoj pogovarjala o prebranih zgodbah in me ob tem veliko naučila. Imela sem neizmerno srečo, da sem s to čudovito povezavo vstopila v svet lepega slovenskega jezika in literature. Ob tem sem bila zelo povezana z ljudskimi pripovedkami, slovenskim izročilom. Gospa Alenka je imela za pripovedovanje neverjeten dar.« Ko je gospa umrla, je bila Mirina žalost neizmerna. Jo je pa zelo spodbujal dr. France Perovšek, Alenkin mož. Ko so ji v šoli predlagali, naj gre za trgovko, ji je dopovedoval, da bi šla lahko študirat. Starša sta ob tem podprla odločitev za gimnazijo kot tudi kasneje njen študij slovenistike in zgodovine. Ob študiju, kjer se je odlikovala, je tudi veliko delala.

Po diplomi s področja slovenistike je nadaljevala raziskovanje še neobjavljenih del prve slovenske pisateljice, skladateljice, pesnice in pravljičarke Josipine Urbančič Turnograjske in njenega dopisovanja z Lovrom Tomanom: »Ko sem v NUK-u prvič prijela v roke njuna pisma – več kot tisoč je ohranjenih – sem si rekla, tu sem se našla, tu sem doma.« Na osnovi tega izjemnega dela, objavljenega v knjigi Nedolžnost in sila (o njej je napisala še tri knjige: Moč vesti, Josipina Urbančič Turnograjska, prevod v nemščino, roman Šepet rdeče zofe in zbornik Kdor dušno živi, ne umrje!), ji je senat Filozofske fakultete dovolil, da preskoči pisanje magistrskega dela na magistrskem študiju in se vpiše z že opravljenimi devetimi izpiti neposredno na doktorski študij. Njen mentor je bil prof. ddr. Igor Grdina. Žal pa spisane doktorske disertacije ni spremljala sreča; po internih zapletih, žrtev katerih so bili študenti prof. ddr. Grdine, je Mira marca 2009 zagovarjala doktorat in še naprej delala kot učiteljica na osnovni šoli v Ljubljani.

Obrazi ljubezni

 V tem času je hodila tudi na Bližnji vzhod in v Afriko, še zlasti na jug Libije, kjer je od blizu spoznala stiske nedolžnih ljudi, ki so trpeli zaradi lakote in neizprosne revščine. Samoiniciativno in na lastne stroške jih je začela oskrbovati z zdravili, oblačili in igračami. Pogosto je morala čez zelo nevarna, tudi vojna območja. Pri tem sta jo vodila notranja moč ter želja pomagati pomoči potrebnim. Na eni izmed takšnih poti med Tuaregi je spoznala moža Abdela. Po dolgih letih prijateljstva sta se poročila po tuareškem tradicionalnem obredu, nato sta poroko ponovila še na Bledu. S petletnim sinom živijo v Nemčiji, kjer že osem let z veliko ljubeznijo poučuje slovenščino in skrbi za slovensko kulturo med slovenskimi izseljenci. Nemško govori brez naglasa. Med drugim zato, ker je kot dijakinja veliko počitnic preživela pri nemški družini, s katero so se po naključju spoznali, ko je bila v koloniji. Pouk ima v osmih različnih krajih (Mannheimu, Karlsruheju, Freiburgu, Schwenningenu, Heilbronnu, Pfullingenu, Reutlingenu in Wormsu), kamor se vozi z vlakom.

Mira Delavec z doktoratoma

Abdel z veseljem pomaga na kmetiji v Mačah, kar pa je zanj vse zelo novo, saj izhaja iz krajev z roba Sahare, kjer je življenje povsem drugačno. Taščo kliče »mati Štefka«. Mira pojasni, da je za zeta v tuareški kulturi prav tašča najbolj čaščena oseba in je med drugim še vedno ohranjena navada, da iz spoštovanja do tašče zet v njeni prisotnosti ne sme jesti. Abdel se je tako moral navaditi na naš odprti in domači odnos s taščo. Pa tudi na naš jezik, ki ga tekoče govori. V njihovi družinici vsi trije govorijo slovensko, angleško, nemško, Abdel pa Miro in Amina uči tudi tuareškega jezika.

Po zagovoru doktorata na ljubljanski filozofski fakulteti leta 2009 je uspešno zaključila magistrski program mednarodne in diplomatske študije na Fakulteti za državne in evropske študije. Leta 2013 je na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici uspešno zagovarjala svojo drugo doktorsko disertacijo s področja prava z naslovom Refleksija diplomacije kot dejavnosti skozi mednarodno običajno pravo na primeru literarne fikcije. V dolgih letih srečevanja s Tuaregi je spoznala številne težave, s katerimi se srečuje ta narod, in jih želi predstaviti strokovni mednarodni javnosti, zato v kontekstu mednarodnega in ustavnega prava nastaja njena tretja doktorska disertacija. Mira Delavec Touhami poleg dela v Nemčiji prek Kulturnega društva Josipine Turnograjske v domovini skrbi za različne kulturne in humanitarne projekte ter izdaja svoje knjige (Hči puščave, Skrivnostni svet Slovenije, V ogledalu grajske zgodovine). 

Njeni domači se čudijo, kaj vse zmore njihova Mira, krhka, nežna in hkrati tako močna mlada ženska, ki mimogrede sede tudi na traktor, poskrbi za rože, opleva vrt ... Ostaja tesno povezana z zemljo, ki jo, kot pravi, močno čuti. Hkrati pa močno čuti krivice, ki jih doživljajo ljudje po svetu, kar vse deli tudi s svojimi domačimi.

Besedilo in fotografiji: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media