O tolerju, gasilcih in kmetovanju
Ivan Rupert ob vznožju bogato okrašenega mlaja
Povod za ta zapis so (pred)poročne navade z Iga, ki sem jim bil priča, ko se je nevesta, 32-letna Katja, poslavljala od domačih v Mateni, da se za stalno preseli v novi dom. Krajani, okrog 40 jih je sodelovalo, so ji pripravili krasen mlaj, visok nad deset metrov in bogato okrašen s smrekovimi vejicami, trakovi in desetinami belih, rumenih in vijoličastih cvetov iz krep papirja. Med postavljanjem so izvedli tako imenovani toler. Ta je bil za bodočega moža Blaža znatno cenejši, kot če bi pripravili šrango …
Kot mi je pripovedoval nevestin oče Ivan Rupert, so prav poseben mlaj, bil je visok kar 33 metrov in iz enega debla, leta 2002 okrasili za hčerino birmo. Ob tem se je spomnil, da so v Iški vasi, iz katere se je pred 32 leti priženil k Veri v Mateno, v času, ko je bil poba, postavljali mlaje za mladoporočence najmanj na štirinajst dni, dvakrat pa celo štiri na isti dan, ker so bili fanta in dekleti iz vasi.
Ivan je zapisan gasilstvu, saj je gasilske veščine usvajal vse od svojega 12. leta naprej. Najprej v PGD Iška vas. Kar 33 let je bil nato zaposlen v ljubljanski gasilski brigadi, obenem pa je bil še poveljnik in predsednik PGD Matena. Na Igu je zapisan tudi med ustanovnimi člani občinske gasilske zveze. Med gasilci sta bila tudi hči Katja in sin Matej, ki je kot gasilec zaposlen v Petrolu.
Ko je pred tremi leti Ivan s še nekaterimi sodelavci odhajal v pokoj, je kolega resno vprašal: »Fantje, kdo bo pa zdaj delal na cesti, ostrešju, krotil ogenj in reševal?« S takimi dogodki se prostovoljni in poklicni gasilci srečajo najmanj enkrat na teden. Zato morajo delo dobro poznati ter obvladati in zdržati psihične pritiske, pri čemer so izredno pomembne izkušnje.
Nikoli brez dela
Gasilci so se skupaj z drugimi krajani odločno lotili reševanja težav s poplavami v domačem kraju. Pred leti je voda kar dvakrat zalila Mateno. Krajani so poklicali televizijsko ekipo, povabili takratno ministrico in presenečenega župana ter z odločnostjo in vztrajnostjo dosegli izgradnjo protipoplavnega nasipa Vrbljene–Brest. Če ne bi bilo gasilcev, tudi nasipa, ki jih varuje pred visoko vodo Iščice, ne bi bilo, je prepričan. Še vedno pa jim poplavlja obdelovalne površine na Barju, ker zaradi varnosti Ljubljane ne pristopijo k čiščenju osrednjih jarkov, je še pripomnil sogovornik.
Svoj prosti čas je Ivan vedno porabil na vse mogoče načine, po upokojitvi ni nič drugače. Imel je popoldansko obrt keramičarstvo, prevzel jo je sin, ki tudi redi kobile in žrebeta, medtem ko oče goji okrog trideset zajcev. Ugotavlja, da imajo ljudje zelo radi to doma vzgojeno in nekoliko posebno meso. Desetletja je sodeloval pri kolinah po vasi, nekoč je imela vsaka hiša vsaj svinjo s pujski. Zdaj je čisto drugače, in skrbi ga slaba samooskrba. Gojitelji kupujejo samo mlade pujske in jih redijo nekaj mesecev. Pa še teh je dandanes le še tretjina. Prodajalci jih vozijo z Danskega in Norveškega, ker jih tudi v Avstriji ni več.
Skupaj z ženo Vero skrbita za štiri hektarje obdelovalne zemlje in še dvakrat toliko drugih površin. Ivan je kritičen do sodobnega obdelovanja travnikov in polj pa tudi prepogoste košnje manjših ali večjih zelenic okrog hiš. Tudi zaradi čebel, čmrljev in drugih žuželk, ki še komaj najdejo hrano. Na prvih ni več pravega travinja, ampak le plevel in mah, z drugih menda pridobivajo biopridelke, a so taki le zaradi papirnatega certifikata. Njegova ajda nima te oznake, a daje čisto ajdovo moko brez primesi. Rastlina ni gnojena niti škropljena. Kmečko delo je čisto premalo vredno, pravi Ivan Rupert, kar ponazori z nakupom traktorja. V prvem letu bivanja v Mateni je oče vplačal traktor IMT v Agromehaniki v Hrastju pri Kranju. Dal je dva bika iz hleva, drugo polovico denarja si je izposodil. Ko je traktor dobil, je z njim potegnil iz gozda za dva kamiona lesa. Zanj je iztržil toliko, da je lahko vrnil izposojeni denar. Torej je bil traktor pred 32 leti vreden dva kamiona lesa in dva bika. Danes bi si za isto količino lesa lahko kupil le slabo kolo …
