Ko ga zagrabi, piše

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | okt. '19

Drago Cenčič (spodaj) ob rapontiki. (foto: osebni arhiv)

Včasih se pisateljski dragulj skriva med nami … Tudi Drago Cenčič iz Ljubljane je tako skromen, da šele iz daljšega pogovora izveš, da že vrsto let piše. In ko zapisano prebereš, se preprosto ne moreš načuditi, kako krasno zna nizati besede in povedati, kaj mu leži na duši – včasih so to spomini na otroštvo in mladost, včasih kaj duhovitega, včasih izjemna pesnitev in še tisoč in ena stvar.

Obujanje spominov mu še posebej leži, »ker imam čisto premalo domišljije, da bi pisal fikcijo,« pravi, čeprav je napisal tudi nekaj izmišljenih zgodb. Sploh ima rad preteklost in je zadržan do prihodnosti. Z veseljem bi stopil v preteklost in odšel nazaj v čas, ko so naše kraje začeli naseljevati prvi ljudje.

Zase pravi, da je bil okoren mladostnik, ki mu šola ni delala težav. Dobro sta mu šli tako matematika kot slovenščina in poudari, da je imel krasne učitelje, ki so ga spodbujali pri želji po znanju, pisanju, branju. Za zadnje ga je navdušil že oče, s katerim sta veliko brala. Oče je tudi zelo rad kupoval knjige, nad čimer pa mama ni bila posebej navdušena, se spominja.

A življenje pač pride vmes in posvetil se je službi, ki ni imela nobene zveze s pisanjem. Tega je postavil na stranski tir, vendar ni bil povsem nedejaven. Sodelavkam je za rojstne dneve med drugim spisal kakšno pesmico, in ko je v njihovih očeh videl solze ganjenosti, si je sam pri sebi rekel, da očitno le niso kar tako.

Izjemen besedni zaklad dolguje predvsem slovenskim avtorjem, saj posega skoraj izključno po njihovih delih. Pisal je in še vedno piše takrat, ko ga »zagrabi«. Poleg tega mu je zelo pomembno lepo izražanje tudi v osebni komunikaciji in ga »prav boli, če nekdo grdo govori, preklinja«. Njegovi biseri so bili objavljeni v zborniku Literarnega krožka upokojencev Slovenije (LIKUS), katerega član je.

Posebej ponosen pa je na članek v Proteusu, v katerem je popisal, kako je v Kamniških Alpah na novo odkril rožo rapontiko (Stemmacantha rhapontica), eno naših redkejših gorskih rož. Do tega odkritja dvesto let starim podatkom niso več verjeli. Njegove zapise o njej je med drugim objavil še Planinski vestnik. Drago, ki rad hodi v gore in po Sloveniji nasploh, se je pridružil tudi gorski straži in je velik zagovornik varstva narave. Pohodnik s sokoljim očesom pa ne hodi samo po domovini, saj je recimo na hrvaškem Sljemenu odkril še eno zanimivo cvetico – divjo vetrnico (Anemone sylvestris), ki je v Sloveniji izumrla. Primerek je podaril herbariju Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

V dokaz, kako izjemen avtor je Drago Cenčič, pa je tu del pesnitve o Sloveniji, ki bi jo brez težav lahko uvrstili v kakšen učbenik, saj je v njej napisal vse, kar bi moral vsak osnovnošolec vedeti o naši državi.

Drago Cenčič: SLAVOSPEV DOMOVINI    

Pesem začenjam sedaj, v njej ritem bo starokopiten,

saj mi je bil pač poet stari Koseski za zgled.    

Lepa je nam domovina slovenska, je lepša še kod?  

To naj v zavesti nam bo, zdaj pa le hitro na pot.                

Daleč ni, dragi ljudje, pojdite na grad naš ljubljanski,           

daleč nam kroži oko dol po prostranih ravneh.                                       

Gor na Gorenjskem, simbol naš, Triglav se dviga v višine.         

Zid karavanški je tam, vrh mu najvišji je Stol.                           

Levo od Kočne Obir tam zadaj za mejo krivično                          

bratom koroškim v pozdrav, narodu zvestim, velja.                                                      

Dalje razgled nam predstavi kamniške lepe planine                                                          

in za Menino je že Štajerske zéleni kraj.                                                 

Tamkaj na vzhodu se Sava tesno prebija med hribi,                      

teče počasi naprej daleč v hrvaške ravni.                                         

Golovec, bližnji nam sosed, malo poglede zakriva,                                     

kmalu potem nam oko lepi Dolenjski sledi.                                       

Barje pa Mokrc in Krim nas vabita k sebi v gozdove,                      

jugozahodnik pa že z morja prinaša pozdrav.                                       

Vabi Primorska nas tam na koncu Trnovskega gozda.                         

Vemo, da Soča je tam bistra kot modro oko.                                        

Krog smo pogledov končali, Triglavu dajmo pozdrave.                              

V lepi deželi naš rod dolga stoletja živi.     

Irena Pirman


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media