Najraje poje brez mikrofona

Prosti čas | okt. '19

DOBRE STARE VIŽE

Rudi Šantl

Izteka se 45 let glasbenega ustvarjanja Rudija Šantla, ki je odmevno zaznamoval raznoliko glasbeno dogajanje predvsem na štajerskem koncu Slovenije. Glasba mu je bila, kot pravi, položena v zibelko in že kot otrok je čutil, da je petju kos in ga obvlada, da ima dober glas in posluh. Peti je začel v osnovnošolskem zboru, potem se je učil igranja na berdo, igral je v tamburaškem orkestru, resno pa se je moral dobrega petja lotiti na prireditvah Pokaži, kaj znaš, kjer ga je spremljal ansambel Dan in noč Jožeta Koblerja.

Kmalu so prišle tudi prve nagrade, kar je bilo v precejšnji meri plod uspešnega sodelovanja s prof. Milošem Brišnikom, sodelavcem mariborske opere. Korak naprej je bilo povabilo za sodelovanje z opero, moral se je udeležiti preizkušnje glasovnih sposobnosti in kot tenorist je bil takoj sprejet v opero SNG Maribor.

»A že po devetih mesecih petja v operi sem dobil ponudbo, da bi pel v Nemčiji. Še danes ne vem, kako me je tisti ansambel našel, dali so mi pogodbo za tri leta, za vsak nastop sem prejel 200 mark, kar je bila tedaj mesečna plača v operi. Nič jim nisem povedal in odšel sem čez mejo, kjer sem se moral v treh dneh naučiti zapeti v nemščini 18 pesmi. In mi je uspelo,« se Rudi Šantl spominja starih dobrih časov. Tako je postal član narodno-zabavnega ansambla, ki sta ga vodila brata – klarinetist Adi in trobentač Hinko Krček. Bila sta sicer s Ptuja, a sta živela v Švici, ansambel pa je nastopal v vseh nemško govorečih deželah. Leta 1980 se je vrnil domov in se ob delu v operi, kjer je sicer pel kar 18 let, hitro pridružil ansamblu Vikija Ašiča. Takoj so šli na Ptujski festival in prejeli prvo nagrado za skladbo S harmoniko po svetu. V tistem času je dvakrat zapel tudi na vojaškem festivalu v Beogradu, pel je še z Dobrimi znanci, leta 1985 pa se je pridružil ansamblu Štajerskih 7. »In šli smo na Ptujski festival, z mojo polko Naj pesem zazveni pa sem prejel Korenovo plaketo za najboljše petje. Prvič sem se pojavil kot avtor, a tudi danes, če mi le šine kakšna misel v glavo, rad kaj napišem. Polke imam še posebej rad,« pravi Rudi, ki je z ansamblom Štajerskih 7 večkrat prepotoval Severno Ameriko, pel dvakrat v Avstraliji in celo na Japonskem, kamor jih je povabil naš nekdanji smučarski as Jure Franko. V času sodelovanja z ansamblom Štajerskih 7 so posneli in izdali 150 pesmi v slovenskem pa tudi nemškem jeziku.

Mariborčan

Ustvaril si je družino, s katero še danes živi v Mariboru, ima dve hčeri in dve vnukinji. »Hčerki pa tudi vnukinja so hodile v glasbeno šolo, a so odnehale. Ne vem, zakaj. Sicer pa tudi sam nisem imel doma nikdar podpore pri svojih odločitvah, oče mi je vedno govoril, kaj ti bo ta opera, tam ni nobenega denarja, to ni prava služba. A tedaj ljudje tega niso razumeli. Oče in mama sta bila imenitna pevca in kot duet sta pela svetovno, nista pa nikoli ničesar posnela. Najbrž nista imela možnosti,« razmišlja štajerski pevski junak. In kaj mu je pomenilo peti v operi? »Sem predvsem naravni pevec, moj glas je močan in tudi na različnih družinskih praznovanjih pojem najraje brez mikrofona, tako pevec s petjem bolje seže do srca, glas pride iz duše, ne iz tehnike,« razloži.

Udeležil se je tudi festivala Narečne popevke, prvič je tam zmagal leta 1985 s skladbo Mi Štajerci, rad pa se spomni tudi kasnejše nagrade strokovne žirije za najlepšo narečno popevko, to je bila pesem Vejnec skuznatih rouž. Pel je tudi na festivalu Melodije morja in sonca in se s pesmijo Gremo vsi na morje dobro odrezal.

 »A težava na teh festivalih je, da ne pojemo v živo, temveč na vnaprej posneto glasbeno podlago. In ker glasbe ne slišiš tako, kot bi jo moral, je petja po navadi veliko preveč, glasbe, ki ti da ustvarjalno moč, pa ne slišiš dobro. Nekaj povsem drugega je, ko v ozadju slišiš pravi ansambel. To se dogaja najbrž zaradi zmanjševanja stroškov, saj spremljevalni ansambli tudi nekaj stanejo,« je upravičeno strog do petja na že pripravljene zvočne spremljave, kar je sicer sprto z glasbeno ustvarjalnostjo.  

V štirih desetletjih in pol je ustvaril in posnel več kot 250 skladb, tudi z orkestrom mariborske opere. Pred leti je dočakal izid CD-plošče V svetu opere in zabave, lani je izšlo še 16 skladb na plošči Naj pesem zazveni. Domačo glasbo, polke in valčke, ima še vedno zelo rad, od nekdaj pa so mu zelo všeč tudi italijanske popevke, poznane pod imenom kancone. Glasbena živahnost se mu tako obeta tudi v zrelih letih, v glavi ima še obilo smelih načrtov, ni še »gotof«!

 Drago Vovk, fotografija: Osebni arhiv R. Š.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media