Antalya in Alanya, turški lepotici

Prosti čas | okt. '19

 Gospodarsko močno razvita Turčija, ki šteje več kot 71 milijonov ljudi, ima izjemno zgodovino ter kulturo ter mnogo dobro ohranjenih zgodovinskih znamenitosti, ki jih skrbno urejajo in vzdržujejo. Med najbolj priljubljenimi turističnimi kraji sta zgodovinski in slikoviti obmorski mesti, ki s svojimi orientalskimi podobami človeka hitro očarata.

Antalya je s svojo riviero z dolgimi plažami kar deset mesecev v letu obsijana s soncem in je glavni turški turistični adut. V ozadju jo pred severnimi vetrovi ščiti mogočno gorovje Taurus (bik), ki v svojih nedrjih skriva kopico podzemnih jam. Ustanovili so jo stari Grki in še vedno imajo svojo četrt, obdano z zidom, prav tako judi pa kristjani in seveda muslimani. Bogata Antalya je največje sredozemsko mesto, saj je v zadnjih desetletjih število prebivalcev prav eksplodiralo. Še leta 1985 so jih našteli 261.000, zdaj jih je več kot 1.200.000, z metropolitanskim območjem še milijon več. Poleg tega vsako leto gostijo čez deset milijonov turistov.

Pohod po starem mestnem jedru Kaleiçi sem začela s prostrane ploščadi z vodometi in spomenikom državniku Atatürku, reformatorju, ki je želel Turčijo približati Evropi. Med drugim je uvedel latinico ter zavračal verske skrajnosti, tudi nošenje naglavnih rut. Danes po njegovem spomeniku sproščeno plezajo otroci, država pa je skrenila iz »njegovih tirnic«.

S ploščadi je razgled na mestno jedro s tremi mošejami in osamljenim opečnato rdečim minaretom iz srednjega veka – Yivli. Pridružila sem se sprehajalcem na mestni promenadi, kjer za dobro voljo skrbijo tudi sladoledarji – s sladoledom dondurma na dolgih palicah počnejo razne vragolije. In že sem stala na trgu pred stolpom z uro Saat Kulesi, ki je dobra mestna orientacijska točka, in tu sem zavila do živahnega bazarja med orientalske vonjave in barvite stojnice. Nato sem nadaljevala pot do Hadrijanovih vrat, kjer sem iz modernega dela mesta vstopila v osmanski svet. Vrata v mestnem obzidju so kot slavolok iz treh vhodov, zgradili pa so jih leta 130, ko je takratni rimski cesar mesto tudi obiskal.

V starem delu Antalye lahko občudujete prefinjeno osmansko arhitekturo hiš, kjer domujejo ljubke trgovine s spominki, galerije, mali hoteli ter restavracije z romantičnimi vrtovi. Na klopeh in zidovih radi posedajo starejši domačini, modrujejo ali se posvečajo svojim družabnim namiznim igram.

Antalya nima mestne plaže, saj je zgrajena na visokih pečinah. Zato pa ima očarljivo malo pristanišče, ki je v zimskih mesecih nevarno za ladje. Počivala sem na klopci v parku Karaalioglu blizu rdečega stolpa Hidirlik iz 1. stoletja, ki se še drži ostankov debelega mestnega obzidja, ter opazila, da se tod okoli zbira staro in mlado, turško in tujo. Ponujal se mi je prelep pogled na pristanišče in Antalyo na klifih. Tudi ta park se zaključi ob morju s strmo pečino, v katero so vdolbli stopnice, ki vodijo do manjših skalnatih ploščadi.

Okolica Antalye ponuja veliko možnosti za izlete in tudi izzive za športna doživetja. V letovišču Belek se ob morju razteza golfsko igrišče, vzdolž katerega smo se vozili več kot pol ure, in tudi za potapljače se tam najdejo rajoni. Nedaleč stran so zgodovinska mesteca, kot so Side, Myra, Alanya in druga, kamor se lahko z javnim prevozom peljete za drobiž. Nepozaben je obisk parka, kjer se v morje zliva reka Manavgat. Njeni osvežujoči slapovi bučijo ter pršijo vodne kapljice daleč v morje, kjer se čarobno zaključijo v loku pisane mavrice.

