Na Gorici se je odvijalo družabno življenje krajanov

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | okt. '19

ODSTRTE PODOBE – RATEČE

Franc Benet

Staro obmejno gručasto naselje v najvišjem delu Zgornjesavske doline (870 m) stoji na dolinskem razvodju med rekama Savo Dolinko in Ziljico, pritokom Drave, torej med savskim in dravskim porečjem. Skozenj teče potok Trebiža s povirjem na pobočjih vzpetine Peč (1510 m) na tromeji z Italijo in Avstrijo v skrajnem zahodnem delu Karavank. Gospodarsko in kulturno je bila celotna dolina do prve svetovne vojne tesno povezana s Koroško, o čemer pričata tako tukajšnja stavbna dediščina, ki ima največ skupnih potez z načinom gradnje v Ziljski dolini, kot tudi rateško narečje, ki je še danes zelo podobno govorici koroških Slovencev. Kmečko jedro Rateč se je razvilo na obeh straneh glavne vaške poti, ki se na enem mestu razširi v odprt prostor – Gorico, kjer se je odvijalo družabno in gospodarsko življenje krajanov. Obdajajo jo tesno druga poleg druge postavljene, zdaj lepo obnovljene hiše, od katerih na Kompoševi domačiji s hišno številko 34 (prej 13) prebiva 72-letni upokojeni trgovski poslovodja na Petrolu Franc Benet, ki dobro pozna preteklost svojega rojstnega kraja in svoje rodbine.

»Na Gorici, tam, kjer je zdaj parkirišče, je do šestdesetih let 20. stoletja stalo veliko klesano korito s tekočo vodo, kjer so domačini napajali živino, si izmenjevali vaške novice, fantje so se po večerih tu zbirali in zapeli, na žegnanjsko nedeljo pa so kramarji postavili svoje 'štante'. Do velikega požara leta 1905, ko je v Ratečah pogorelo 46 hiš in 44 gospodarskih poslopij, med njimi tudi naša hiša, je bila večina stavb v celoti lesena ali le v pritličju zidana, strehe pa so bile pokrite z lesenimi šinklni,« pravi naš prijazni sobesednik in pristavi, da razen v eni hiši na Gorici še vedno živijo potomci nekdanjih lastnikov domačij, katerih domača imena so pr' Mežiku, Žerjavu, Keklju, Kebru, Pintbahu, Kurju, Minarju, Bnetu, Babnjaku, Brku, Kompošu.   

Številni domačini so dvolastniki

Rateški župnik Josip Lavtižar je s to razglednico zbiral denar za prvo kočo v Planici.

Zaradi ostrega podnebja in majhnih njivskih površin so se Ratečani ukvarjali predvsem z živinorejo, povezano s poletnim pašništvom v senožetih in planinah. Tako je bilo pred slabimi sto leti tudi na kmetiji sogovornikovega starega očeta Jakoba Cuznarja, ki je redil krave in ovce. Te je pastir na sv. Ahacija, 22. maja, odgnal na pašo v Planico ali Za jezerom (v bližino Belopeških jezer) in jih v soboto pred angelsko nedeljo, 2. septembra, prignal nazaj. Na planinah so živino tudi molzli ter mleko predelovali v sir in skuto. Ovce so strigli večkrat na leto in volno predelali doma, saj je bil pri vsaki hiši kolovrat. Med poljskimi pridelki je najbolje uspeval krompir, ki so ga prodajali v Italijo. Ukvarjali so se tudi z gozdarjenjem v smrekovih, bukovih in macesnovih gozdovih.

Ko so po prvi svetovni vojni z Rapalsko pogodbo leta 1920 tedanjo občino Rateče - Planica razdelili med Italijo in Kraljevino SHS, so številni domačini postali dvolastniki, tako da imajo njihovi dediči (tudi Franc Benet) svoje posesti še vedno na obeh straneh slovensko-italijanske meje. 

Ker je bilo rodovitne zemlje malo, so domačini zaslužek iskali tudi v bližnji tovarni žebljev in kasneje verig v Beli Peči in rudniku svinca v Rablju ter kot rudarji in gozdni delavci drugje po Evropi in celo v Ameriki. Poleg različnih obrti in rokodelstva so moški služili s spravilom in prevažanjem lesa ter odmetavanjem snega na železniški postaji v Trbižu. Od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne so si mnoge rateške družine gmotno stisko lajšale še s kopanjem ledu v presihajočem jezeru Ledine pod vasjo, ki pozimi zamrzne; ledene bloke so po železnici vozili v hladilnice v Ljubljano in Zagreb. Po drugi svetovni vojni je bila večina vaščanov zaposlena v železarni na Jesenicah, tovarni verig v Beli Peči in v kranjskogorskem gostinstvu. Bogata etnološka dediščina Rateč je od leta 2006 na ogled v Kajžnikovi hiši (Rateče 43), nekdanjem domu srednje trdne kmetije z izstopajočim kamnitim portalom ter fresko sv. Florijana in sončno uro na fasadi. Za to stalno razstavo, ki jo je postavil Gornjesavski muzej Jesenice, so domačini prispevali več kot 400 predmetov. 

