Ob bistrem potoku je mlin
Notranjost mlina iz leta 1920
Voda je že od nekdaj dajala kruh ribičem, čolnarjem, brodarjem, mornarjem, splavarjem, mlinarjem, žagarjem in še drugim poklicem, povezanim z vodo.
Mlinar je bil poleg kovača in kolarja eden redkih poklicev, ki jih je naša vas poznala v preteklih stoletjih. Domačija, ki si je sama pridelovala hrano in izdelovala obleko, obutev in orodje, ni potrebovala obrtnikov, bila je neodvisno kraljestvo, četudi mnogokrat zelo revno. Mlini ob rekah in potokih so nekdaj dajali svojevrsten pečat naši pokrajini. Iz mlina ni prihajala le moka iz žita, ampak tudi kaša iz prosa ter ješprenj iz ječmena.
Zrnje, ki so ga hranili doma v kašči, so kmetje postopoma nosili ali vozili v mlin, tako da so moko imeli za sproti. Če je bilo do mlina predaleč ali je bila hiša zelo revna, so zrnje mleli sami doma v ročnih mlinih, ročnih kamnitih drobilnicah, ki so jih imenovali žrmlje.
Mlinarji so bili tudi pogumni ljudje. Zgodba iz Branika nam pripoveduje, kako se je siromašen mlinar znebil vraga, potem ko mu je ta sezidal jez.
Vragov jez: Ob Vipavi blizu Branika, ki se je včasih imenoval Rihenberk, je kraj z imenom Pekel. Tam je pred davnim časom živel ubožen mlinar. Imel je star, razpadel mlin in le toliko polja, da je preživel svojo kravico. Kadar je Vipava prestopila bregove in zalila mlin in mlinarjevo polje, tedaj sta mlinar in njegova kravica trpela hudo lakoto. Mlinar je vedel, da bi le jez lahko preprečil povodnji. Res je bil reven, a bil je bister in iznajdljiv. Zakaj vrag ne bi zgradil jezu na Vipavi? – si je mislil prebrisani mož. Rečeno – storjeno.
S hudobcem je naredil pogodbo, da mu bo ta v eni noči sezidal jez čez reko in v zameno za svoje delo bo dobil mlinarjevo dušo. Še isto noč se je vrag lotil dela. Z bližnjih hribov je lomil skale in jih postavljal na jez. Zemlja se je tresla, ko je vrag ob peklenskem trušču in hrušču zidal pregrado na Vipavi. Mlinar tiste noči ni spal. Pozorno je opazoval peklenščka in njegovo delo. Ko je bil jez že skoraj gotov, je mlinar začel loviti petelina. Prestrašen petelin je zapel. Ko je hudobec zaslišal petelina, se je spremenil v blisk in se s peklenskim tuljenjem izgubil v noč. Mlinar je veselo živel naprej, kraj, kjer je peklenšček gradil jez, pa se še danes imenuje Pekel.
Ko mlinček ropoče …
Nekateri premožnejši mlinarji so imeli moko na zalogo in so lahko kmetu, ki je prišel v mlin, takoj zamenjali zrnje za moko. Večinoma pa je bilo v mlinu treba počakati, da je mlinar zmlel prineseno zrnje. Prinašalci zrnja so zato v mlinu potrpežljivo čakali na vrsto – kdor prej pride, prej melje. Mlinar je imel ob mlinu poseben prostor, nekakšno »čakalnico«. Tam so se zbirali ljudje, marsikaj so imeli povedati in tako so si izmenjevali novice – v mlinu in od otrok se vse izve. V mlinu je vsakdo želel slišati, kaj so se pogovarjali pred njegovim prihodom – v mlinu se trikrat pove. Tako se glasi še danes uporabljan star rek. Je že prav tako, saj koristi ni, če mlin stoji in jezik molči.
Mlinarjevo delo je bilo vse prej kot lahko, saj je preživel stotine ur ob mlinskih kamnih. Njegova žena je to najbolje vedela. Mlinarja 'meti, so čudne reči, more kamen klepati vse noči v leti.
Ob mlinarjevem delu je naša poskočna domača pesem spremljala ritem mlinskih stop in melodijo vode, ki se pretaka med mlinskimi kolesi.
Ob bistrem potoku je mlin,
a jaz sem pa mlinarjev sin.
Ko mlinček ropoče in voda šumlja,
srce mi veselo igra, igra.
Če mlinček pri miru bi stal,
bi mlinar in kmet žaloval.
In otrok bi jokal ter tožil glasno,
kako je brez kruha hudo, hudo.