Zgodba zase pa je dolga turška riviera, kjer je ena plaža dolga kot cela slovenska obala, z megalomanskimi hotelskimi naselji, kjer so stavbe kot iz filma o Harryju Potterju ali replike beneškega Trga sv. Marka …

Privlačna Alanya

Alanya je najstarejše turistično mesto na turški rivieri. Leži na južni obali Anatolije (Male Azije), odkrila pa naj bi ga zadnja egipčanska faraonka Kleopatra VII. Sem je rada zahajala s svojim Markom Antonijem in njunimi tremi otroki. Ena od treh mestnih plaž se še danes imenuje po njej – Kleopatrina plaža. Na njej droben pesek zaliva turkizno morje. Prodnata plaža se na vzhodu steka v polotok, ki deli Alanyo na dva dela. Polotok se strmo dviguje v skalnat hrib, ki je na vrhu ozelenel in skriva ostaline nekdanje mogočne trdnjave. Skoraj do vrha se lahko povzpnete tudi z gondolo. Znotraj grajskega obzidja vas čakajo bizantinska cerkev, Sulejmanova mošeja ter karavanseraj, ki ju je zgradil Sulejman Veličastni. Grad, ki so ga pred dobrim desetletjem lepo obnovili, so postavili leta 1226 že seldžuški sultani, saj so imeli tukaj svojo zimsko rezidenco, sicer pa je bil grajski grič naseljen že v času hetitskega cesarstva pred več kot tri tisoč leti.

V srednjem veku, za časa sultana Aladina Kejkubada I., je bila za mesto prava zlata doba. Iz tistih časov je poleg gradu ostalo še nekaj pomembnih zgradb, na primer Kizil Kule – opazovalni Rdeči stolp, ki stoji v pristanišču pod gradom in je izreden primer srednjeveške vojaške arhitekture, ter ladjedelnica Tersane. 

Na drugi strani polotoka je mestno pristanišče, ki je bilo nekdaj dalj časa priljubljeno zatočišče zloglasnih sredozemskih piratov. V mestu je na ogled nekdanja Atatürkova vila, ki je vzorčen primerek osmanske arhitekture. Obiskali smo še zanimiv muzej Müze, kjer so nazorno predstavljene številne anatolske civilizacije. V muzejskem parku se med ostanki rimskih kipov in islamskih nagrobnikov sprehajajo in šopirijo pavi. Mesto živi od turizma, nedaleč stran je znana podzemna jama Damlatas, ki naj bi ugodno vplivala na astmatike.

Bogata država, revni ljudje

Turčija ima bujno rastlinje in rodovitno zemljo, da lahko prav vso hrano pridelajo zase, veliko je tudi izvozijo v širni svet. V Antalyi so z letala vidne množice rastlinjakov z belimi ponjavami, ki se raztezajo za mestom vse tja do vznožja Taurusa, pa tudi med hotelskimi naselji jih ni malo.

Znano je, da je vzhod države revnejši kot zahod, kjer imajo lepo število milijonarjev in celo 37 milijarderjev. Splošni vtis pa kaže, da imajo kljub bogati državi nemalo revnih ljudi. A imajo veliko radosti do življenja, saj je veliko otrok in mladine, vsi pa spoštujejo starejše ter se radi množično družijo med seboj.

V parkih ni videti sprehajalcev, kolesarjev, strastnih tekačev kot pri nas, še ljudi s psi ne. Človekovi najboljši prijatelji živijo tam na svobodi. Vsi so čipirani, verjetno tudi kastrirani in se malo skuštrani prijazno sprehajajo naokrog. Sicer pa Turki vzrejajo anatolskega ovčarja, pogumnega pastirskega psa, ki ga uporabljajo v nekaterih afriških državah za čuvanje živine pred divjimi zvermi. 

Turški jezik je težak, a zaradi številnih nadaljevank so nam nekatere besede že poznane. Prve zapise stare turščine so našli na sumerskih tablicah in analize teh klinopisov so pokazale, da je jezik eden najstarejših zapisanih jezikov. Še to, Turki razumejo in še dandanes uporabljajo 1200 besed od teh starih besed. Iz turščine izvirajo nekatere slovenske besede, na primer paviljon, kiosk, koliba, jurta, šotor, divan, zofa, džezva, čutara, torba, kapa, žep, top, bedak, kajak itd., pa besede, ki se nanašajo na kulinariko (čevapčič, baklava, kebab, ajvar, jogurt, kava, višnja, koruza) ali na konjsko opremo (uzda, hamat). Ne nazadnje imamo nekaj turških priimkov, kot so Tur(e)k, Intihar, Hodalič, Jančar, Kordiž, Mankoč, Oman, Šalamun in druge. Tudi nekaj krajevnih imen nas spominja na turške čase, na primer Tabor, Grmada, Hudo, in še ljubljanski Bežigrad je dobil ime po turškem begu, ki se je pred obleganjem Ljubljane tam utaboril.

Besedilo in fotografije: Janja Pavlin Dvoršak