Planica spodbudila razvoj turizma

Zaradi neokrnjene narave in čistega zraka ter bližnjih lepot Planice, Zelencev in Belopeških jezer so bile Rateče med obema svetovnima vojnama poleti in pozimi priljubljeno letovišče, ki so ga radi obiskovali zlasti počitnikarji z različnih koncev kraljevine. K temu je pomembno prispevala tudi železniška povezava, namreč leta 1870 so zgradili progo od Ljubljane do Trbiža in Rateče so dobile svojo postajo. Zaradi državne meje je proga kasneje postala lokalnega pomena (Jesenice–Rateče) in so jo leta 1966 ukinili. Zanimanje za obisk Rateč in Planice se je še povečal po letu 1934, ko so na pobočju Ponc zgradili stometrsko skakalnico, ki jo je nato Stanko Bloudek nenehno izpopolnjeval, tako da so skakalci na njej dosegali vedno daljše skoke in dve leti pozneje poleteli čez sto metrov. Hkrati so širili sistem skakalnic in leta 1994 je bil na letalnici bratov Gorišek dosežen tudi prvi skok čez 200 metrov, zdaj pa tu deluje sodoben nordijski center.

»Z razvojem turizma na tem koncu Gornjesavske doline je,« pravi Franc Benet, »povezana tudi naša kmetija, saj se je Stanko Bloudek kot predsednik ljubljanskega Športnega kluba Ilirija pogodil z mojim starim očetom Jakobom Cuznarjem, da je prodal del zemljišča na Slatnah v Planici, kjer so zgradili hotel. Razen tega se je ukvarjal tudi s prevozništvom ter pozimi s sanmi in poleti z vozom vozil letoviščarje z železniške postaje v Planico. Leta 1935 je kupil še avtomobil znamke Steyr, s katerim je moj stric Jože Benet najpogosteje prevažal goste hotela Ilirija. V hiši smo imeli tudi tujske sobe, ki smo jih oddajali do leta 1995.«

V Kompoševi hiši na Gorici so imeli tudi tujske sobe.

Štirislikovno razglednico, ki prikazuje zgornji del doline Planica-Tamar, prvi izvir Save Dolinke, podružnično in župnijsko cerkev, je Josip Lavtižar, rateški župnik, potopisec, zgodovinar in glasbenik, leta 1900 poslal slovenistu, prešernoslovcu in gimnazijskemu profesorju Tomu Zupanu v Ljubljano. Pri tem mu je z razglednico, ki jo je sam založil, pod sliko prvotne koče v Planici, odprte 3. septembra 1899, sporočil: »Planica, narodna postojanka na slovensko-nemški meji, Vam bode gotovo ugajala.« Denar za njeno postavitev je Josip Lavtižar zbiral tudi z izdajo razglednic, zato so ga nekateri poimenovali »rateški Aljaž«. V Ratečah je služboval kar 43 let, in ker je za kraj značilno izrazito alpsko podnebje z dolgimi in mrzlimi zimami, je zanj uporabljal duhovito ime – kranjska Sibirija. Lavtižarjevo kočo je v zimi 1903/04 podrl snežni plaz. Sedanji dom v Tamarju so leta 1936 preuredili iz pastirske koče in od leta 2013 jo upravlja Agrarna skupnost Rateče - Planica. V bližini doma na pobočju Zadnje Ponce privre na dan prvi izvir Save Dolinke – desetmetrski drseči slap in 300 metrov dolg potok Nadiža, ki ponikne v produ dolinskega dna in se znova pojavi v Zelencih kot stalni izvir te naše reke.

Župnijska cerkev sv. Duha stoji na vzpetini ob cesti in ima zvezdasto rebrasto obokan prezbiterij iz zgodnjega 16. stoletja, ladjo in zvonik pa so prizidali v letih od 1786 do 1791. Iz tega časa je tudi večina opreme. Slika Binkošti v glavnem oltarju, ki ga je leta 1879 postavil podobar Janez Vurnik st., je delo slikarja Leopolda Layerja. Podružnična pokopališka cerkev sv. Tomaža je prvič omenjena leta 1390. Pravokotna ravno stropana ladja je še romanska, prezbiterij, ki je v celoti poslikan, pa izvira iz sredine 15. stoletja. Freske iz let 1450 do 1455 so delo t. i. Žirovniškega mojstra. 

V cerkvi sv. Tomaža ali nekje v okolici Rateč je med letoma 1362 in 1390 nastal Rateški rokopis, katerega izvirnik hranijo v koroškem deželnem arhivu v Celovcu. Vsebuje tri osnovne molitvene obrazce (očenaš, zdravamarija in apostolska vera). Gre za prepis v gotici po predlogi vikarja župnije Marija na Zilji v Ratečah, ki jo je priredil po prvotnem zapisu duhovnika iz Kranjske Gore. Za Brižinskimi spomeniki je to najstarejši ohranjeni slovenski srednjeveški jezikovni spomenik.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media